2.6

                                    

                                          
"Udari, udari! Prepočasna si," je sopihajoč izdavil in se ji spet izmaknil. "Če boš takole nadaljevala, te bodo zdrobili kot porcelanasto figurico. Udari že!"
Poskakovala je na mestu in s pestmi suvala v njegov prsni koš. To je počela z največjim veseljem. Resda ji je naredil veliko uslugo, ko jo je takole učil, a ga zato ni imela nič raje. Tako ji je stopal po živcih, da mu je z rokami uživaško mahala pred sivimi očmi. Toda kaj, ko je vedno je zgrešila. 
Največji približek udarca se je zgodil na vrhu leve rame. Pa še to je le oplazila, da je začutila košček lanene majice, ki ji je podrsal po goli koži. O pravem boju še ni bilo moč govoriti. Nesrečna otroka sta bila od daleč videti bolj kot pavijana, ki drug drugega čohljata po razcapanih oblačilih. 
V vseh mesecih, odkar ga je udarila v čeljust, se je v boju močno poboljšal. Morda mu je bilo pod častjo, da ga je ranila ženska. Tega ni hotel nikdar več doživeti. Bodisi pa je zgolj užival v vaških dvobojih. Enya je dobro poznala ta občutek. Ko mu je poškodovala čeljust, se je še dneve čutila nepremagljivo. 
Je nasilje lahko vodilo v odvisnost? V to je bila vse bolj prepričana. 
"Dajmo, prasička. Potrudi se malo. Zrak ti bo težko vrnil udarce." 
Spet se je zagnala. Nalašč jo je izzival. Na čelu mu je pisalo, da v tem neznansko uživa. Ona pa mu je pustila uživati. Seveda nenamerno. Toda kaj, ko ga ni mogla spraviti na tla. Vedno se ji je zadnji hip odmaknil in zato je večkrat s celotno težo poletela naprej in izgubila ravnotežje. Na srečo so jo zvesta stopala venomer ujela.
S tem ko jo je zmerjal, je le še podžgal njeno jezo. Udarjala bi lahko ure in ure in se ne bi utrudila. Sapo ji je prvič vzelo šele, ko ji je iz čiste nesramnosti vrnil milo za drago, jo boksnil v trebuh in jo vrgel na tla. Padec ni bil nič kaj prida prijeten. 
Pozneje sta vadila z meči. V resnici so bili ti tanke, a obstojne lesene palice. Mečevanje ji je šlo bolje od rok. Palico je elegantno vihtela v rokah in Flynna z njo zbodla večkrat, kot se ji je sploh približal. 
Čim je dobila zmagoslaven nasmešek na obrazu, jo je že zamoril.
"Pravi meč bo tako težak, da ga ne boš mogla niti dvigniti. Če nimaš toliko moči, da me pošteno udariš pod rebra, je ne boš imela niti za vihtenje meča. Jutri ne bom imel niti modrice, boš videla."
"Si rojen zato, da ljudem greniš življenje?"
Skomignil je z rameni: "Ne bi bil presenečen." Že je zamahnil proti njej, a se je uspešno izmaknila, sicer z nekaj opotekajočimi koraki, a ne nazadnje bi v resničnem boju lahko tudi s tem ušla smrti. 
Po nekaj minutah je odložil palico. "Dovolj za danes."
"Še bi rada vadila," je zastokala kot petletni otrok, ki bi rad še sladkega medu.
"Ne."
"Zakaj?"
"Ker boš jutri potem komaj vstala iz postelje in ne boš mogla zbrcati niti prazne vreče."
V ugovor je prekrižala roke čez prsi, toda imel je prav. Njene mišice so bile odrevenele. Še nikoli si ni tako želela tople postelje. A kaj, ko je morala še do knjižnice. V zadnjih dneh ji je nikakor ni uspelo obiskati. Prepričana je bila, da bo Edgarja skrbelo, če mu kmalu ne preda novega sporočila.
Iz žepa je izbrskala nekaj kovancev in jih podala Flynnu, kot sta se dogovorila. Dajala naj bi mu jih sproti. Trdil je, da jih bo sicer, če mu bi prinesla celo šatuljo naenkrat, preveč nepremišljeno zapravil. Tako je imel več časa, da z manjšo količino denarja jasno premisli o tem, kakšno prihodnost si bo z njim ustvaril. 
"Jutri ob istem času?" 
Pokimal je, a ni rekel besede. 
Zunaj je bilo že temno kot v rogu. Vadila sta v mraku, saj bi se ljudje drugače začeli spraševati, kaj skrivata. Ker vas ni bila osvetljena z baklami kot nekatere ulice v mestu, je bilo v njej ponoči tako temno kot v kaki medvedji jami.
Prav tako sta pazila, da merita le v  zakrite dele telesa (čeprav ga je nekajkrat poskusila mahniti po licih). Enyin razgaljen vrat in obraz sta morala ostati nepoškodovana, vse zato, da Greer ne bi opazil poškodb. Zaenkrat ni imela na obrazu niti praske. 
Vrh tega je Enya že hudo pogrešala kočo in Edgarja, a dokler je bilo njeno telo posejano z modricami, se je knjižnici, Edgarju in koči ognila kolikor je bilo le mogoče ... vse do danes, ko je bil res že skrajni čas, da se mu končno oglasi.
Palice sta v tišini skrila v bližnje grmovje. Ni ji bilo do pomenkovanja z njim, sam pa je imel podobno težnjo po molku. V tišini sta se dobro razumela - kolikor je bilo to pač mogoče.