Svetilka
| Svetilka Zofka Kveder |
| |||||||||||||
Po dnevi se vsa bliska, gosposka je in elegantna. Na najboljšem mestu stoji na moji pisalni mizi in je kras cele sobe.
»Kako krasna svetilka,« Dravijo moje znanke, kadar pridejo k meni.
Da, lepa je in se zna pokazati, postaviti, vzbujati pozornost. Njeni posrebreni kovinski deli se iskrijo, veliki cilinder se bliska, kakor velika, prozorna pena, zelena kroglja je pol zastrta z zeleno, čipkasto izrezljano svilo. Postavlja se.
Mnogo bi človek pričakoval od nje. Ali zvečer, kadar jo prižgem, se jezim. Ne morem reči, da ima lepo, svetlo luč. Čisto klaverno gori, slabe volje in jezljivo. Oči me bole vsak večer. Včasih se spomni in se trese, plapola, kakor da bi stala v vetru. In smrdi; vsa soba že polna grdega petrolejevega smradu. In kadi se, da je cilinder za polure že ves Črn. Popravljam, čistim, privijam ali vedno ista smrdeča, krmežljava, zakajena luč.
A tako je lepa, elegantna, prijetna za oko.
Zdaj jo že nekaj večerov ne prižigam več.
Taka je, kakor nekateri ljudje. Toliko obetajo na prvi pogled, gore premaknejo misliš, trdi so, kakor kremen, Čisti, brez madeža, kakor zlato, — ali če pride res kaj, niso za rabo, — slabiči, ljudje za parado, za fraze, za postavljanje, — ali drugače za nič, pod milim Bogom za nič!
A toliko slepe prvi hip, slepe, kakor moja svetilka na mizi, ki je dika moje sobe, elegantna in fina, — le samo sveti ne ...