Včasih se moram Bogu pritožiti, da me preveč pritiska in da imam tudi jaz svoje meje. Takrat mi odgovori, da po njegovem mnenju to zmorem, da pa lahko tudi malo počaka, če mislim, da še nisem pripravljena. (Chiara Corbella Petrillo)[1]
Od trenutka, ko sem trpljenje vzljubila, je zame nehalo biti trpljenje. Trpljenje je stalna hrana moje duše.[3]
Čimbolj postane naša ljubezen čista, tem manj nas bo razjedal plamen trpljenja, ki za nas preneha biti trpljenje. Postane nam radost. Po božji milosti sem zdaj prejela tako razpoloženje srca, da nikoli nisem bolj srečna kakor takrat, ko trpim za Jezusa, ki ga ljubim z vsakim vzgibom srca.[4]
Dobro razumem, moj Jezus: kakor se bolezen meri s toplomerom, visoka vročina pa nam govori o stopnji bolezni, tako je v duhovnem življenju trpljenje toplomer, ki meri božjo ljubezen v duši.[5]
Mojih stisk nihče ne dojame in ne razume. Še sama tega ne zmorem opisati, ne more biti večjega, kot je to trpljenje. Trpljenje mučencev ni večje, saj bi mi bila smrt v teh trenutkih olajšanje, in tega trpljenja, tega umiranja brez konca, ne morem z ničemer primerjati.[6]
Če bi angeli mogli biti nevoščljivi, bi nam zavidali dve stvari: prvič – sprejemanje svetega obhajila in drugič – trpljenje.[7]
Kdo lahko reši otroka iz hiše, ki gori, brez tveganja, da se opeče? Kdo lahko prisluhne osamljenih in obupanim, ne da bi podobno trpljenje začutil v lastnem srcu ali celo izgubil svoj dragoceni duševni mir? Torej: »Kdo lahko odstrani trpljenje, ne da bi vstopil vanj?« (Henri Nouwen)[8]
Vsako trpljenje je gorje za človeka; mirno sprejemanje nerešljivega trpljenja je božji dar, mirno sprejemanje rešljivega trpljenja pa je lenoba, neumnost, ali pa bolestna nemoč, vsekakor pa nekaj nezdravega. (Jože Ramovš)[9]
Zadnja leta pravzaprav zelo redko srečam koga, ki ima višje cilje - torej ne zgolj konkretno pridobitniške. Je pa seveda res, da je samo trpljenje tisto, ki nas požene v iskanje resnice: zona udobja je v glavnem zona udobnega sna. (Vili Ravnjak)[10]
Trpljenje je mogočni misijonar božji, ki naj s svojo bolečo pridigo omehča naša srca in jih k Bogu dvigne. (Gregorij Rožman)[11]
Bog za vsako bolezen rožo ustvari, le za smrt rože ni. Kar so grenke rože zdravilo za bolno telo, to so grenkosti trpljenja zdravilo za dušo, da jo pregrešnih navad in slabih nagonov ozdravijo. (Anton Martin Slomšek)[12]
