Zelena krastača
| Zelena krastača | ||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
 | ||||||||||||||
| Ohranitveno stanje taksona | ||||||||||||||
| Znanstvena klasifikacija | ||||||||||||||
| ||||||||||||||
| Bufo viridis (Laurenti, 1768) | ||||||||||||||
 | ||||||||||||||
| Sinonimi | ||||||||||||||
|
Zelena krastača (znanstveno ime Bufo viridis) je vrsta krastač, ki je razširjena po Evropi in je v Sloveniji uvrščena na Seznam zavarovanih živalskih vrst.
Opis
[uredi | uredi kodo]Zelena krastača je srednje velika krastača z robustnim telesom. Samice so masivne in dosežejo v dolžino do 10 cm[1], samci so vitkejši in nekoliko manjši. V dolžino dosežejo do 8 cm. Koža je groba in izrazito bradavičasta. Hrbet je svetel, belo-sivo-peščeno rjav, prekrit s številnimi zelenimi, pogosto temno obrobljenimi lisami. Obarvanost in vzorec sta pri samcih pogosto bolj bleda in manj izrazita kot pri samicah, barva pa se spreminja glede na temperaturo in spremembo svetlobe. Trebuh je bel, sivo-bel ali rumenkast, pogosto z majhnimi temnejšimi pikami. Na zatilju so takoj za očmi vzporedno nameščene izrazite zaušesne žleze. Gobec je top in zaokrožen, oči pa so izbuljene, z vodoravno črno zenico in rumenkasto ali zelenkasto šarenico. Bobnič je okrogel. Okončine so kratke, pri samcih nekoliko daljše kot pri samicah.[2] Prvi prst na prednjih nogah je daljši od drugega, zaradi česar je premikanje zelene krastače nerodno. Samci imajo na spodnji strani grla vokalno vrečko, v obdobju parjenja pa se jim na prvih treh prstih sprednjih okončin pojavijo temno obarvane kožne odebelitve, s katerimi se oprimejo samice v paritvenem objemu.[2]
Biologija
[uredi | uredi kodo]Gre za pretežno kopensko žival, ki je aktivna ponoči in se v vodi zadržuje le v paritvenem obdobju, ki v Sloveniji poteka od aprila do junija. Samci takrat z značilnim oglašanjem od sončnega zahoda do polnoči privabljajo samice na mrestišča. Vrvičaste mreste, v katerih je od 9 do 15.000 jajčec, odlagajo na dno, ali pa jih ovijejo okoli podvodnega rastlinja. Ti mresti so dolgi med 3 in 4 metre. Za razliko od navadne krastače, pri kateri so vsi paglavci črni, najdemo med paglavci zelene krastače tudi svetlejše primerke. Preobrazba se zaključi med koncem junija in začetkom avgusta, nato pa približno dva centimetra velike mlade zelene krastače zapustijo vodo in si poiščejo prezimovališča. Običajno prezimijo zakopane v rahla tla ali skrite pod vejami in kamni. Pogosto za prezimovališče izberejo tudi rove malih sesalcev. V bližini človeških bivališč lahko za prezimovališče izberejo tudi kleti ali hleve. Zelena krastača je dolgoživa vrsta, saj običajno živi med 7 in 10 let. Izjemoma lahko dočaka tudi več kot 20 let. Je ena izmed najbolj prilagodljivih dvoživk, saj je izredno odporna na vročino, izsušitev in slano vodo, kar ji omogoča preživetje v ekstremnih podnebnih razmerah.[2]
Prehrana in plenilci
[uredi | uredi kodo]Hrani se na tleh z raznimi vrstami žuželk in raznimi talnimi nevretenčarji. Potrjen je celo napad zelene krastače na netopirja.[3] Pomemben vir hrane ji predstavljajo mravlje. Paglavci so rastlinojedi ter se hranijo z algami in vodnim rastlinjem, občasno pa tudi z mikroskopskimi živalicami. Paglavci so hrana ličinkam vodnih žuželk, vodnim žuželkam, pupkom in močeradom, plazilcem, pticam in malim sesalcem. Odrasle krastače so plen plazilcev, ptic in raznih sesalcev.
Reference
[uredi | uredi kodo]- ↑ Arnold EN, Burton JA (1978). A Field Guide to the Reptiles and Amphibians of Britain and Europe. London: Collins. 272 pp. ISBN 0 00 219318 3. (Bufo viridis, p. 74 Plate 8 Map 33).
- ↑ 2,0 2,1 2,2 »Dvoživke Slovenije - Zelena krastača (Pseudepidalea viridis)«. Center za kartografijo favne in flore. Pridobljeno 16. januarja 2018.
- ↑ Mikula P (2015). »Fish and amphibians as bat predators«. European Journal of Ecology. 1 (1): 71–80. doi:10.1515/eje-2015-0010.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]- Colliard, C.; Sicilia, A.; Turrisi, G.F.; Arculeo, M.; Perrin, N.; Stöck, M. (2010). »Strong reproductive barriers in a narrow hybrid zone of West-Mediterranean green toads (Bufo viridis subgroup) with Plio-Pleistocene divergence«. BMC Evolutionary Biology. 10: 232. doi:10.1186/1471-2148-10-232. PMC 2923517. PMID 20670415.
- Stöck, Matthias; Craig Moritz; Michael Hickerson; Daniel Frynta; Tatjana Dujsebayeva; Valery Eremchenko; J. Robert Macey; Theodore J. Papenfuss; David B. Wake (2006). »Evolution of mitochondrial relationships and biogeography of Palearctic green toads (Bufo viridis subgroup) with insights in their genomic plasticity«. Molecular Phylogenetics and Evolution. 41 (3): 663–689. doi:10.1016/j.ympev.2006.05.026. PMID 16919484.
- Stöck, Matthias; Alessandra Sicilia; Natalia M Belfiore; David Buckley; Sabrina Lo Brutto; Mario Lo Valvo; Marco Arculeo (2008). »Post-Messinian evolutionary relationships across the Sicilian channel: Mitochondrial and nuclear markers link a new green toad from Sicily to African relatives«. BMC Evolutionary Biology. 8: 56. doi:10.1186/1471-2148-8-56. ISSN 1471-2148. OCLC 47657384. PMC 2276203. PMID 18294389.
- »IUCN Red List - Pseudepidalea viridis (green toad)«. Pridobljeno 12. septembra 2009.
Literatura
[uredi | uredi kodo]- Laurenti JN (1768). Specimen medicum, exhibens synopsin reptilium emendatam cum experimentis circa venena et antidota reptilium austriacorum. Vienna: "Joan. Thom. Nob. de Trattnern". 214 pp. Plates I-V. (Bufo viridis, new species, p. 27 Plate I, figure 1). (in Latin).
