Pojdi na vsebino

Uporabnik:Vitosmo/Gorski Karabah

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Gorski Karabah

Gorski Karabah ( /nəˈɡɔːrnoʊ kɑːrəˈbɑːk/ nə-GOR-noh kar-ə-BAHK ) [1] je področje Južnega Kavkaza, ki pokriva jugovzhodni del gorovja Mali Kavkaz. Del širšega območja Karabaha obsega območje med Spodnjim Karabahom in Sjunikom. Deželo večinoma pokrivajo gore in gozdovi.

Gorski Karabah je sporno ozemlje, mednarodno priznano kot del Azerbajdžana.[2] [3] čeprav so od konca prve vojne v Gorskem Karabahu med Armenijo in Azerbajdžanom leta 1994 do uradne razpustitve Republike Artsah (znane tudi kot Republika Gorski Karabah - NKR) septembra 2023 večino njegovega ozemlja nadzorovali etnični Armenci. Predstavniki obeh strani so ob posredovanju Minske skupine OVSE imeli številne mirovne pogovore glede spornega statusa regije, vendar brez zaključkov. Večinsko armensko prebivalstvo se je zavzemalo po eni strani za neodvisnost Artsaha od obeh držav, po drugi strani pa za združitev z Armenijo. [4]

Regija se običajno enači z administrativnimi mejami nekdanje avtonomne regije Gorski Karabah. Obsega 4,400 km2 (1,699 sq mi) ; zgodovinski obseg regije pa znaša okoli 8,223 km2 (3,175 sq mi) . [5] [6]

27. septembra 2020 je z azerbajdžansko ofenzivo v Gorskem Karabahu na okoliških ozemljih izbruhnila nova vojna. [7] Azerbajdžan je med vojno dosegel pomembne uspehe, saj je ponovno zasedel v prejšnjem spopadu okupirana ozemlja okoli Gorskega Karabaha, in zavzel eno tretjino Gorskega Karabaha samega, tako Šušo in Hadrut. [8] [9] [10] [11] Vojna se je končala 10. novembra 2020, ko so Azerbajdžan, Armenija in Rusija podpisali tristranski sporazum o prekinitvi sovražnosti, po katerem so bila vsa preostala zasedena ozemlja, ki obdajajo Gorski Karabah, uradno vrnjena pod nadzor Azerbajdžana. Republika Arcah je postala izolirana in okrnjena državna tvorba, ki jo je z Armenijo po septembru 2022 povezoval samo še Lačinski koridor, ozek pas s cesto pod ruskim nadzorom .

19. septembra 2023 je Azerbajdžan po večmesečni blokadi začel nov obsežen vojaški vpadel v Gorski Karabah. [12] [13] [14] [15] [16] Artsahske sile so se hitro razsule in prišlo je do zmage Azerbajdžana, do razpada republike Artsah, [17] do eksodusa skoraj celotnega armenskega prebivalstva iz področja [18] in do vdora azerbajdžanske vojske v nekdanjo prestolnico Artsaha, Stepanakert (Khankendi). [19]

Imenoslovje

[uredi | uredi kodo]
Junij 2001 fotografija NASA z zasneženim Malim Kavkazom južno od Velikega Kavkaza. Okoli leta 1800 je obstajal Karabaški kanat s sedežem na jugovzhodnem delu Malega Kavkaza. Razširil se je proti vzhodu v nižine, od tod tudi ime Nagorno- ali "Gorski-" Karabah za zahodni del.

Predpona Nagorno- izhaja iz ruskega prilastniškega pridevnika nagorny (нагорный), kar pomeni "planota". Azerbajdžanska imena regije vsebujejo podobne pridevnike, kot na primer dağlıq (gorski) ali yuxarı (zgornji). Ta imena se niso uporabljala v armenskem poimenovanju, ampak so se pojavila v uradnem imenovanju regije okviruv času Sovjetske zveze kot avtonomna oblast Gorski Karabah. Drugi jeziki uporabljajo izraze kot so gorsko, zgornje ali visokogorsko; Uradno ime za republiko Gorski Karabah v francoščini na primer je Haut-Karabakh, to je "Zgornji Karabah".

V različnih lokalnih jezikih je najti izraze, ki pomenijo "gorski/gorati Karabah" ali "gorski črni vrt":Armenci, ki živijo na tem območju, ga pogosto imenujejo Artsah (armensko Արցախ. Tako so imenovali deseto provinco starodavnega Armenskega kraljestva). Urartski napisi (9.–7. stol. pr. n. št.) uporabljajo za področje ime Urtekhinii. Starogrški viri so območje imenovali Orkhistene. [20]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Antika in zgodnji srednji vek

[uredi | uredi kodo]
Samostan Amaras, ki ga je v 4. stoletju ustanovil sveti Gregor Iluminator. V 5. stoletju je Mesrop Mashtots, izumitelj armenske abecede, v Amarasu ustanovil prvo šolo, ki je uporabljala njegovo pisavo. [21] [22]
Samostan v Gandzasarju je dala zgraditi hiša Kačen in dokončala leta 1238

Gorski Karabah spada med dežele, ki so jih zasedala ljudstva, sodobnim arheologom znana kot kultura Kura-Aras - imenovana po rekah Kura in Aras, med katerima so živeli [23]

Staro prebivalstvo regije so sestavljala različna avtohtona lokalna in selitvena plemena, ki večinoma niso bila indoevropskega izvora. [24] Po prevladujoči zahodni teoriji so se ti domorodci poročali z Armenci, ki so v regijo prišli po njeni vključitvi v Armenijo v 2. ali morda še prej, to je v 4. stoletju pr. n. št. [25] Drugi učenjaki domnevajo, da so se Armenci v regiji naselili že v 7. stoletju pr. [26]

Okoli leta 180 pr. n. št. je Artsah postal ena od 15 provinc armenskega kraljestva in je tako ostal do 4. stoletja. [27] Artsah je formalno bil provinca (nahang), vendar se je verjetno sam oklical za kneževino. Druge teorije menijo, da je bil Artsah kraljeva dežela, ki je neposredno pripadala armenskemu kralju. [28] Armenski kralj Tigran Veliki (vladal od leta 95 do 55 pr. n. št.) je v Artsahu ustanovil eno od štirih mest, imenovanih "Tigranakert" po sebi. [29] Ruševine starodavnega Tigranakerta, ki se nahaja 50 km severovzhodno od Stepanakerta, preučuje skupina mednarodnih znanstvenikov.

Leta 387 AD, po razdelitvi Armenije med Rimsko cesarstvo in sasanidsko Perzijo, sta armenski provinci Artsah in Utik postali del sasanidske satrapije z imenom kavkaška Albanija, ki je nato prišla pod močan armenski verski in kulturni vpliv. [30] [31] Takrat so v Artsahu in Utiku živeli Armenci in več armeniziranih plemen. [24]

Armenska kultura in civilizacija sta cveteli v Gorskem Karabahu zgodnjega srednjega veka. V 5. stoletju so na ozemlju dandanašnjega Gorskega Karabaha v samostanu Amaras odprli prvo armensko šolo, s prizadevanji sv. Mesropa Maštotsa, izumitelja armenske abecede. [32] Sveti Mesrop je bil zelo dejaven pri evangelizaciji Artsaha in Utika. Mesrop Mashtots je obiskal Artsah in Utik, trikrat, na koncu pa je prišel vse do poganskih ozemlj ob vznožju Velikega Kavkaza. [33] Armenski jezikoslovec in slovničar Stefanos Sjunetsi iz 7. stoletja je navedel, da imajo Armenci v Artsahu svoje narečje, in spodbujal bralce svojih del, naj se ga naučijo. [34]

Visoki srednji vek

[uredi | uredi kodo]

Okoli sredine 7. stoletja so med muslimanskim osvajanjem Perzije v deželo vdrli muslimanski Arabci. Kasneje so ji vladali lokalni guvernerji, ki jih je potrdil kalifat. Po nekaterih virih se je leta 821 armenski [35] princ Sahl Smbatian v Artsahu začel z uporom in ustanovil hišo Kačen, ki je Artsahu kot kneževini vladala do začetka 19. stoletja. [36] Po drugih virih je bil Sahl Smbatian »iz kraljeve družine Zamirhakan« in je v letih 837–838 dosegel suverenost nad Armenijo, Gruzijo in Albanijo. [37] [38] Ime "Kačen" izvira iz armenske besede "Kač", kar pomeni "križ". [39] Do leta 1000 je hiša Kačen razglasila kraljestvo Artsah, ki ji je kot prvi vladal Janez Seneherib. [40] Sprva je Dizak v južnem Artsahu prav tako oblikoval kraljestvo, ki so mu vladali potomci najzgodnejših kraljev kavkaške Albanije iz starodavne hiše Aranšahik. Leta 1261, potem ko se je hči zadnjega kralja Dizaka poročila s kraljem Artsaha, armenskim [41] princem Hasanom Džalal Dolom, sta se državi združili v eno [36] armensko [42] kneževino Kačen. Artsah je odtlej obstajal kot de facto neodvisna kneževina.

Pozni srednji vek

[uredi | uredi kodo]
Trdnjava Šuša, ki jo je v 18. stoletju zgradil vladar Karabaškega kanata Panah Ali Khan
Napol neodvisnih <i id="mwAR8">pet kneževin</i> (armensko: Խամսայի Մելիքություններ) Karabaha (Gyulistan, Jraberd, Kačen, Varanda in Dizak), ki se na splošno šteje za zadnji ostanek armenske državnosti (15.–19. stoletje). [43] [44]

V 15. stoletju je bilo ozemlje Karabaha del držav, ki so jim pozneje vladale turške plemenske konfederacije Kara Kojunlu in Ak Kojunlu. Po besedah Abu Bakra Tihranija je v obdobju Džahan Šaha (1438–1468) vladar Kara Kojunluja, Piri beg Karamanli, guverner Karabaha. [45] Vendar pa je po besedah Roberta H. Hewsena turkomanski gospodar Jahan Shah (1437–67) guvernerstvo nad Gorskim Karabahom dodelil lokalnim armenskim knezom, kar je omogočilo nastanek domačega armenskega vodstva. Izhajalo je iz petih plemiških družin, ki so jih vodili knezi z nazivom melik. [36] Te dinastije so predstavljale veje prejšnje hiše Kačen in so bile potomci srednjeveških kraljev Artsaha. Njihove dežele so pogosto imenovali država Kamsa (pet v arabščini). V listini (2. junija 1799) cesarja Pavla I. z naslovom "O njihovem sprejemu pod rusko krono, dodelitvi zemlje, pravicah in privilegijih" je bilo zabeležena krščanska dediščina regije Karabah in da so vsi njeni podaniki bili sprejeti pod rusko suverenost. [46] Vendar pa je po besedah Roberta Hewsena Rusko cesarstvo priznalo petih knezom na njihovem področju z listino cesarja Pavla I. z dne 2. junija 1799 priznalo status suverenosti. [47]

Iranski kralj Nader Šah je armenskim melikom podelil vrhovno poveljstvo nad sosednjimi armenskimi kneževinami in muslimanskimi kani na Kavkazu v zameno za zmage melikov nad prodirajočimi otomanskimi Turki v dvajsetih letih 17. stoletja. [48] Tem petim kneževinam [49] [50] v Karabahu so vladale armenske družine, ki jim je bil dodeljen naziv Melik (knez):

  • Kneževina Gulistan – pod vodstvom družine Melik-Beglarian
  • Kneževina Jraberd – pod vodstvom družine Melik-Izrael
  • Kneževina Kačen – pod vodstvom družine Hasan-Jalalian
  • Kneževina Varanda – pod vodstvom družine Melik-Shahnazarian
  • Kneževina Dizak – pod vodstvom družine Melik-Avanian

Od leta 1501 do 1736, v času obstoja Safavidskega cesarstva, je provinco Karabah vodila dinastija Zijadolu Qajar, dokler Nader Šah ni prevzel Karabaha izpod njihove oblasti. [51] Armenski meliki so ohranili popoln nadzor nad regijo do sredine 18. stoletja] V zgodnjem 18. stoletju je iranski Nader Šah Karabah odvzel izpod nadzora Ganja kanov v kazen za njihovo podporo Safavidom in ga dal pod lastno upravo [52] [53] Sredi 18. stoletja, ker so melike notranji konflikti med seboj oslabili, je nastal Karabaški kanat. eden največjih kanatov pod iransko suverenostjo, [54] je vodil Panah-Ali kan Javanšir. Za okrepitev moči karabaškega kanata je karabaški kan Panah-Ali kan Džavanšir leta 1751 zgradil » trdnjavo Panahabad (danes Šuša)«. V tem času so Otuziki, Javanshir, Kebirli in druga turška plemena predstavljala večino celotnega prebivalstva.

Moderna doba

[uredi | uredi kodo]
Palača nekdanjega vladarja (kana) Šuše . Povzeto po razglednici s konca 19. – začetka 20. stoletja.
Posledice pokola v Šuši : armenska polovica Šuše, ki so jo uničile azerbajdžanske oborožene sile leta 1920, z oskrunjeno armensko katedralo Svetega Odrešenika v ozadju.

Karabah (skupaj z današnjim Gorskim Karabahom) je postal protektorat Ruskega imperija s kurekčajsko pogodbo, ki sta jo leta 1805 podpisala Ibrahim Khalil Khan iz Karabaha in general Pavel Cicijanov v imenu carja Aleksandra I. Ruski monarh je s pogodbo priznal Ibrahima Khalil Khana in njegove potomce za edine dedne vladarje dežele. [55] [56] [57] Novi status pa je bil potrjen šele po izidu rusko-perzijske vojne (1804-1813), ko je Perzija v Gulistanski pogodbi (1813) zaradi poraza v vojni uradno prepustila Karabah Ruskemu cesarstvu, [58] [59] [60] [61] preden je bilo ostalo Zakavkazje vključen v cesarstvo leta 1828 s Turkmenčajsko pogodbo kot zaključkom rusko-perzijske vojne (1826-1828) .

Leta 1822, 9 let po tem, ko je izpod iranskega prišel pod ruski nadzor, je bil Karabaški kanat razpuščen in območje je postalo del gubernije Elisabethpol. Leta 1823 je bilo pet okrožij, ki približno ustrezajo današnjemu Gorskemu Karabahu, 90,8-odstotno naseljenih z Armenci. [62] [63]

Sovjetski čas

[uredi | uredi kodo]
Avtonomna oblast Gorski Karabah v času Sovjetske zveze.
Etnična sestava Gorskega Karabaha v pozni sovjetski dobi.

Po ruski revoluciji leta 1917 je Karabah postal del Zakavkaške demokratične federativne republike, ki pa je kmalu razpadla v ločene armenske, azerbajdžanske in gruzijske republike. Naslednji dveh leti (1918–1920) je med Armenijo in Azerbajdžanom prihajalo do kratkih spopadov za več regij, med drugim za Gorski Karabah. Med letoma 1918 in 1920 je bila de jure pripadnost Gorskega Karabaha Armeniji ali Azerbajdžanu sporna in Društvo narodov o njej ni razsojalo. [64] [65]

Julija 1918 je prva armenska skupščina Gorskega Karabaha regijo razglasila samostojnost ter ustanovila nacionalni svet in vlado. [66] Kasneje so otomanske čete vdrle v Karabah in naletele na oborožen odpor Armencev.

Po porazu Otomanskega cesarstva v prvi svetovni vojni so britanske čete zasedle Karabah. Dokler ne sprejme končne odločitve pariška mirovna konferenca ne sprejme dokončne odločitve. [67] je britansko poveljstvo je začasno potrdilo Hosrov bega Sultanova (ki ga je imenovala azerbajdžanska vlada) za generalnega guvernerja Karabaha in Zangezurja. Odločitvi so nasprotovali karabaški Armenci. Februarja 1920 se je Nacionalni svet Karabaha predhodno strinjal z azerbajdžansko jurisdikcijo, Armenci drugod po Karabahu pa so nadaljevali z gverilskimi boji in sporazuma nikoli niso sprejeli. [66] Sam sporazum je kmalu razveljavila deveta karabaška skupščina, ki je aprila razglasila unijo z Armenijo. [66] [68]

Aprila 1920, medtem ko je azerbajdžanska vojska bila v Karabahu vpletena v boje proti lokalnim armenskim silam, so Azerbajdžan prevzeli boljševiki. 10. avgusta 1920 je Armenija podpisala predhodni sporazum z boljševiki, s katerim se je strinjala z začasno boljševiško okupacijo teh območij, dokler ne bo dosežena končna rešitev. [69] Leta 1921 so boljševiki zavzeli tudi Armenijo in Gruzijo. Po sovjetizaciji Armenije in Azerbajdžana je Kavbiuro (kavkaški biro Centralnega komiteja Ruske komunistične partije (boljševikov) ) odločil, da bo Karabah ostal znotraj Azerbajdžanske SSR s široko regionalno avtonomijo, z upravnim središčem v mestu Šuša ( upravno središče je bilo kasneje prestavljeno v Stepanakert ). [70] Meje regije so bile narisane tako, da so vključevale armenske vasi in izključevale čim več azerbajdžanskih vasi. [71] Nastalo okrožje je zagotovilo armensko večino.

Ker je Sovjetska zveza ts trdo roko nadzorovala regijo, je konflikt okoli regije zamrl za več desetletij, vse do začetka razpada Sovjetske zveze v poznih 1980-ih in zgodnjih 1990-ih, ko se je ponovno pojavilo vprašanje Gorskega Karabaha. Večinsko armensko prebivalstvo je vlado Azerbajdžanske SSR obtožilo, da izvaja prisilno azerifikacijo regije, in z ideološko in materialno podporo Armenske SSR začelo gibanje za prenos avtonomne oblasti na Armensko SSR. [72] Avgusta 1987 so karabaški Armenci v Moskvo poslali peticijo za združitev z Armenijo z več deset tisoči podpisi. [73]

Vojna in odcepitev

[uredi | uredi kodo]
Obnovljen armenski T-72, bil izločen med napadom na azerbajdžanske položaje v okrožju Askeran, služi kot vojni spomenik na obrobju Stepanakerta.

13. februarja 1988 so karabaški Armenci začeli demonstrirati v Stepanakertu za združitev z armensko republiko. Šest dni kasneje so se jim pridružili množični pohodi v Erevanu. 20. februarja je Sovjet ljudskih poslancev v Karabahu s 110 glasovi proti 17 glasoval za prenos področja Armeniji. Ta korak brez primere regionalnega Sovjeta je sprožila več deset tisoč demonstracij v Stepanakertu in Erevanu, vendar je Moskva zavrnila zahteve Armencev. 20. februarja 1988 so v Stepanakertu posilili 2 azerbajdžanski dekleti.To je povzročilo široko ogorčenje v azerbajdžanskem mestu Agdam . Do prvega neposrednega spopada je prišlo, ko je velika skupina Azerbajdžancev prikorakala iz Agdama v Askeran, mesto z armenskim prebivalstvom. Spopad med Azerbajdžanci in policijo v bližini Askerana se je sprevrgel v askeranski spopad, v katerem sta umrla dva Azerbajdžanca, enega od njiju naj bi ubil azerbajdžanski policist. Ranjenih je bilo petdeset armenskih vaščanov in neznano število Azerbajdžancev in policistov. [74] [75] [76] Veliko število beguncev je zapustilo Armenijo in Azerbajdžan, ko se je začelo nasilje nad manjšinskim prebivalstvom teh republik. [77] 7. julija 1988 je Evropski parlament sprejel resolucijo, ki je obsodila nasilje nad armenskim demonstrantom v Azerbajdžanu in podprla zahtevo Armencev po ponovni združitvi s Sovjetsko republiko Armenijo. [78]

29. novembra 1989 je bilo neposredne vladavine v Gorskem Karabahu konec in področje je bilo vrnjeno pod upravo Azerbajdžana. [79] Vendar se je sovjetska politika izjalovila, ko sta armenski vrhovni sovjet in nacionalni svet, zakonodajni organ Gorskega Karabaha, na skupni seji razglasila združitev Gorskega Karabaha z Armenijo. 26. novembra 1991 je Azerbajdžan status avtonomne pokrajine Gorski Karabah ukinil in upravno razdelitev in ozemlje prevzel pod neposredni nadzor. [80]

10. decembra 1991 so Armenci v Gorskem Karabahu na referendumu, ki so ga bojkotirali lokalni Azerbajdžanci, [76] odobrili ustanovitev neodvisne države. Sovjetski predlog za večjo avtonomijo Gorskega Karabaha znotraj Azerbajdžana ni zadovoljil nobene strani in med Azerbajdžanom in Gorskim Karabahom je nato izbruhnila obsežen vojni spopaq, v katerem je slednja stran prejela podporo Armenije. [81] [82] [83] [84] Po besedah nekdanjega armenskega predsednika Levona Ter-Petrosiana je bil stališče voditeljev Karabaha maksimalistično, "mislili so si, da lahko dobijo več." [85] [86] [87]

Boj za Gorski Karabah se je stopnjeval, potem ko sta Armenija in Azerbajdžan leta 1991 postala neodvisna. V po-sovjetskem vakuumu moči je vojskovanje med Azerbajdžanom in Armenijo bilo pod močnim vplivom ruske vojske. Poleg tega sta tako armenska kot azerbajdžanska vojska zaposlili veliko število plačancev iz Ukrajine in Rusije. [88] 1500 do 2500 afganistanskih mudžahedinov, skupaj z borci iz Čečenije, je sodelovalo v bojih na strani Azerbajdžana. [76] Rusija je Armeniji zagotovila težko topništvo in tanke. [76] Številni preživeli z azerbajdžanske strani so našli zatočišče v 12 zasilnih taboriščih po drugih delih Azerbajdžana, zgrajenih za naraščajoče število notranje razseljenih ljudi med prvo vojno v Gorskem Karabahu. [89]

Do konca leta 1993 je spopad stal približno 30.000 žrtev [90] in na stotisoče beguncev na obeh straneh. Maja 1994 so Armenci nadzorovali 14 % ozemlja Azerbajdžana. [91] V tej fazi je azerbajdžanska vlada prvič med konfliktom priznala Gorski Karabah kot tretjo stran v vojni in začela neposredna pogajanja z oblastmi Karabaha. Posledično je bilo 12. maja 1994 z ruskim posredovanjem doseženo premirje .

Vojna 2020 in sporazum o premirju

[uredi | uredi kodo]

27. septembra 2020 je z azerbajdžansko ofenzivo v Gorskem Karabahu in okoliških ozemljih izbruhnila nova vojna. [7] Azerbajdžan je med vojno dosegel pomembne pridobitve, saj je ponovno pridobil vsa okupirana ozemlja, ki obdajajo Gorski Karabah, in zavzel eno tretjino Gorskega Karabaha, vključno s Šušo in Hadrutom. [8] [9] [10] [11] Vojna se je končala 10. novembra 2020, ko je bil podpisan tristranski sporazum o prekinitvi ognja med Azerbajdžanom, Armenijo in Rusijo, po katerem so bila vsa preostala zasedena ozemlja, ki obdajajo Gorski Karabah, uradno vrnjena pod nadzor Azerbajdžana. Republika Arcah je postala izolirana okrnjena država, ki jo je z Armenijo povezal le ozek koridor pod ruskim nadzorom . [[Kategorija:Upravna delitev Azerbajdžana]] [[Kategorija:Gorski Karabah]]

Blokada (2020 do septembra 2023)

[uredi | uredi kodo]

Gorski Karabah z Armenijo in zunanjim svetom. [92] 23. aprila 2023 so azerbajdžanske sile postavile kontrolno točko na koridorju Lačin. [93] Blokada je privedla do humanitarne krize za prebivalstvo v Arcahu in blokiran je bil uvoz osnovnih dobrin, pa tudi humanitarni konvoji Rdečega križa in ruskih mirovnih sil, ki so ujeli 120.000 prebivalcev regije. [94] [95] [96] [97] [98] Ruske mirovne sile in Mednarodni odbor Rdečega križa so izvajali omejen promet za prevoz bolnikov, ki so potrebovali zdravstveno oskrbo, in zagotavljanje humanitarne pomoči. [99] [100] Vendar je Azerbajdžan s 15. junijem 2023 okrepil blokado in blokiral vse prehode hrane, goriva in zdravil Rdečega križa in ruskih mirovnih sil skozi lačinski koridor. [101] [102] [103] Azerbajdžan je 19. septembra začel vojaško operacijo .

Azerbajdžanska ofenziva (2023)

[uredi | uredi kodo]

Azerbajdžan je 19. septembra 2023 začel vojaško ofenzivo na Gorski Karabah. [104] [105] [106] [107] [108] Dan po začetku ofenzive, 20. septembra, je ob posredovanju ruskega mirovnega poveljstva v Gorskem Karabahu bil dosežen dogovor o vzpostavitvi popolne prekinitve sovražnosti v Gorskem Karabahu. [109] [110] Azerbajdžan se je 21. septembra v Jevlahu srečal s predstavniki armenske skupnosti Artsakh, da bi začel proces ponovne vključitve regije v Azerbajdžan. [111] [112] O kršitvah prekinitve ognja s strani Azerbajdžana so 21. septembra kljub temu poročali tako po Artsahu kot v Stepanakertu. [113] [114] Po ofenzivi so se Armenci seliti s podroöja. [115] 28. septembra 2023 je Republika Artsakh pristala, da 1. januarja 2024.preneha obstajati [116]

Demografija

[uredi | uredi kodo]
Etnične skupine v regiji leta 1995, po deportacijah Armencev in Azerbajdžanov. ( Oglejte si celoten zemljevid )

Antika – 1918

[uredi | uredi kodo]

Zgodovinsko gledano so starogrški in rimski viri "dolgo pred našim štetjem" potrdili, da so bili prebivalci Gorskega Karabaha, takrat del province Artsah, Armenci. [117] V začetku 15. stoletja je nemški popotnik Johann Schiltberger po obisku regije izjavil, da "čeprav so muslimani zavzeli Karabah, so v regiji še vedno armenske vasi". [118] Zgodovinar Victor Schnirelmann piše, da so »sredi 18. stoletja … turška plemena … pridobila dostop do visokogorskih ozemelj [Karabaha] in se začela naseljevati v Šuši … do konca 18. stoletja je precejšnje število njenih nekdanjih armenskih prebivalcev je zapustilo Gorski Karabah. Tik na prelomu 19. stoletja je turško prebivalstvo znatno preseglo armensko ,vendar je to trajalo samo … [do] konca dvajsetih let 19. stoletja, [ko] so se Armenci začeli vračati v Karabag in do sredine 19. stoletja so predstavljali večino prebivalstva«. [119] Edmund Herzig in Marina Kurkčijan predstavljata alternativno stališče, da so "Armenci že predstavljali večino na nekaterih območjih, kot je gorski Karabah", v primerjavi s provinco Erevan, ki je "prvič po nekaj sto letih ponovno pridobila armensko večino." [120]

Po ruski raziskavi iz leta 1823, objavljeni v Tiflisu (današnjem Tbilisiju ) leta 1866, [121] so Armenci predstavljali 97 odstotkov prebivalstva v petih okrožjih ( mahalah ) Gorskega Karabaha, [122] kar dokazuje, da je v nasprotju s trditvami v azerbajdžanskem zgodovinopisju trdijo, da so Armenci pred letom 1828 tvorili veliko večino Gorskega Karabaha. Zgodovinar George Bournoutian piše, da ruska statistika iz leta 1810 kaže, da so Armenci predstavljali 21 odstotkov prebivalstva regije Karabah; Leta 1823 se je armensko prebivalstvo Karabaha povečalo za 30 odstotkov "po vrnitvi tistih, ki so pobegnili iz regije", do leta 1832 pa se je armensko prebivalstvo povečalo na eno tretjino v Karabahu. Poleg tega je »ena tretjina« prebivalstva Karabaha, ki so ga sestavljali Armenci, prebivala na eni tretjini ozemlja Karabaha, goratem ozemlju (tj. Gorskem Karabahu), kjer so »predstavljali veliko večino prebivalstva«. [121]

1918–1920

[uredi | uredi kodo]

Po armenskih virih je imelo območje »zgodovinskega Gorskega Karabaha« v letih 1918–1920 300.000–330.000 prebivalcev, do leta 1988 pa se je povečalo na 700.000–800.000 prebivalcev. Zaradi " turško - azerbajdžanske agresije" se je prebivalstvo regije v letih 1918–1920 zmanjšalo za 20 odstotkov. [123] V tem obdobju so azerbajdžanske sile izvajale poboje nad Armeni v Ghaibalishenu, Jamilliju, Karkijahanu in Pahlulu (600–700 mrtvih [124] ), Stepanakertu (nekaj sto mrtvih [125] ) in Šuši (nekaj sto [126] do 12.000 mrtvih) [127] ). Zaradi pogroma v Šuši je bilo 5.000–6.000 Armencev razseljenih v regiji Varanda in Dizak . [128] Do 11. aprila 1920 so azerbajdžanske sile zaradi upora opustošile približno trideset vasi v Gorskem Karabahu, tako da je 25.000 ljudi ostalo brez strehe nad glavo (med njimi skoraj 6.000 beguncev iz Šuše). [129]

1921–1987

[uredi | uredi kodo]

Statistični podatki iz leta 1923 kažejo, da je bila NKAO 94,8-odstotna Armenska in je štela 149.600 prebivalcev, medtem ko je Azerbajdžansko prebivalstvo štelo 7.700. Zgodovinar Cory Welt piše o "diskrepanci" armenskega prebivalstva, ki je med popisoma leta 1921 in 1923 poskočilo za več kot 25.000 posameznikov, prav tako poudarja, da se je armensko prebivalstvo leta 1926 zmanjšalo na 111.700, kar kaže na "nepojasnjen padec" za 38.000 posameznikov. [130] V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je imela NKAO 131.500 prebivalcev, od katerih je bilo 94,4 odstotka (124.136) etničnih Armencev in samo 5,6 odstotka (7.364) etničnih Azerbajdžanov. [131] Leta 1933 je imel Gorski Karabah 147.308 prebivalcev, od tega 10.751 (7,3 odstotka) mestnih prebivalcev in 136.557 (92,7 odstotka) podeželja. [132] 1. januarja 1973 je imela regija 153.000 prebivalcev. [133]

Diskriminacija in stagnacija

[uredi | uredi kodo]

Medtem ko je bila regija del Azerbajdžanske SSR, je delež armenskega prebivalstva padel s 94,7 na 76,9 odstotka, medtem ko se je delež azerbajdžanskega prebivalstva početveril s 5,1 na 21,5 odstotka [134] zaradi »migracijskega priliva« [135] . [135] kaže na socialno-ekonomske težave, ki so jih lokalni Armenci doživeli pod sovjetskim azerbajdžanskim vodstvom, zaradi česar so se izselili iz Karabaha. [134] Zaslužni profesor prava M. Cherif Bassiouni piše o stagnaciji armenskega prebivalstva »zaradi diskriminatorne politike azerbajdžanskih oblasti, ki je Armence prisilila v izseljevanje«; in dodal, da v Armeniji in državah CIS prebiva 600.000 Armencev iz Karabaha. [135] Stuart J. Kaufman, profesor politologije in mednarodnih odnosov, [136] piše o težavah karabaških Armencev:

V Gorskem Karabahu izobraževanje v armenskem jeziku ni bilo zlahka dostopno, armenske zgodovine sploh niso poučevali in tisti, ki so odšli v Armenijo na usposabljanje, so bili diskriminirani pri tekmovanju za delovna mesta v provinci, saj je bilo treba celo rutinsko zaposlovanje odobriti pri Bakuju. . Premajhne naložbe v regiji – za katere so krivili tudi Baku – so pomenile manjši gospodarski razvoj in slabo infrastrukturo celo po sovjetskih standardih, zato je bilo na splošno manj delovnih mest, zlasti za Armence. Kulturne vezi z Armenijo so bile v Bakuju zadavljene z birokracijo, odločitev o tem, da bo v regiji na voljo televizija v armenskem jeziku, pa je ostala neizvedena. Eden od rezultatov teh politik je bilo nenehno izseljevanje Armencev iz Karabaha v iskanju bolj zelenih pašnikov.

1988–danes

[uredi | uredi kodo]

Po pogromu v Sumgaitu in eksodusu Azerbajdžancev iz Armenije so bili Azerbajdžanci v Stepanakertu in Armenci v Šuši izgnani septembra 1988. Ko so lokalne armenske sile med prvo vojno v Gorskem Karabahu zavzele Gorski Karabah in okoliška okrožja (kar znaša 14 odstotkov mednarodno priznanega ozemlja Azerbajdžana), je bilo na stotine tisoče Azerbajdžanov izgnanih iz njihovih dežel. [137] Med drugo vojno v Gorskem Karabahu je Azerbajdžan ponovno prevzel nadzor nad okoliškimi okrožji in južnimi deli nekdanje NKAO, s čimer je razselil približno 70.000 Armencev. [138]

Zgodovina sestave prebivalstva Avtonomnega področja Gorski Karabah

[uredi | uredi kodo]

1921–1925

[uredi | uredi kodo]
Narodnost 1921 1923 1925
Število % Število % Število %
Armenci 122,426 94.73 149,600 94.8 142,470 90.28
Azerbajdžanci 6,550 5.07 7,700 4.9 15,261 9.67
Grki 267 0.21 500 0.3
Rusi 46 0.03
Tatari 30 0.02
Skupaj 129,243 100.00 157,800 100.0 157,807 100.00

1926–1989

[uredi | uredi kodo]
Narodnost 1926 1939 1959 1970 1979 1989
Število % Število % Število % Število % Število % Število %
Armenci 111,694 89.24 132,800 88.04 110,053 84.39 121,068 80.54 123,076 75.89 145,450 76.92
Azerbajdžanci 12,592 10.06 14,053 9.32 17,995 13.80 27,179 18.08 37,264 22.98 40,688 21.52
Rusi 596 0.48 3,174 2.10 1,790 1.37 1,310 0.87 1,265 0.78 1,922 1.02
Ukrajinci 35 0.03 436 0.29 238 0.18 193 0.13 140 0.09 416 0.22
Belorusi 12 0.01 11 0.01 32 0.02 35 0.02 37 0.02 79 0.04
Grki 68 0.05 74 0.05 67 0.05 33 0.02 56 0.03 72 0.04
Tatari 6 0.00 29 0.02 36 0.03 25 0.02 41 0.03 64 0.03
Gruzinci 5 0.00 25 0.02 16 0.01 22 0.01 17 0.01 57 0.03
Drugi 151 0.12 235 0.16 179 0.14 448 0.30 285 0.18 337 0.18
Skupaj 125,159 100.00 150,837 100.00 130,406 100.00 150,313 100.00 162,181 100.00 189,085 100.00

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. Do leta 1936, so Azerbajdžance imenovali "Tatari" ali "Turkški Tatari".
  2. Če se vključi tudi mesto Šuša, je celotno prebivalstvo NKAO štelo 138,466, popravljena porazdelitev tako znaša:
    • Armenci– 122,715 (88.62%)
    • Azerbajdžanci – 15,444 (11.15%)
    • Drugi – 307 (0.22%)

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Nagorno-Karabakh«. Dictionary.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. septembra 2023.
  2. ↑ »Armenians Rage Against Last-Minute Peace Deal«. Foreign Policy (v ameriški angleščini). 10. november 2020. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. novembra 2020. Pridobljeno 8. junija 2022.
  3. ↑ »General Assembly adopts resolution reaffirming territorial integrity of Azerbaijan, demanding withdrawal of all Armenian forces«. United Nations. 14. marec 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. avgusta 2015. Pridobljeno 30. avgusta 2015.
  4. ↑ »Tensions mount as Armenia and Azerbaijan continue fighting«. Dawn.com, Associated Press (v angleščini). 29. september 2020. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. oktobra 2020.
  5. ↑ Robert H. Hewsen.
  6. ↑ Robert H. Hewsen (2001). Armenia: A Historical Atlas. The University of Chicago Press. str. 264. ISBN 978-0-226-33228-4.
  7. ↑ 7,0 7,1 »Fighting erupts between Armenia, Azerbaijan over disputed region«. Al Jazeera. 27. september 2020. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. septembra 2020. Pridobljeno 27. septembra 2020.
  8. ↑ 8,0 8,1 »Armenia and Azerbaijan: A blockade that never ended and a peace deal hanging by a thread«. Global Voices (v angleščini). 19. julij 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. julija 2023. Pridobljeno 24. julija 2023.
  9. ↑ 9,0 9,1 »Violence and Politics in Armenia-Azerbaijan Relations«. Baku Research Institute (v ameriški angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. junija 2023. Pridobljeno 27. junija 2023. As a result of the 2020 war, however, Azerbaijan received all territories around Soviet-era Nagorno Karabakh that were occupied by Armenian forces during the first Karabakh war, plus the two regions of Nagorno Karabakh proper: Shushi/Shusha and Hadrut.
  10. ↑ 10,0 10,1 Cheterian, Vicken (20. oktober 2022). »Technological determinism or strategic advantage? Comparing the two Karabakh Wars between Armenia and Azerbaijan«. Journal of Strategic Studies (v angleščini): 1–24. doi:10.1080/01402390.2022.2127093. ISSN 0140-2390. The Armenian side also lost territories within the former NKAO, namely the district of Hadrut and the strategic town of Shusha/Shushi, areas that were not even considered for handover to Azerbaijan during the long years of diplomatic negotiations between the two wars.
  11. ↑ 11,0 11,1 Lynch, Ian J. (18. november 2020). »A cold winter for peace in Nagorno-Karabakh?«. Ahval (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. decembra 2020. Pridobljeno 27. junija 2023. The new agreement allows Azerbaijan to keep the territory it took by force, including Shusha and Hadrut, within the historic boundaries of Nagorno-Karabakh. It also requires Armenian forces to turn over other territories they have occupied for the last 26 years, including the so-called Lachin corridor, which is Nagorno-Karabakh's primary link to Armenia proper.
  12. ↑ »Azerbaijan Launches Offensive in Breakaway Nagorno-Karabakh, Children Among Casualties«. Radiofreeeurope/Radioliberty. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. septembra 2023. Pridobljeno 19. septembra 2023.
  13. ↑ »Azerbaijani forces strike Armenian-controlled Karabakh, raising risk of new Caucasus war«. Reuters. 19. september 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. septembra 2023. Pridobljeno 19. septembra 2023.
  14. ↑ »Azerbaijan launches attack in Nagorno-Karabakh, announces 'evacuation' of Armenian population«. 19. september 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. septembra 2023. Pridobljeno 19. septembra 2023.
  15. ↑ »Live updates | Stepanakert under fire as Azerbaijan launches assault on Nagorno-Karabakh«. OC Media (v ameriški angleščini). 19. september 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. septembra 2023. Pridobljeno 19. septembra 2023.
  16. ↑ »Azerbaijan says it has begun 'anti-terrorist' operations in Nagorno-Karabakh«. France 24 (v angleščini). 19. september 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. septembra 2023. Pridobljeno 19. septembra 2023.
  17. ↑ https://www.msn.com/en-us/news/world/separatist-government-of-nagorno-karabakh-says-it-will-dissolve-itself-by-january-2024/ar-AA1hnp2b?ocid=spr_news
  18. ↑ »Nagorno-Karabakh talks: separatists lay down arms amid fears of refugee crisis«. The Guardian (v britanski angleščini). 23. september 2023. ISSN 0261-3077. Pridobljeno 24. septembra 2023.
  19. ↑ »Azərbaycan polisi Xankəndidə - VİDEO«. Publika.AZ (v azerbajdžanščini). 29. september 2023. Pridobljeno 30. septembra 2023.
  20. ↑ Strabo (ed. H.C. Hamilton, Esq., W. Falconer, M.A.) .
  21. ↑ Viviano, Frank (Marec 2004). »The Rebirth of Armenia«. National Geographic Magazine.
  22. ↑ John Noble, Michael Kohn, Danielle Systermans.
  23. ↑ Edens, Christoper (Avgust–november 1995). »Transcaucasia at the End of the Early Bronze Age«. Bulletin of the American Schools of Oriental Research. The American Schools of Oriental Research. 299/300 (The Archaeology of Empire in Ancient Anatolia): 53, pp. 53–64 [56]. doi:10.2307/1357345. JSTOR 1357345.
  24. ↑ 24,0 24,1 Hewsen, Robert H. (1982). »Ethno-History and the Armenian Influence upon the Caucasian Albanians«. V Samuelian, Thomas J. (ur.). Classical Armenian Culture. Influences and Creativity. Chicago: Scholars Press. str. 27–40. ISBN 0-89130-565-3.
  25. ↑ Hewsen, Robert H. Armenia: a Historical Atlas.
  26. ↑ R. Schmitt, M. L. Chaumont. »Armenia and Iran«. Encyclopædia Iranica. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. januarja 2012. Pridobljeno 20. februarja 2012.
  27. ↑ Hewsen, Robert H. "The Kingdom of Artsakh", in T. Samuelian & M. Stone, eds.
  28. ↑ Hewsen.
  29. ↑ »ИСТОРИЯ ИМПЕРАТОРА ИРАКЛА. Сочинене епископа Себеоса, писателя VII века. Пер. с армянского К.Патканяна«. vehi.net. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. marca 2019. Pridobljeno 25. decembra 2008.
  30. ↑ Evgeny Dmitrievich Silaev (13. junij 2023). »Azerbaijan«. Encyclopædia Britannica. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. novembra 2008. Pridobljeno 15. januarja 2021.
  31. ↑ Walker, Christopher J. (1991). Armenia and Karabagh: The Struggle for Unity. Minority Rights Group Publications. str. 10.
  32. ↑ Viviano, Frank.
  33. ↑ Movses Kalankatuatsi.
  34. ↑ Н.
  35. ↑ The Cambridge History of Iran Arhivirano 23 September 2023 na Wayback Machine..
  36. ↑ 36,0 36,1 36,2 Robert H. Hewsen, Armenia: A Historical Atlas.
  37. ↑ Movses Dasxuranci translated by C. J. F. Dowsett (1961). The History of the Caucasian Albanians By Movses Dasxuranci. London: Oxford University Press. str. 217.
  38. ↑ Тер-Григорян Т.И. Неизданные страницы "Истории Албанской страны"Моисея Каланкайтукского. Архив Ин-та истории АН Азерб. ССР, № 1386, л.18.
  39. ↑ Christopher Walker.
  40. ↑ Hewsen, Robert H. "The Kingdom of Artsakh", in T. Samuelian & M. Stone, eds.
  41. ↑ Arḡūn Āqā — Encyclopædia Iranica.
  42. ↑ »Armenia | Geography, Population, Map, Religion, & History«. Encyclopædia Britannica. 13. junij 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. aprila 2019. Pridobljeno 23. junija 2022. A few native Armenian rulers survived for a time in the Kiurikian kingdom of Lori, the Siuniqian kingdom of Baghq or Kapan, and the principates of Khachen (Artzakh) and Sasun."
  43. ↑ Robert H. Hewsen.
  44. ↑ George A. Bournoutian (1994). A History of Qarabagh: An Annotated Translation of Mirza Jamal Javanshir Qarabaghi's Tarikh-e Qarabagh. Mazda Publishers. ISBN 1-56859-011-3.
  45. ↑ Abū Bakr Ṭihrānī. Kitāb-i Diyārbakriyya. (original) کتاب دیاربکریه: از تواریخ‌ قراقوینلو و چغاتای. ویسنده: ابوبکر طهرانی. به تصحیح‌ و اهتمام‌: نجاتی‌ لوغال‌، فاروق‌ سومه‌. تهران‌ : کتابخانه طهوری‏‫،۱۳۵۶. str. 138.
  46. ↑ Полное Собрание Законов Российской Империи c 1649 года. Том XXV. 1798–1799. СПб.: Печатано в Типографии II Отделения Собственной Его Императорского Величества Канцелярии, 1830, № 18.990, c.674–675. (Complete Collection of Laws of the Russian Empire since 1649. Volume XXV. 1798–1799. SPb .: Printed at the Printing House of the II Branch of His Imperial Majesty's Own Office, 1830, No. 18.990, p.674-675).
  47. ↑ Robert H. Hewsen.
  48. ↑ Walker, Christopher J. Armenia: Survival of a Nation.
  49. ↑ Raffi, The History of Karabagh's Meliks, Vienna, 1906, in Armenian
  50. ↑ In English, Raffi, The Five Melikdoms of Karabagh translated by Ara Stepan Melkonian, Garod Books Ltd. 2010, London. ISBN 9781903656570
  51. ↑ Павлова И.К. Хроника времен Сефевидов. Соч. Мухаммад-Масума Исфахани "Хуласат ас-сийар". М.:Наука, 1993, c.59–61.
  52. ↑ (rusko) Abbas-gulu Aga Bakikhanov.
  53. ↑ »МИРЗА АДИГЕЗАЛЬ-БЕК->КАРАБАГ-НАМЕ->ГЛАВЫ 1–6«. www.vostlit.info. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. avgusta 2010. Pridobljeno 26. decembra 2006.
  54. ↑ Bournoutian, George A. (2016). The 1820 Russian Survey of the Khanate of Shirvan: A Primary Source on the Demography and Economy of an Iranian Province prior to its Annexation by Russia. Gibb Memorial Trust. str. xvii. ISBN 978-1909724808. Serious historians and geographers agree that after the fall of the Safavids, and especially from the mid-eighteenth century, the territory of the South Caucasus was composed of the khanates of Ganja, Kuba, Shirvan, Baku, Talesh, Sheki, Karabagh, Nakhchivan and Yerevan, all of which were under Iranian suzerainty.
  55. ↑ »KM.RU – новости, экономика, автомобили, наука и техника, кино, музыка, спорт, игры, анекдоты, курсы валют | KM.RU«. www.km.ru. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. junija 2003.
  56. ↑ Muriel Atkin.
  57. ↑ George A. Bournoutian.
  58. ↑ Tim Potier.
  59. ↑ Leonidas Themistocles Chrysanthopoulos.
  60. ↑ The British and Foreign Review Arhivirano 9 September 2023 na Wayback Machine..
  61. ↑ Taru Bahl, M.H. Syed.
  62. ↑ Description of the Karabakh province prepared in 1823 according to the order of the governor in Georgia Yermolov by state advisor Mogilevsky and colonel Yermolov 2nd (rusko Opisaniye Karabakhskoy provincii sostavlennoye v 1823 g po rasporyazheniyu glavnoupravlyayushego v Gruzii Yermolova deystvitelnim statskim sovetnikom Mogilevskim i polkovnikom Yermolovim 2-m), Tbilisi, 1866.
  63. ↑ Bournoutian, George A. A History of Qarabagh: An Annotated Translation of Mirza Jamal Javanshir Qarabaghi's Tarikh-E Qarabagh.
  64. ↑ Krüger, Heiko (Junij 2014). »Nagorno-Karabakh«. academic.oup.com. str. 214–232. doi:10.1093/acprof:oso/9780198702375.003.0011. ISBN 978-0-19-870237-5. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. septembra 2023. Pridobljeno 2. avgusta 2023.
  65. ↑ Gardner, Anne-Marie (2011), »Nagorno-Karabakh: Balancing Standards?«, Democratic Governance and Non-State Actors (v angleščini), New York: Palgrave Macmillan US: 71–103, doi:10.1057/9780230117600_4, ISBN 978-1-349-29153-3, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. septembra 2023, pridobljeno 2. avgusta 2023
  66. ↑ 66,0 66,1 66,2 »The Nagorno-Karabagh Crisis: A Blueprint for Resolution« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 30. marca 2019. Pridobljeno 16. februarja 2006.
  67. ↑ »Circular by colonel D. I. Shuttleworth of the British Command«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. maja 2006. Pridobljeno 5. septembra 2006.
  68. ↑ Conflict in Nagorno-Karabakh, Abkhazia, and South Ossetia: A Legal Appraisal by Tim Potier. ISBN 90-411-1477-7
  69. ↑ Walker.
  70. ↑ »Q&A with Arsène Saparov: No Evidence that Stalin "gave" Karabakh to Azerbaijan«. armenian.usc.edu. 10. december 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. decembra 2020. Pridobljeno 31. oktobra 2020. Of all the documents I have seen, there is no direct evidence of Stalin doing or saying something in those 12 days in the summer of 1921 that [resulted in this decision on Karabakh]. A lot of people just assume that since Stalin was an evil person, it would be typical of someone evil to take a decision like that.
  71. ↑ Potier, Tim (2001). Conflict in Nagorno-Karabakh, Abkhazia and South Ossetia, A Legal Appraisal. The Hague, Netherlands: Kluwer Law International. str. 5. ISBN 9041114777.
  72. ↑ Audrey L. Altstadt.
  73. ↑ Black Garden, Thomas de Waal, page 292
  74. ↑ Black Garden Thomas de Waal, p.15
  75. ↑ Elizabeth Fuller, Nagorno-Karabakh: The Death and Casualty Toll to Date, RL 531/88, 14 December 1988, pp. 1–2
  76. ↑ 76,0 76,1 76,2 76,3 de Waal, Thomas (2003). Black Garden: Armenia and Azerbaijan Through Peace and War. New York: New York University Press. ISBN 0-8147-1945-7.
  77. ↑ Lieberman, Benjamin (2006). Terrible Fate: Ethnic Cleansing in the Making of Modern Europe. Chicago: Ivan R. Dee. str. 284–92. ISBN 1-5666-3646-9.
  78. ↑ RESOLUTION on the situation in Soviet Armenia Arhivirano 8 June 2022 na Wayback Machine. page 21
  79. ↑ The Encyclopedia of World History. Houghton Mifflin Harcourt. 2001. str. 906.
  80. ↑ Roeder, Philip G. (2007). Where nation-states come from: institutional change in the age of nationalism. Princeton University Press. str. 51. ISBN 978-0-691-13467-3. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. septembra 2023. Pridobljeno 10. oktobra 2011.
  81. ↑ Human Rights Watch.
  82. ↑ Human Rights Watch.
  83. ↑ United States Institute of Peace.
  84. ↑ United States Institute of Peace.
  85. ↑ »By Giving Karabakh Lands to Azerbaijan, Conflict Would Have Ended in '97, Says Ter-Petrosian«. Asbarez. Asbarez. 19. april 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. oktobra 2012. Pridobljeno 21. maja 2011.
  86. ↑ »Ter-Petrosyan on the BBC: Karabakh conflict could have been resolved by giving certain territories to Azerbaijan«. ArmeniaNow. ArmeniaNow. 19. april 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. maja 2011. Pridobljeno 21. maja 2011.
  87. ↑ »Первый президент Армении о распаде СССР и Карабахе«. BBC. BBC. 18. april 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. septembra 2011. Pridobljeno 21. maja 2011.
  88. ↑ Human Rights Watch.
  89. ↑ Azerbaijan closes last of emergency camps Arhivirano 24 November 2020 na Wayback Machine., UNHCR
  90. ↑ »Armenia, Azerbaijan clash as ceasefire fails to stick«. Dawn.com, Agence France-Presse (v angleščini). 12. oktober 2020. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. junija 2022. Pridobljeno 8. junija 2022.
  91. ↑ de Waal, Thomas (2003). Black Garden (PDF). New York University Press. str. 3. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 26. februarja 2019. Pridobljeno 6. maja 2020.
  92. ↑ »Азербайджанские "активисты" блокируют дорогу из Карабаха в Армению. Одновременно в Карабахе пропал газ« [Azerbaijani "activists" are blocking the road from Karabakh to Armenia. At the same time, gas disappeared in Karabakh]. BBC News Русская Служба (v ruščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. aprila 2023. Pridobljeno 13. septembra 2023.
  93. ↑ Loe, Catherine (27. april 2023). »Azerbaijan sets up checkpoints on the Lachin corridor«. Economist Intelligence Unit (v britanski angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. avgusta 2023. Pridobljeno 3. maja 2023. The move [installation of a checkpoint] has increased the blockade of Nagorny Karabakh...A checkpoint on the border would give Azerbaijan the ability to stop any cars travelling between Armenia and Nagorny Karabakh.
  94. ↑ Hauer, Neil (31. julij 2023). »Karabakh blockade reaches critical point as food supplies run low«. www.intellinews.com (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. avgusta 2023. Pridobljeno 1. avgusta 2023. Occasional ICRC and Russian traffic continued to pass until June 15, at which point Azerbaijan halted all humanitarian deliveries. No food, medicine or fuel has entered Nagorno-Karabakh since.
  95. ↑ Gavin, Gabriel (19. december 2022). »Supplies begin to run low as Nagorno-Karabakh blockade continues«. eurasianet.org (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. februarja 2023. Pridobljeno 22. decembra 2022.
  96. ↑ Kitachayev, Bashir (16. december 2022). »Azerbaijani roadblock cuts tens of thousands off from food, fuel and medicine«. openDemocracy. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. februarja 2023. Pridobljeno 21. decembra 2022.
  97. ↑ »New Troubles in Nagorno-Karabakh: Understanding the Lachin Corridor Crisis«. www.crisisgroup.org (v angleščini). 22. maj 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. avgusta 2023. Pridobljeno 23. maja 2023. While travellers were already few due to the blockade, the ICRC reports that its ability to get people across has been curtailed [since the installation of the checkpoint], leaving only the Russian peacekeepers to facilitate trips to Armenia for medical care.
  98. ↑ »June Alerts and May Trends 2023«. www.crisisgroup.org (v angleščini). 31. maj 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. junija 2023. Pridobljeno 19. junija 2023. Checkpoint on Lachin corridor faced fierce opposition amid humanitarian crisis....Azerbaijani military consolidated [the] blockade, however, leading to even fewer crossings and reduced transportation of goods.
  99. ↑ Shahverdyan, Lilit (12. januar 2023). »Blackouts and food rationing as Karabakh blockade enters second month«. Eurasianet (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. aprila 2023. Pridobljeno 17. januarja 2023. But the supplies are meager compared to the pre-blockade delivery of 12,000 tons of goods monthly, and barely meet the needs of the local population, which Armenian sources estimate at around 120,000.
  100. ↑ »Nagorno-Karabakh reports gas cut for second time since start of blockade«. OC Media. 17. januar 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. marca 2023. Pridobljeno 18. januarja 2023.
  101. ↑ »Nagorno-Karabakh again faces shortages as Azerbaijan closes Lachin Corridor«. OC Media (v ameriški angleščini). 20. junij 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. julija 2023. Pridobljeno 14. julija 2023.
  102. ↑ »Food shortages and fear as peacekeepers refused entry to Nagorno-Karabakh«. OC Media (v ameriški angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. julija 2023. Pridobljeno 14. julija 2023.
  103. ↑ »Karabakh blockade reaches critical point as food supplies run low«. www.intellinews.com (v angleščini). 31. julij 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. avgusta 2023. Pridobljeno 1. avgusta 2023.
  104. ↑ »Azerbaijan Launches Offensive in Breakaway Nagorno-Karabakh, Children Among Casualties«. Radiofreeeurope/Radioliberty. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. septembra 2023. Pridobljeno 19. septembra 2023.
  105. ↑ »Azerbaijani forces strike Armenian-controlled Karabakh, raising risk of new Caucasus war«. Reuters. 19. september 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. septembra 2023. Pridobljeno 19. septembra 2023.
  106. ↑ »Azerbaijan launches attack in Nagorno-Karabakh, announces 'evacuation' of Armenian population«. 19. september 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. septembra 2023. Pridobljeno 19. septembra 2023.
  107. ↑ »Live updates | Stepanakert under fire as Azerbaijan launches assault on Nagorno-Karabakh«. OC Media (v ameriški angleščini). 19. september 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. septembra 2023. Pridobljeno 19. septembra 2023.
  108. ↑ »Azerbaijan says it has begun 'anti-terrorist' operations in Nagorno-Karabakh«. France 24 (v angleščini). 19. september 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. septembra 2023. Pridobljeno 19. septembra 2023.
  109. ↑ »Russian-mediated ceasefire announced in Nagorno-Karabakh«. Armenpress. 20. september 2023. Pridobljeno 24. septembra 2023.
  110. ↑ Tim Lister; Anna Chernova; Christian Edwards; Radina Gigova (21. september 2023). »Azerbaijan says it has retaken breakaway Armenian enclave after separatists surrender«. CNN.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. septembra 2023. Pridobljeno 21. septembra 2023.
  111. ↑ »Ethnic Armenians accept Russia ceasefire plan after Azerbaijan offensive in Nagorno-Karabakh«. CNN (v angleščini). 20. september 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. septembra 2023. Pridobljeno 20. septembra 2023.
  112. ↑ »BREAKING: Stepanakert to disband army in ceasefire deal«. CIVILNET. 20. september 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. septembra 2023. Pridobljeno 20. septembra 2023.
  113. ↑ »МВД Нагорного Карабаха обвинило Азербайджан в нарушении договора о прекращении огня«. Meduza. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. septembra 2023. Pridobljeno 21. septembra 2023.
  114. ↑ »Aserbaidschan soll Waffenruhe gebrochen haben«. Rheinische Post. 21. september 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. septembra 2023. Pridobljeno 21. septembra 2023.
  115. ↑ »Nagorno-Karabakh talks: separatists lay down arms amid fears of refugee crisis«. The Guardian (v britanski angleščini). 23. september 2023. ISSN 0261-3077. Pridobljeno 24. septembra 2023.
  116. ↑ https://www.msn.com/en-us/news/world/separatist-government-of-nagorno-karabakh-says-it-will-dissolve-itself-by-january-2024/ar-AA1hnp2b?ocid=spr_news
  117. ↑ Beglaryan, Ashot. »The population of Nagorno-Karabakh for a year. Union of Armenians of Russia - Nagorno-Karabakh Republic. Excursion into history«. losevskaya.ru. Stepanakert. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. oktobra 2022. Pridobljeno 31. oktobra 2022.
  118. ↑ Javanshir, Mirza Jamal; Adigözal Beg, Mirza (2004). Two Chronicles On The History of Karabagh (PDF). Introduction and annotated translation by George A. Bournoutian. Costa Mesa, California: Mazda Publishers. str. 6, 21 & 24. ISBN 1-56859-179-9.
  119. ↑ Shnirelman, Victor A. (2001). »The Value of the Past: Myths, Identity and Politics in Transcaucasia« (PDF). Senri Ethnological Studies. Osaka: National Museum of Ethnology (57): 153. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 25. marca 2022.
  120. ↑ Herzig, Edmund; Kurkchiyan, Marina (2005). The Armenians: Past and Present in the Making of National Identity. London: RoutledgeCurzon. str. 66 & 121. ISBN 0-203-00493-0. OCLC 229988654.
  121. ↑ 121,0 121,1 Javanshir, Mirza Jamal; Adigözal Beg, Mirza (2004). Two Chronicles On The History of Karabagh (PDF). Introduction and annotated translation by George A. Bournoutian. Costa Mesa, California: Mazda Publishers. str. 6, 21 & 24. ISBN 1-56859-179-9.
  122. ↑ Bournoutian, George (2017). »The Population of the South Caucasus according to the 1897 General Census of the Russian Empire«. Iran & the Caucasus. 21 (3): 330. doi:10.1163/1573384X-20170307. ISSN 1609-8498. JSTOR 26548902. Arhivirano iz spletišča dne 21. junija 2022. Pridobljeno 21. junija 2022.
  123. ↑ Bassiouni, M. Cherif, ur. (2010). The Pursuit of International Criminal Justice A World Study on Conflicts, Victimization, and Post-conflict Justice. Zv. 2. Antwerp: Intersentia. str. 839. ISBN 978-94-000-0017-9. OCLC 497573622. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. januarja 2023. Pridobljeno 22. novembra 2022.
  124. ↑ Wright, John F. R. (1996). Transcaucasian Boundaries. Psychology Press. str. 99. ISBN 9780203214473. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. novembra 2022. Pridobljeno 22. novembra 2022.
  125. ↑ Libaridian, Gerard J., ur. (1988). The Karabagh File (PDF) (1st izd.). Toronto: Cambridge. str. 29. ISBN 0-916431-26-6. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 20. februarja 2022.
  126. ↑ Cory D., Welt (2004). Explaining ethnic conflict in the South Caucasus: Mountainous Karabagh, Abkhazia, and South Ossetia (PDF). Massachusetts Institute of Technology. str. 77. OCLC 59823134. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 11. septembra 2022. Out of a population of approximately 20,000, at least several hundred were killed; the rest were forced to flee. In the fighting that followed, several nearby villages were also razed.
  127. ↑ »Шушинская резня 1920 года« [Shusha massacre of 1920]. lazarevsky.club. 13. marec 2020. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. novembra 2022. Pridobljeno 15. novembra 2022.
  128. ↑ Bagdasaryan, Gegam (Marec 2015). »Три нераскрытых обстоятельства резни армян в Шуши« [Three unsolved circumstances of the massacre of Armenians in Shushi]. theanalyticon.com (v ruščini). Stepanakert. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. novembra 2022. Pridobljeno 15. novembra 2022.
  129. ↑ Hovannisian, Richard G. (1996). The Republic of Armenia. Zv. 3. Berkeley: University of California Press. str. 157–158. ISBN 0-520-01805-2.
  130. ↑ Cory D., Welt (2004). Explaining ethnic conflict in the South Caucasus: Mountainous Karabagh, Abkhazia, and South Ossetia (PDF). Massachusetts Institute of Technology. str. 116. OCLC 59823134. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 11. septembra 2022.
  131. ↑ Herzig, Edmund; Kurkchiyan, Marina (2005). The Armenians: Past and Present in the Making of National Identity. London: RoutledgeCurzon. str. 66 & 121. ISBN 0-203-00493-0. OCLC 229988654.
  132. ↑ Административное деление АССР... 1. Районы, сельсоветы, списки, населенных мест с указанием численности населения, национального состава числа хозяйств по состоянию на 1/1-1933 г. 2. Список колхозов, совхозов, МТС и МТФ. 3. Карты, районов на тюрк. и рус. яз. (отдельно) - Азербайджанская ССР Управление народно-хозяйственного учета (v ruščini). 1933. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. decembra 2021. Pridobljeno 22. novembra 2022.
  133. ↑ Great Soviet Encyclopedia. Zv. 17. New York: Macmillan. 1973. str. 301.
  134. ↑ 134,0 134,1 Herzig, Edmund; Kurkchiyan, Marina (2005). The Armenians: Past and Present in the Making of National Identity. London: RoutledgeCurzon. str. 66 & 121. ISBN 0-203-00493-0. OCLC 229988654.
  135. ↑ 135,0 135,1 135,2 Bassiouni, M. Cherif, ur. (2010). The Pursuit of International Criminal Justice A World Study on Conflicts, Victimization, and Post-conflict Justice. Zv. 2. Antwerp: Intersentia. str. 839. ISBN 978-94-000-0017-9. OCLC 497573622. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. januarja 2023. Pridobljeno 22. novembra 2022.
  136. ↑ »Stuart Kaufman«. University of Delaware. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. oktobra 2022. Pridobljeno 22. novembra 2022.
  137. ↑ de Waal, Thomas (2003). Black Garden: Armenia and Azerbaijan Through Peace and War. New York: New York University Press. ISBN 0-8147-1945-7.
  138. ↑ »Nagorno-Karabakh: Armenia and Azerbaijan shaky ceasefire in force«. BBC News. 10. oktober 2020. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. oktobra 2020. Pridobljeno 10. oktobra 2020.

Bibliografija

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Uporabnik:Vitosmo/Gorski_Karabah&oldid=6109253«