Turuki

Zemljevid Mezopotamije in jugozahodnega Irana v 2. tisočletju pr. n. št.; Za Turuke na splošno velja, da so bili v tem čas naseljeni severno od Lulubov

Turuki, včasih tudi Tukri, so bili ljudstvo, ki je bilo v bronasti in železni dobi naseljeno v Mezopotamiji in gorovju Zagros v jugozahodni Aziji.

V napisih babilonskega kralja Hamurabija (vladal okoli 1792 pr. n. št. – okoli 1752 pr. n. št.) so omenjena kraljestva Tukriš (UET I l. 46, iii–iv, 1–4), Gutija, Subartu in še eno, ki se običajno šteje za Elam. V drugih besedilih iz tistega obdobja je kraljestvo omenjeno kot Takru. Na začetku 1. tisočletja pr. n. št. se za to regijo uporabljala imena Turukkum, Turukku in ti-ru-ki-i. Ime Turuki v širšem smislu je lahko pomenilo tudi prebivalce gora ali gorjane.

Za Tukru ali Turukum je bilo rečeno, da obsega severovzhodni rob Mezopotamije in sosednji del gorovja Zagros v sodobnem Iraku in Iranu. Turuke so povezovali zlasti z bazenom jezera Urmia in dolinami severozahodnega Zagrosa. Naseljeni so bili torej severno od starodavnih Lulubov. Vsaj eno novoasirsko besedilo iz 9.-7. stoletje pr. n. št. celotno območje in njegova ljudstva omenja kot "Lulubi-Turuki" (DDV 8006).

Turuki so med vladavino Šamši-Adada I. (1813-1782 pr. n. št.) in njegovega sina in naslednika Išme-Dagana (1781-1750 pr. n. št.) stalno ogrožali Staro asirsko cesarstvo in okoli leta 1769/1768 pr. n. št. izropali mesto Mardaman.^[1] Babilonsko zmago nad Turuki so praznovali v 37. letu Hamurabijeve vladavine (okoli 1773 pr. n. št.).

Kulturne in jezikovne značilnosti Turukov so malo znane. Sodobniki so jih opisovali kot polnomadsko gorsko pleme, oblečeno v ovčje kože. Nekateri znanstveniki domnevajo, da so bili huritsko govoreče ljudstvo ali podaniki huritske elite.^[2]

Sklici

↑ Pfälzner, Peter, (2018). "Keilschrifttafeln von Bassetki lüften Geheimnis um Königsstadt Mardaman". uni-tuebingen.de. University of Tubingen.
↑ Læssøe, Jørgen (24. oktober 2014). People of Ancient Assyria: Their Inscriptions and Correspondence. Routledge. ISBN 9781317602613.

Viri

German Archaeological Institute. Department of Tehran Archaeological releases from Iran, Volume 19, Dietrich Reimer, 1986 (nemško)
Wayne Horowitz, Mesopotamian Cosmic Geography. Winona Lake; Eisenbrauns, 1998.
Jesper Eidem, Jørgen Læssøe, The Shemshara archives, Volume 23. Copenhagen, Royal Danish Academy of Sciences and Letters, 2001. ISBN 8778762456
Jörgen Laessøe, The Shemshāra Tablets. Copenhagen, 1959.
Jörgen Laessøe, "The Quest for the Country of *Utûm", Journal of the American Oriental Society, 1968, vol. 88 , no. 1, pp. 120–122.
Victor Harold Matthews, Pastoral nomadism in the Mari Kingdom (ca. 1830-1760 B.C.). American Schools of Oriental Research, 1978. ISBN 0897571037
Peter Pfälzner, Keilschrifttafeln von Bassetki lüften Geheimnis um Königsstadt Mardaman Arhivirano 2020-01-15 na Wayback Machine. (webpage; German language), University of Tubingen, 2018.
Daniel T. Potts, Nomadism in Iran: From Antiquity to the Modern Era. Oxford; Oxford University Press, 2014.

[1] Pfälzner, Peter, (2018). "Keilschrifttafeln von Bassetki lüften Geheimnis um Königsstadt Mardaman". uni-tuebingen.de. University of Tubingen.

[2] Læssøe, Jørgen (24. oktober 2014). People of Ancient Assyria: Their Inscriptions and Correspondence. Routledge. ISBN 9781317602613.

[1]

[2]