Tamarinda

Tamarind
	;
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo:	Plantae (rastline);
Red:	Fabales (stročnice);
Družina:	Caesalpiniaceae (rožičevke);
Rod:	Tamarindus;
Vrsta:	T. indica;
Znanstveno ime
	Tamarindus indica; L.

Ta članek govori o the tropski rastlini. Za druge pomene glej Tamarinda (razločitev).

Tamarinda (Tamarindus indica) (Arabsko: تمر هندي tamar hindi = indijski datelj) je drevo iz družine metuljnic Fabaceae. Rod Tamarindus je monotipičen (ima samo eno vrsto).

Izvor

V nasprotju s prepričanji je tamarinda endemit v tropski Afriki. Divje rastoča rastlina, ki jo najdemo v Sudanu, uspeva pa tudi v Kamerunu, Nigeriji in Tanzaniji. V Indijo so jo prinesli in vzgojili ljudje pred več tisoč leti^[1]^[2], kjer so jo zahodni botaniki tudi prvič opisali kot Tamarindus indica, kar je latinska izpeljanka iz perzijskega in arabskega imena, s katerim so jo po navadi imenovali: »tamar al-Hind« ali v hindujščini datelj^[3]. Je splošno poznana v tropskem pasu, od Afrike do Indije, v jugovzhodni Aziji, Tajvanu in tudi na Kitajskem. V 16. stoletju so jo španski in portugalski kolonisti prinesli v Južno Ameriko in v Mehiko.

Opis

Tamarinda je dolgo živeče, srednje visoko, grmičasto drevo, katerega krošnja doseže velikost 12,1 do 18,3 metrov. Drevo ima nepravilno obliko vaze, prekriva pa ga gosto listje. Listi so zimzeleni, svetle zelene barve, elipsaste oblike, rastejo v obliki pahljače. Po navadi so manjši od 5 cm. Veje rastejo iz osrednjega debla in so pogosto obrezane, da zagotavljajo optimalno gostoto lesa in za lažje obiranje sadežev. Ponoči se listi zaprejo. Tamarinda ima skoraj neopazne cvetove z rdečimi in rumenimi podaljšanimi cvetovi. Cvetni brsti so roza barve in imajo 4 čašne liste, ki odpadejo, ko cvet zacveti. Drevo dobro raste na sončni legi, na glinasti, peščeni in kisli prsti. Odporno je na močno sušo in aerosolno sol (sol prinese veter z obalnih območij). Sadež je uporaben surov, kuhan ali pripravljen na kakšen drug način, odvisno od regije in kulture. Sadež je podolgovat, dolg 12–15 cm in prekrit s trdo rjavo lupino. Mesnata, sočna, kisla pulpa sadeža je zrela, ko je rjave ali rdečkasto-rjave barve. Sadež velja za zrelega, ko stroke stisnemo s prsti in se le-ti z lahkoto odprejo. Strok sadeža vsebuje od 1 do 12 ploskih, sijočih rjavih semen. Semena uporabljajo otroci pri tradicionalnih igrah, kot so Kitajska dama (Kitajska), dakon (Java) in druge. V semena lahko naredimo majhne zareze, da zboljšamo kalivost. Semena ohranijo možnost kaljenja po več mesecih suše. Tamarinda je sladko-kislega okusa, vsebuje veliko kisline, sladkorja, vitamina B, in kar je za sadež zanimivo, veliko kalcija. Sadež indijske tamarinde ima daljše stroke s 6-12 semeni, afriške in zahodno-indijske variacije pa imajo krajše stroke z 1-6 semeni. Sadeži južnoameriške tamarinde so identični originalnim afriškim.^[4]^[5]^[6]

Glede na to, da gre za tropsko vrsto, je tamarinda občutljiva na zmrzal. Pahljačasti listi z listki valujejo v vetru. Deblo je sestavljeno iz trdega, temno rdečega stržena in mehkejše, rumenkaste drevesne beline.

Tamarindo se obira s puljenjem strokov iz pecljev. Odraslo drevo obrodi tudi do 175 kg sadežev na leto. Z različnimi načini cepljenja lahko dobimo zaželen izbor dreves. Takšna drevesa po navadi obrodijo v 3 do 4 letih, če imajo optimalne pogoje za rast.

Alternativna imena

Alternativna imena za tamarindo so Imli, Indijski datelj, prevod iz turškega jezika »Demirhindi«, arabsko ime تمر هندي tamr hindī.

Po svetu je tamarinda najbolj razširjena v Indiji, kjer jo ljudje že zelo dolgo gojijo. Veliko indijskih regionalnih narečij ima svoje edinstveno ime za tamarindin sadež: tentuli (Oriya); (pokrajina Bengal) tentul (pokrajina Bengal), imli (Hindi, Urdu), amli (pokrajina Gujarati), chinch (Marathi , Konkani), siyambala(Sinhalai) …

V Indoneziji je tamarinda znana kot asam (ali asem) Jawa (Javanese asam), kar v indonezijskem jeziku pomeni Javanese kisel (v literaturi jo imenujejo tudi sambaya). V Maleziji jo imenujejo asam. Na Filipinih jo imenujejo sampaloc, včasih sambalog ali sambag. Vietnamski izraz je me, tajvanski pa loan-tz. V Mjanmaru govorijo o magee-bin (drevo) in magee-thee (sadež). V Kolumbiji, Mehiki, Portoriku in Venezueli jo imenujejo tamarindo, na Deviških otokih pa ji rečejo tudi tamon. Tamarinde (Tamarindus indica) ne smemo zamenjati z Manila tamarind (Pithecellobium dulce), drugo rastlino, ki prav tako spada v družino metuljnic (Fabaceae).

Gojenje

Kljub temu da tamarinda izvira iz Sudana in tropske Afrike, je Indija edina država, ki tamarindo pridobiva in uporablja kot surovino za nadaljnjo uporabo (medicina, mizarstvo, kulinarika …). V Indiji obdelujejo ogromne sadovnjake, kjer proizvedejo tudi do 275.500 ton sadežev na leto. Meso sadežev pošiljajo v severno Malajo. Tamarindo že dolgo gojijo v Indoneziji, Maleziji, na Filipinih in na otokih v Tihem oceanu. Tajska ima največje plantaže od narodov južne Azije, sledi ji Indonezija, Mjanmar in Filipini. Na Havajih je bilo prvo drevo tamarinda posajeno leta 1797. Tamarinda je prišla v Ameriko (Mehika, Bermudski otoki, Bahamsko otočje) preko portugalskih ali španskih kolonistov, morda so jo prinesli afriški sužnji ali mornarji v 17. stoletju. V Združenih državah je skupni pridelek ogromen (drugi največji za Indijo). Največ sadovnjakov je v južnih državah s tropskim in subtropskim podnebjem (južna Florida). Tamarinda ima veliko krošnjo, zato jo sadijo tudi za ustvarjanje prijetne hladne sence ob cestah, na dvoriščih in v parkih. Velike plantaže najdemo v Braziliji, na Kostariki, Kubi, v Gvatemali, Mehiki, Nikaragvi in v Portoriku. ^[7].

Uporaba

Kulinarika

Meso sadeža je užitno in pogosto uporabljeno pri kuhanju. Trdo zeleno meso mladega sadeža je zelo kislo, ampak se pogosto uporablja v kislih jedeh, za marinado ali za predelavo nekaterih vrst strupenega jama v Gani, ki jih nato lahko zaužijemo. Zrel sadež je bolj prijetnega okusa; okus je bolj sladek in manj kisel. Uporablja se za sladice, marmelade, sokove ali sladke napitke, sorbete, sladolede … Uporablja se tudi kot naravno odvajalo. V zahodni kuhinji tamarindo najdemo v worchersterski omaki^[8], HP omaki in v jamajški Pickapeppa omaki. Pogosta je v indijski kuhinji. Tamarindo, sladkor in začimbe uporabljajo za pripravo tradicionalnega indijskega chutney-a ali za pripravo grenko-sladkih okusov. Nezreli stroki in cvetovi se ravno tako uporabljajo za pripravo jedi.

V Gvadalupu je tamarinda znana kot Tamarinier in jo uporabljajo v marmeladah in sirupih. V Mehiki se prodaja v obliki različnih prigrizkov; posušena in slana ali kandirana. Tamarinda je glavna sestavina znamenitih pijač agua fresca, ledenih sadnih palčk in zmrzlin. Mehiški imigranti so v Ameriko prinesli napitek »agua de tamarindo« in mnoge ostale dobrote. Prigrizki iz tamarinde (npr. mehiški Pelon Pelo Rico) so dosegljivi po vsem svetu v trgovinah s specialitetami v obliki strokov, kot koncentrati ali mezge. V Egiptu je kisel, ohlajen napitek iz tamarinde priljubljen poleti. V južni Keniji jo ljudstvo Svahili uporablja za okrasitev zelenjave in za sokove. Na Madagaskarju so sadeži in listje poslastica za lemurje, za katere tamarinda predstavlja 50% prehrane na leto, če le obrodi. V severni Nigeriji se uporablja zmleti prašek za pripravo Kunun Tsamiya, tradicionalne jedi za zajtrk in tamarindo se pogosto uživa ob fižolovem kolaču. V Mjanmaru se mladi, nežni listi in čašni cvetovi jedo kot zelenjava. Solatna jed iz listov tamarinde, kuhanega fižola in zmletih arašidov, prekrita s hrustljavo ocvrto čebulo je zelo priljubljena na podeželju. Na Tajskem se uživa kot sveže sadje, poznano po sladkem in malenkost kislem okusu. Uživajo jo tudi s sladkorjem in čilijem v obliki sladko-pekoče slaščice. Tamarinda se pogosto uporablja za pripravo jedi Pad Thai, tajske specialitete kislo-sladkega okusa^[9] (z dodanim limetinim sokom za kisel in ribjo omako za slan okus). Omaka iz tamarinde se pogosto uporablja ob ribjih jedeh.

Medicina

Rastlinsko-kemijske študije so odkrile prisotnost taninov, saponinov, seskviterpenov, alkaloidov ter ostalih aktivnih substanc, ki delujejo proti gram negativnim in gram pozitivnim bakterijam v območju od 4 do 30 stopinj Celzija. Študije minimalnih inhibitornih koncentracij (MIK) in minimalne baktericidne koncentracije (MBK) ekstraktov so na testnih organizmih pokazale, da imajo najnižje MIK in MBK Salmonella paratyphi, Bacillus subtilis in Salmonella typhi , najvišje MIK in MBK pa ima Staphylococcus aureus^[4]. V severni Nigeriji se uporablja lubje in sveže listje za pripravo prevretka s primesjo kalijevega klorida za zdravljenje želodčnih težav, splošne telesne bolečine, zlatenice, rumene mrzlice ter kot tonik za čiščenje kože^[4]. V Indoneziji, Maleziji in na Filipinih se v tradicionalni medicini uporabljajo listi v obliki zeliščnih prevretkov proti malariji, ter sadni sok kot antiseptik in proti kašlju. Sadež se pogosto uporablja v jugovzhodni Aziji kot obloga na čelu bolnikov s povišano telesno temperaturo. Tamarinda se uporablja v indijski ajurvedski medicini za želodčne in/ali prebavne probleme. Izkoriščajo tudi tamarindino kardioprotektivno aktivnost.^[10] V živalskih študijah so opazili, da tamarinda znižuje tako plazemsko raven holesterola kot tudi krvni sladkor. Zaradi pomanjkanja kliničnih študij je premalo dokazov, zaradi katerih bi lahko predpisovali tamarindo za zdravljenje povišanega holesterola ali diabetesa. Glede na študije na človeku lahko predvidevamo da tamarinda upočasnjuje napredovanje fluoroze s povečanim izločanjem fluorida iz kosti in zob. Za potrditev teh študij so potrebne dodatne raziskave. Pri prekomernem konzumiranju se pojavi odvajalni učinek. Tamarinda se v medicini uporablja kot antihelmintik, za protimikrobno delovanje, kot antiseptik, za protivirusno delovanje, pri astmi, kot adstringent, za bakterijske kožne okužbe, antipiretik, pri bolečinah v prsih, pri nepravilnostih pri metabolizmu holesterola, pri krčih, pri konjuktivitisu, pri konstipaciji (kronični, akutni), pri diabetesu, pri diareji, pri suhem očesu, kot konzervans (za živila), kot barvilo (za živila), pri gastrointestinalnih motnjah, pri gingivitisu, pri hemoroidih, kot insekticid, pri jetrnih nepravilnostih, pri slabosti in bruhanju (v nosečnosti), pri zastrupitvah, pri ledvičnih kamnih, pri revmi, pri zlatenici, kot kožni dezinficiens, pri sončarici, pri zvinih, …^[10]

Mizarstvo

V templjih, posebno v budističnih azijskih državah, se meso sadeža uporablja za loščenje pohištva in svetišč iz medenine, za glajenje in za odstranjevanje zelenkaste barve, ki se pojavlja. Les je rdeče barve. Zaradi njegove gostote in vzdržljivosti se uporablja za izdelavo pohištva in lesenega poda. Lesene prožne palice so se včasih uporabljale za izvajanje telesnih kazni.

Hortikultura

Tamarindo pogosto uporabljajo kot okrasno vrtno drevo. Nedavno je postalo priljubljeno gojenje tamarinde kot bonsaja. (Indonezija, Tajvan, Filipini).

Dodatno

Drevo tamarinda je uradno drevo mesta Santa-Clara (Kuba). Pojavlja se v grbu tega mesta.

Reference

↑ Morton, Julia F. (1987). Fruits of Warm Climates. Wipf and Stock Publishers. str. 115–121. ISBN 0-9653360-7-7.
↑ Popenoe, W. (1974). Manual of Tropical and Subtropical Fruits. Hafner Press. str. 432–436.
↑ Tamale, E.; Jones, N.; Pswarayi-Riddihough, I. (Avgust 1995). Technologies Related to Participatory Forestry in Tropical and Subtropical Countries. World Bank Publications. ISBN 978-0821333990.
↑ ^4,0 ^4,1 ^4,2 Doughari, J. H. (december 2006). »Antimicrobial Activity of Tamarindus indica«. Tropical Journal of Pharmaceutical Research. 5 (2): 597–603.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
↑ »Fact Sheet: Tamarindus indica« (PDF). University of Florida. Pridobljeno 11. januarja 2010.
↑ Christman, S. »Tamarindus indica«. FloriData. Pridobljeno 11. januarja 2010.
↑ »Food and Agriculture Organization of the United Nations«.
↑ »BBC Recipes—Glossary of food terms: Tamarind«. BBC. Arhivirano iz spletišča dne 19. februarja 2006. Pridobljeno 11. januarja 2010.
↑ »Tamarind – Makahm«. Thai Food and Travel. Pridobljeno 11. januarja 2010.
↑ ^10,0 ^10,1 »Tamarindus indica«. Health Online. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. avgusta 2012. Pridobljeno 11. januarja 2010.

Bibliografija

Bhumibhamon, S. 1988. Multi-purpose trees for small-farm use in the Central PLain of Thailand. D withington, K MacDicken., CB Sastyr and NR Adams, eds Multi-purpose trees for small-farm use: Proceedings of an International Workshop pp. 53–55. November 2–5, 1987, Pattaya Thailand.
Jean-Marc Boffa, Food and Agriculture Organization of the United Nations Publisher Food & Agriculture Org., 1999. Agroforestry parklands in Sub-Saharan Africa Volume 34 of FAO conservation guide Agroforestry Parklands in Sub-Saharan Africa, ISBN 9251043760, 9789251043769: 230 pages
Dassanayake, M. D. & Fosberg, F. R. (Eds.). (1991). A Revised Handbook to the Flora of Ceylon. Washington, D. C.: Smithsonian Institution.
Hooker, Joseph Dalton. (1879). The Flora of British India, Vol II. London: L. Reeve & Co.
Michon G, F Mary, J Bopmart: 1986 Multi-Storied agroforestry Garden System in West Sumatra, Indonesia Agroforestry Systems 4:315-338
Narawane SP 1991 Success stories of Multi-purpose tree species production by small farmers in NG Hedge and JN Daniel eds, Multi-purpose tree species production by small farmers, proceedings of the NAtional Workshop. January 28–31, 1991 Pune, India.
James Rennie: 1834. Alphabet of medical botany. Orr and Smith, 1834. 152 page 77. Google Books :[1]
George Spratt, 1830. Flora Medica: containing coloured delineations of the various medicinal plants admitted into the London, Edinburgh, and Dublin pharmacopœias; with their natural history, botanical descriptions, medical and chemical properties, Together with a Concise Introduction to Botany; a Copious Glossary of Botanical Terms; and a List of Poisonous Plants. Callow and Wilson, 1830. Google books: [2]

Zunanje povezave

California Rare Fruit Growers: Tamarind Fruit Facts Arhivirano 2020-08-12 na Wayback Machine.
Tamarindus indica in Brunken, U., Schmidt, M., Dressler, S., Janssen, T., Thiombiano, A. & Zizka, G. 2008. West African plants - A Photo Guide. www.westafricanplants.senckenberg.de.
Predloga:Wikisource1911Enc Citation
How to eat Tamarind, with step-by-step pics

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Tamarinda.

[Morton-1] Morton, Julia F. (1987). Fruits of Warm Climates. Wipf and Stock Publishers. str. 115–121. ISBN 0-9653360-7-7.

[Popenoe-2] Popenoe, W. (1974). Manual of Tropical and Subtropical Fruits. Hafner Press. str. 432–436.

[Tamale-3] Tamale, E.; Jones, N.; Pswarayi-Riddihough, I. (Avgust 1995). Technologies Related to Participatory Forestry in Tropical and Subtropical Countries. World Bank Publications. ISBN 978-0821333990.

[Doughari-4] 4,0 ^4,1 ^4,2 Doughari, J. H. (december 2006). »Antimicrobial Activity of Tamarindus indica«. Tropical Journal of Pharmaceutical Research. 5 (2): 597–603.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)

[UF_FactSheet-5] »Fact Sheet: Tamarindus indica« (PDF). University of Florida. Pridobljeno 11. januarja 2010.

[FloriData-6] Christman, S. »Tamarindus indica«. FloriData. Pridobljeno 11. januarja 2010.

[UN_FAO-7] »Food and Agriculture Organization of the United Nations«.

[BBCrecipes-8] »BBC Recipes—Glossary of food terms: Tamarind«. BBC. Arhivirano iz spletišča dne 19. februarja 2006. Pridobljeno 11. januarja 2010.

[ThaiFoodAndTravel-9] »Tamarind – Makahm«. Thai Food and Travel. Pridobljeno 11. januarja 2010.

[HealthOnline-10] 10,0 ^10,1 »Tamarindus indica«. Health Online. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. avgusta 2012. Pridobljeno 11. januarja 2010.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]

[9]

[10]