Sezona Velikih nagrad 1938
| Sezona Velikih nagrad 1938 | |
| Predhodna: 1937 | Naslednja: 1939 |
Sezona Velikih nagrad 1938 je bila šesta sezona Evropskega avtomobilističnega prvenstva.
Poročilo
[uredi | uredi kodo]
.jpg)
Nova pravila
[uredi | uredi kodo]Oktobra 1936 so bila sprejeta nova pravila, ki naj bi veljala v sezonah 1938, 1939 in 1940. Delovna prostornina je bila omejena med 666 in 3000 cm³ za superkompresorske motorje, za atmosferske pa med 1000 in 4500 cm³. Glede na delovno prostornino motorja je nato določena maksimalna masa dirkalnika, ki je med 450 in 850 kg, brez goriva, olja in hladilne vode. Izbira goriva je bila prosta.
Cilj pravil je bil, da bi imeli vsi dirkalniki enake možnosti za tekmovanje, toda že kmalu se je izkazalo, da so vsi konstruktorji izbrali maksimalno kapaciteto motorjev in težo dirkalnikov. Francoski proizvajalci so izračunali, da bi moralo biti razmerje med kompresijskimi in atmosferskimi motorji 1:1,75 oziroma 2,5 proti 4,5. Konstruktorji so izgubo delovne prostornine motorjev kompenzirali z višjimi obrati in razvojem superkompresorjev. Novi dirkalniki so porabili zelo veliko goriva, zato so kljub večjim rezervoarjem za gorivo potrebovali več postankov v boksih za gorivo.
| Prostornina motorja | Maksimalna masa | |
|---|---|---|
| Atmosferski | Superkompresorski | |
| 666 cm³ | - | 400,000 kg |
| 700 cm³ | - | 406,555 kg |
| 800 cm³ | - | 425,835 kg |
| 900 cm³ | - | 445,115 kg |
| 1000 cm³ | 400,000 kg | 464,395 kg |
| 1100 cm³ | 412,850 kg | 483,675 kg |
| 1200 cm³ | 425,700 kg | 502,955 kg |
| 1300 cm³ | 438,550 kg | 522,235 kg |
| 1400 cm³ | 451,400 kg | 541,515 kg |
| 1500 cm³ | 464,250 kg | 560,795 kg |
| 1600 cm³ | 477,100 kg | 580,075 kg |
| 1700 cm³ | 489,950 kg | 599,355 kg |
| 1800 cm³ | 502,800 kg | 618,635 kg |
| 1900 cm³ | 515,650 kg | 637,915 kg |
| 2000 cm³ | 528,500 kg | 657,195 kg |
| 2100 cm³ | 541,350 kg | 676,475 kg |
| 2200 cm³ | 554,200 kg | 695,755 kg |
| 2300 cm³ | 567,050 kg | 715,035 kg |
| 2400 cm³ | 579,900 kg | 734,315 kg |
| 2500 cm³ | 592,750 kg | 753,595 kg |
| 2600 cm³ | 605,600 kg | 772,875 kg |
| 2700 cm³ | 618,450 kg | 792,155 kg |
| 2800 cm³ | 631,300 kg | 811,435 kg |
| 2900 cm³ | 644,150 kg | 830,715 kg |
| 3000 cm³ | 657,000 kg | 849,995 kg |
| 3100 cm³ | 669,850 kg | - |
| 3200 cm³ | 682,700 kg | - |
| 3300 cm³ | 695,550 kg | - |
| 3400 cm³ | 708,400 kg | - |
| 3500 cm³ | 721,250 kg | - |
| 3600 cm³ | 734,100 kg | - |
| 3700 cm³ | 746,950 kg | - |
| 3800 cm³ | 759,800 kg | - |
| 3900 cm³ | 772,650 kg | - |
| 4000 cm³ | 785,500 kg | - |
| 4100 cm³ | 798,350 kg | - |
| 4200 cm³ | 811,200 kg | - |
| 4300 cm³ | 824,050 kg | - |
| 4400 cm³ | 836,900 kg | - |
| 4500 cm³ | 849,750 kg | - |
Razred Grand Prix
[uredi | uredi kodo]Po testiranju obeh možnosti, 4,5 in 3,0 litrskih motorjev, se je Mercedes-Benz odločil za superkompresorski 3,0 litrski V12 motor za nove dirkalnike Mercedes-Benz W154. Kot kompenzacija za manjšo delovno prostornino dirkalnikov, je bilo število prestav povečano na pet. Mercedesovo moštvo je veliko testiralo z različnimi položaji rezervoarja za gorivo, za ta namen so izdelali dve popolnoma različno oblikovani šasiji. Ferdinand Porsche je začel izdelovati 24-cilindrični 4,5 litrski atmosferski motor za primer, če bi se ta izkazal za boljšega. V dirkaški zasedbi so ostali Rudolf Caracciola, Manfred von Brauchitsch in Hermann Lang, Richard Seaman je ostal mladi dirkač, Walter Bäumer pa je bil novi rezervni dirkač.
Pred začetkom sezone je v moštvu vladala zmeda. Hans Stuck je bil odpuščen, glavni dizajner Ferdinand Porsche je zapustil moštvo, glavni zvezdnik moštva Bernd Rosemeyer pa se je smrtno ponesrečil v začetku leta. Robert Eberan von Eberhorst je zasnoval 3,0 litrski V12 superkompresorski dirkalnik Auto Union Typ D za nova pravila. Ob začetku sezone sta bila glavna dirkača Rudolf Hasse in Hermann Paul Müller, Christian Kautz mladi dirkač, Ulrich Bigalke in Eward Kluge pa rezervna dirkača. Kasneje je v moštvo prestopil Tazio Nuvolari, vrnil se je tudi Stuck.
1. januarja 1938 je bil dirkaški oddelek Alfa Romeo, Scuderia Ferrari, razpuščen. Tovarniško moštvo je nastopalo ponovno pod imenom Alfa Corse, Enzo Ferrari je ostal športni direktor, Wilfredo Ricard pa je bil glavni konstruktor. Slednji je izdelal nov dirkalnik po zgledu lanskega Alfa Romeo 12C-37, z boljšim oprijemom s stezo. Izdelali so tudi tri različne 3,0 litrske motorje, straight-8, V12 in V16, zaradi česar so trpeli ostali razvojni programi. Tazio Nuvolari, Alfin glavni dirkač, je zapustil moštvo po prvi dirki, Antonio Brivio se je upokojil, tako da so bili glavni dirkači Giuseppe Farina, Mario Tadini in Carlo Pintacuda, Clemente Biondetti, Eugenio Siena, Emilio Villoresi in Raymond Sommer pa so nastopali občasno. Sredi sezone se je moštvu pridružil tudi Jean-Pierre Wimille.
V začetku leta 1938 je tovarno prevzel premožni industrialist Adolfo Orsi in jo premaknil v Modeno. Njegov sin Omer Orsi je postal športni direktor, bratje Maserati pa so ostali v moštvo s pogodbo za deset let. Tovarniško Maseratijevo moštvo se je na dirke vrnilo z novim 3,0 litrskih dirkalnikom Maserati 8CTF, ki se je izkazal za zelo hitrega, saj se je lahko kosal s hitrostjo dirkalnikov obeh nemških moštev, toda bil je zelo krhek. V dirkaški zasedbi so bili Carlo Felice Trossi, Goffredo Zehender, Luigi Villoresi in Achille Varzi.
Moštvo Ecurie Bleue je bilo poltovarniško moštvo za Delahaye, ki je razvil nov 4,5 litrski V12 motor za dirkalnik Delahaye 155. V dirkaški zasedbi sta bila René Dreyfus in Gianfranco Comotti. Moštvo se je med sezono borilo za subvencijo francoskega avtomobilskega združenja. Ker to ni uspelo, so se preselili v Monako in bojkotirali dirko za Veliko nagrado Francije.
Leta 1937 je moštvo prejelo 400.000 frankov subvencije od komiteja Fonds de Course za nadaljnji razvoj. Razvili so nov 3,0 litrski motor, ki je temeljil na motorju dirkalnika 50B. S tem motorjem so opremili dirkalni s šasijo T59, zato se je dirkalnik imenoval T59/50B3. Edini dirkač moštva je bil še vedno Jean-Pierre Wimille.
V začetku leta 1938 je Tony Lago napovedal razvoj 3,0 litrskega V16 motorja za dirkanje in takoj prejel subvencijo 600.000 frankov od komiteja Fonds de Course. Takega motorja niso nikoli izdelali, so pa povečali prostornino 4,0 litrskega motorja športnih dirkalnikov na 4,5 litra. Začeli so z razvojem dveh novih modelov dirkalnikov, med tem pa so dirkali s predelano šasijo športnega dirkalnika Talbot T150C.
Razred Voiturette
[uredi | uredi kodo]7. avgusta 1938 se je Alfa Romeo vrnila na dirke tipa Voiturette z novim 8-cilindričnim dirkalnikom Alfa Romeo 158. Z njimi je nastopalo le tovarniško moštvo Alfa Corse, v dirkaški zasedbi so bili Emilio Villoresi, Clemente Biondetti, Francesco Severi, Raymond Sommer in kot testni dirkač še Attilio Marinoni.
Po prevzemu s strani Adolfa Orsija, se je moštvo posvečalo tako razredu Grand Prix, kot tudi Voiturette. Nastopali so z novimi različicami dirkalnikov 4CM in 6CM z novim vzmetenjem in izboljšano šasijo. Za tovarniško moštvo so nastopali Aldo Marazza, Carlo Felice Trossi in Giovanni Rocco. Luigi Villoresi je sezono začel v moštvu Scuderia Ambrosiana, kasneje pa je tudi on prestopil v tovarniško moštvo. Z Maseratiji je dirkalo tudi več dirkačev privatnikov, tudi Paul Pietsch in Armand Hug, ki je dosegel dve zmagi.
ERA je porabila večino sredstev za dirkalnik razreda Grand Prix. Ker se je izkazalo, da dirkalnik ne bi bil konkurenčen, so se jeseni 1938 odločili, da dirkalnik ERA E dokončajo za razred Voiturette. V moštvu je bilo dovolj denarja le za nadgradnjo enega dirkalnika ERA C, ki je bil poimenovan ERA D. Moštvo White Mouse Stable je kupilo dirkalnik ERA C za Princa Biro, z dirkalniki je dirkalo še več privatnikov, tudi Arthur Dobson, Reggie Tongue in od sredine sezone še Johnnie Wakefield.
Dirkači in moštva
[uredi | uredi kodo]Velike nagrade
[uredi | uredi kodo]Prvenstvene dirke
[uredi | uredi kodo]| Št | Velika nagrada | Dirkališče | Datum | Zmag. dirkač | Zmag. moštvo | Poročilo |
|---|---|---|---|---|---|---|
| 1 |  Velika nagrada Francije
|
Reims-Gueux | 3. julij |  Manfred von Brauchitsch
|
Mercedes-Benz | Poročilo |
| 2 | Velika nagrada Nemčije
|
Nürburgring | 24. julij |  Richard Seaman
|
Mercedes-Benz | Poročilo |
| 3 |  Velika nagrada Švice
|
Bremgarten | 21. avgust | Rudolf Caracciola
|
Mercedes-Benz | Poročilo |
| 4 |  Velika nagrada Italije
|
Monza | 11. september | Tazio Nuvolari
|
Auto Union | Poročilo |
Pomembnejše neprvenstvene dirke
[uredi | uredi kodo]
Dirkaško prvenstvo
[uredi | uredi kodo]
|
Reference
[uredi | uredi kodo]- Etzrodt, Hans. »Grand Prix Winners 1895-1949 : Part 3 (1934-1949)«. The Golden Era of Grand Prix Racing (v angleščini). Pridobljeno 5. avgusta 2007.
- Leif Snellman and Hans Etzrodt. »1938«. The Golden Era of Grand Prix Racing (v angleščini). Pridobljeno 5. avgusta 2007.
- Galpin, Darren. »1938 Grands Prix«. The GEL Motorsport Information Page (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. septembra 2007. Pridobljeno 5. avgusta 2007.
| Sezone Velikih nagrad (Odebeljeno Svetovno konstruktorsko prvenstvo in Evropsko avtomobilistično prvenstvo) |
|---|
| 1906 • 1907 • 1908 • 1909 • 1910 • 1911 • 1912 • 1913 • 1914 • 1915 • 1916 • 1919 • 1920 • 1921 • 1922 • 1923 • 1924 • 1925 • 1926 1927 • 1928 • 1929 • 1930 • 1931 • 1932 • 1933 • 1934 • 1935 • 1936 • 1937 • 1938 • 1939 • 1940-1945 • 1946 • 1947 • 1948 • 1949 |