Pojdi na vsebino

Severjani

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Evropsko ozemlje, naseljeno z vzhodnoslovanskimi plemeni v v 8. in 9. stoletju

Severjani (belorusko Севяране; bolgarsko Севери; rusko Северяне; ukrajinsko Сiверяни, latinizirano: Siverjany) so bili pleme ali plemenska zveza zgodnjih Vzhodnih Slovanov na ozemlju srednjega toka Dnepra in jugovzhodno od spodnje Donave. Omenjajo jih Bavarski geograf (9. stoletje), bizantinski cesar Konstantin VII. Porfirogenet (956–959), hazarski vladar Jožef (okoli 955) in Primarna kronika (1113).

Etnonim

[uredi | uredi kodo]

Etimologija imena "Severjan" je negotova. Ena od teorij predlaga izpeljavo iz slovanske besede za sever,[1] toda Severjani nikoli niso bili najsevernejše slovansko pleme. Druga teorija predlaga iransko izpeljavo iz imena sarmatskega plemena Seuer (seu pomeni črn).[2] Nekateri zgodovinarji so trdili, da so Judje to pleme imenovali Savarta. Trditev temelji na zapisu v Kijevskem pismu (okoli 930), v katerem so v hebrejščini zapisani kot SVRTH. Zapis se lahko bere Sur'ata ali Sever'ata in izhaja iz slovanskega sirota, ki v tem kontekstu pomeni spreobrniti. Po eni od domnev naj bi ime izviralo iz madžarskega savarti (črni; verjetno izposojeno iz protogermanskega swartaz).[3] Na podlagi zapisov Bavarskega geografa nekateri učenjaki povezujejo etnonim Severjani z Zuierani,[4] Zeriuani[5] ali Sebbirozi, najverjetneje Sabiri.[4][5][6]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Za Severjane velja, ea so po političnem izginotju Antov in Dulebov nadaljevali vzhodnoslovansko plemensko zvezo v porečju srednjega Dnepra, bodisi neodvisno bodisi pod hazarsko oblastjo. Domneva se, da so naseljevali spodnji tok Desne in zgornji tok Sejma in Sule. Njihovo središče naj bi bilo v Černigovu (Črno mesto).[2][7] Ker so Severjani v zgodovinskih virih naseljevali tako dolino Dnepra kot del doline Donave in ker naj bi bilo kraljestvo Zerjuani tako veliko, da so vsi Slovani izhajali iz njega, je Henryk Łowmiański menil, da so bili rusinski Severjani matično slovansko pleme.[5] Profesor Trajan Stojanovič je severske Slovane opisal kot mešanico Slovanov in slovaniziranih nekdaj turško govorečih Hunov.[8]

Nekateri Severjani so se naselili na ozemlju današnje severovzhodne Bolgarije v nekdanjih rimskih provincah Spodnja Mezija in Mala Skitija.[9] Po Teofanu Spovedniku so Bolgari podjarmili tako imenovanih Sedem slovanskih plemen. Eno od teh plemen, Severeji (Severjani), je bilo "iz klisur pred Veregavo" (ἀπό τῆς ἔμπροσθεν κλεισȣ́ρας Βερεγάβων), najverjetneje s prelaza Riš na Stari planini, preseljeno na vzhod. Ostalih šest plemen je bilo preseljenih v južne in zahodne predele do meje s panonskimi Avari.[10] Leta 767 so Bizantinci ugrabili severjanskega kneza Slavuna, ki je delal težave v Trakiji, kar kaže, da so Slovani obdržali tributarno razmerje z Bolgari.[9]

Ostali Severjani so imeli za sosede Radimiče, Kriviče in Vjatiče na severu ter Derevljane in Poljane na zahodu.[11] Ta plemena so morala Hazarom leta 859 plačati davek v obliki veveričjih in bobrovih kož,[12] kar nakazuje, da so živela v severnih gozdovih ali blizu njih.[1] Leta 884 je Oleg Novgorodski priključil njihovo ozemlje h Kijevski Rusiji.[7][12][13] Severjani so morali plačevati "lahek tribut". Po Olegovih besedah on sam ni deloval proti Severjanom, ampak proti Hazarom. Možno je, da so Severjani sprejeli Olegovo oblast, ker jim je naložil nižje davke.[1]

Severjani so skupaj z drugimi vzhodnoslovanskimi plemeni sodelovali v Olegovem pohodu na Carigrad leta 907.[14] V 10. stoletju je Konstantin VII. Porfirogenet v svojem delu De administrando imperio zapisal, da so se ruski knezi (arhonti) pozimi preselili v dežele svojih podložnikov Severjanov in Krivičev in tam ostali.[1] Ozemlje Severjanov je kasneje postalo del Velike Černigovske kneževine. Severjani so zadnjič omenjeni leta 1024 kot del vojske, ki jo je Mstislav Černigovski rekrutiral za svojo družino (spremstvo).[1] Severjani so pomembno vplivali na zmago v bitki pri Listvenem (1024), predvsem v borbi proti Varjagom.[15]

Nekateri zgodovinarji se ne strinjajo z zgoraj navedenimi datumi. Nekateri postavljajo Olegovo osvojitev v 920. ali 930. leta. Hazarski vladar Jožef (okoli 955) je omenil, da njegov imperij vlada tudi "Severom, Slavjunom in Ventitom", medtem ko je Konstantin VII. zapisal, da so Severjani okoli leta 950 plačevali davek Rusom in ne Hazarom.[3]

Severjani so sčasoma postali znani kot Černigovci[16] in dali ime pokrajini Severiji.[17]

Kultura

[uredi | uredi kodo]

Arheologi so našli številna podeželska naselja, povezana s Severjani, vključno z grobišči z upepeljenimi trupli iz 8.–10. stoletja. Severjani so se tako kot drugi vzhodni Slovani ukvarjali predvsem s kmetijstvom, govedorejo, lovom in različnimi ročnimi obrtmi, kot so lončarstvo, tkalstvo in obdelava kovin.[7] Trgovina ni bila zelo razvita, ponujali pa so med, vosek, krzno in sužnje.[13] Dobrine so prevažali s drevaki.[18]

Severjani so bili patriarhalna kultura, v kateri so vladali klanski ali plemenski voditelji, ki so imeli politično oblast v svojem okolju in sklicevali plemenske svete. Središča politične moči so bile utrjena gradišča, zgrajena v gozdovih ali na vzpetinah, okoli katerih so se razvile vasi.[13][7]

Nekatere saltovo-majaške utrdbe so se nahajale na severskem ozemlju.[3]

V Primarni kroniki je zapisano, da so Drevljani, Radimiči, Vjatiči in Severjani živeli nasilno življenje in niso sklepali monogamnih zakonov, ampak so bili poligamni.[19]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 Simon Franklin; Jonathan Shepard (2014). The Emergence of Russia 750-1200. Routledge. str. 77–78, 109, 120, 195, 197. ISBN 9781317872238.
  2. ↑ 2,0 2,1 »The Ukrainian Quarterly«. The Ukrainian Quarterly. Ukrainian Congress Committee of America. 56: 184. 2000.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 Kevin Alan Brook (2006). The Jews of Khazaria. Rowman & Littlefield. str. 105–106, 55, 58, 35. ISBN 9781442203020.
  4. ↑ 4,0 4,1 Łuczyński, Michal (2017). »"Geograf Bawarski" — nowe odczytania« ["Bavarian Geographer" — New readings]. Polonica (v poljščini). XXXVII (37): 73. doi:10.17651/POLON.37.9. Pridobljeno 4. avgusta 2020.
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 Krzysztof Tomasz Witczak (2013). »Poselstwo ruskie w państwie niemieckim w roku 839: Kulisy śledztwa w świetle danych Geografa Bawarskiego«. Slavia Orientalis (v poljščini in angleščini). 62 (1): 25–43.
  6. ↑ Henryk Łowmiański (1986). Studia nad dziejami Słowiańszczyzny, Polski i Rusi w wiekach średnich. Uniwersytet im. Adama Mickiewica w Poznaniu. str. 161–169.
  7. ↑ 7,0 7,1 7,2 7,3 Paul Robert Magocsi (2010). A History of Ukraine: The Land and Its Peoples. University of Toronto Press. str. 47, 49, 57, 66. ISBN 9781442610217.
  8. ↑ Stoianovich, Traian (1994). Balkan Worlds: The First and Last Europe. Armonk, United States: Taylor & Francis Inc. str. 134. ISBN 9781563240331.
  9. ↑ 9,0 9,1 John Van Antwerp Fine (1991). The Early Medieval Balkans: A Critical Survey from the Sixth to the Late Twelfth Century. University of Michigan Press. str. 69, 77. ISBN 9780472081493.
  10. ↑ Fiedler, Uwe (2008). »Bulgars in the Lower Danube region: A survey of the archaeological evidence and of the state of current research«. V Curta, Florin; Kovalev, Roman (ur.). The Other Europe in the Middle Ages: Avars, Bulgars, Khazars and Cumans. Brill. str. 154. ISBN 9789004163898.
  11. ↑ Martin Gilbert (2002). The Routledge Atlas of Russian History. Psychology Press. str. 12. ISBN 9780415281195.
  12. ↑ 12,0 12,1 Pavel Dolukhanov (2014). The Early Slavs: Eastern Europe from the Initial Settlement to the Kievan Rus. Routledge. str. 182, 194. ISBN 9781317892229.
  13. ↑ 13,0 13,1 13,2 Orest Subtelny (2009). Ukraine: A History (4 izd.). University of Toronto Press. str. 21–22, 43. ISBN 9781442697287.
  14. ↑ Vladimir Plugin (2007). Russian Intelligence Services. Algora Publishing. str. 19. ISBN 9781892941251.
  15. ↑ John Marsden (2011). Harald Hardrada: The Warrior's Way. The History Press. ISBN 9780752474441.
  16. ↑ Serhii Plokhii (2006). The Origins of the Slavic Nations: Premodern Identities in Russia, Ukraine, and Belarus. Cambridge University Press. str. 31. ISBN 9781139458924.
  17. ↑ Joseph L. Wieczynski (1994). The Modern encyclopedia of Russian and Soviet history. Academic International Press. str. 117. ISBN 9780875690643.
  18. ↑ Michael Postan (1987) [1952]. The Cambridge economic history of Europe: 2. Trade and Industry in the Middle Ages. Cambridge University Press. str. 488–489. ISBN 9780521087094.
  19. ↑ Eve Levin (1995). Sex and Society in the World of the Orthodox Slavs, 900–1700. Cornell University Press. str. 41–42. ISBN 9780801483042.

Viri

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Severjani&oldid=6282252«