Samogiti
.jpg) Samogiti v prvi polovici 19. stoletja | |
| Skupno število pripadnikov | |
|---|---|
| ok. 500.000 v Litvi (ocena) | |
| Regije z večjim številom pripadnikov | |
 Litva | |
| Jeziki | |
| samogitsko narečje, standardna litovščina | |
| Religija | |
| katoliška | |
| Sorodne etnične skupine | |
| Aukštaiti, Kuri |
Samogiti (samogitsko Žemaitē, litovsko Žemaičiai, latvijsko Žemaiši) so podskupina Litovcev, naseljenih v Samogitiji v Litvi. Veliko Samogitov govori samogitsko narečje, eno od glavnih narečij litovskega jezika.[1] Samogitsko narečje se zelo razlikuje od standardne litovščine.[1]
Četudi se Samogiti politično ne štejejo za etnično skupino, se je med popisom prebivalstva v Litvi leta 2011 2.169 prebivalcev opredelilo za Samogite. 53,9 % tako opredeljenih živi v okrožju Telšiai.[2]
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]
13. julija 1260 so Samogiti v bitki pri Durbeju odločilno porazili združene sile pruskega Tevtonskega viteškega reda in Livonskega reda. Približno 150 vitezov je bilo ubitih, vključno z mojstrom Livonskega reda Burchardom von Hornhausenom in pruskim deželnim maršalom Henrikom Botelom.[3]
Samogiti so živeli v zahodni Litvi in bili tesno povezani s Semigali in Kuri. Leta 1413 so postali zadnja skupina Evropejcev, ki se je spreobrnila v krščanstvo. Samogiti so bili eno od treh glavnih ljudstev Velike kneževine Litve, Rutenije in Samogitije. Leta 1857 je bilo v guberniji Kovno 418.824 prebivacev s samogitskimi koreninami in 444.921 prebivalcev, ki so leta 1897 razglasili samogitsko narečje za svoj materni jezik.[4] Litva trenutno ne dovoljuje navedbe samogitske nacionalnosti v potnih listih, ker ni priznana kot nacionalnost.[5] V Rusiji so Samogiti na seznamu etničnih skupin. Leta 2002 se je za Samogita (Žemaijty) izjasnila ena oseba.[6]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,0 1,1 »Samogitia (Northwest Lithuania)«. TrueLithuania.com. Pridobljeno 27. julija 2021.
- ↑ Statistics (in Lithuania) Arhivirano 2013-09-27 na Wayback Machine..
- ↑ Ivinskis, Zenonas (1978). Lietuvos istorija iki Vytauto Didžiojo mirties (v litovščini). Rome: Lietuvių katalikų mokslo akademija. str. 184–188. LCC 79346776.
- ↑ Petrulis, Valdas (2005). »Žemaitijos etninės savimonės regiono erdvinė struktūra« (PDF). Geografijos metraštis. 38: 163–175. ISSN 0132-3156. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 22. julija 2011.
- ↑ lrytas.lt (4. junij 2007). »Žemaičio tautybė - vos porai dienų« (v litovščini). Pridobljeno 23. novembra 2007.
- ↑ Perepis.ru Arhivirano 2017-01-16 na Wayback Machine. (rusko)