Mednarodna fonetična abeceda

Mednarodna fonetična abeceda (MFA, angleško International Phonetic Alphabet, IPA^[1], francosko Alphabet phonétique international, API) je mednarodno standardiziran sistem zapisa glasov v črkovni obliki, ki temelji predvsem na latinici. Njen glavni namen je zapis glasov, ki je splošno veljaven za vse jezike^[2] in se danes uporablja v vseh modernih slovarjih in jezikovnih priročnikih. Zasnovalo jo je Mednarodno glasoslovno združenje (International Phonetic Association) konec 19. stoletja^[3] in je nespremenjena od leta 2005, obsega 107 osnovnih in približno 55 pomožnih znakov.^[4]

MFA je zasnovan tako, da predstavlja tiste lastnosti govora, ki so del leksikalnih (in v omejenem obsegu prozodičnih) zvokov v ustnem jeziku: glasove, foneme, intonacijo ter ločevanje besed in zlogov.^[5] Za predstavitev dodatnih lastnosti govora, kot so škripanje z zobmi, šumenje in zvoki z razcepom ustnice in neba, se lahko uporablja razširjen nabor znamenj^[6].

Mednarodna fonetična abeceda sedaj predstavlja standard za zapis izgovorjave v vseh jezikih, najdemo jo v veliki večini slovarjev z zapisano izgovorjavo ter vsakem zapisu izgovorjave v Wikipediji (razen na specifičnih straneh o drugih fonetičnih abecedah).

Abeceda spada v posebno vejo abeced, imenovano fonetične abecede, v kateri vsak glas strogo predstavlja le ena črka, ki se ne uporablja za katerikoli drugi glas (vendar so lahko dodane diakritike za natančnejši opis glasa).

Mednarodno glasoslovno združenje občasno doda, odstrani ali spremeni črke ali diakritične znake. Od zadnje spremembe leta 2005[4] je v IPA 107 segmentnih črk, nedoločljivo veliko število suprasegmentnih črk, 44 diakritičnih znakov (brez upoštevanja kompozitov) in štirje zunajleksikalni prozodični znaki. Večina teh znakov je prikazana v trenutni tabeli IPA ^[7].

Zgodovina

Leta 1886 je skupina francoskih in britanskih učiteljev jezikov pod vodstvom francoskega jezikoslovca Paula Passyja ustanovila Mednarodno glasoslovno združenje (v francoščini l'Association phonétique internationale). Njihova prvotna abeceda je temeljila na pravopisni prenovi angleščine, znani kot Romic alphabet, vendar so se lahko zaradi njene uporabnosti tudi za druge jezike, vrednosti simbolov spreminjale od jezika do jezika. Na primer, glas [ʃ] (š) je bil v angleščini prvotno predstavljen s črko ⟨c⟩, v francoščini pa z dvočrkjem ⟨ch⟩. Leta 1888 je bila abeceda prenovljena, da bi bila enotna za vse jezike, kar je bila osnova za vse prihodnje spremembe. Zamisel o oblikovanju MFA je prvi predlagal Otto Jespersen v pismu Passyju. Razvili so jo Alexander John Ellis, Henry Sweet, Daniel Jones in Passy.

Od svoje ustanovitve je bila MFA večkrat spremenjena. Po spremembah in razširitvah od devetdesetih let 19. stoletja do štiridesetih let 20. stoletja je ostala večinoma nespremenjena do Kielske konvencije leta 1989. Manjša sprememba je bila opravljena leta 1993, ko so bile dodane štiri črke za sredinske samoglasnike^[8] in odstranjene črke za nezveneče implozive (vzdišne glasove). Abeceda je bila nazadnje spremenjena maja 2005, ko je bila dodana črka za zobno-ustnični tap/flap. Poleg dodajanja in odstranjevanja simbolov so bile spremembe večinoma povezane s preimenovanjem simbolov in kategorij ter spreminjanjem pisav.^[8]

Razširitve mednarodne fonetične abecede za govorno patologijo (razširjena MFA) so bile oblikovane leta 1990, Mednarodno združenje za klinično glasoslovje in jezikoslovje pa jih je uradno sprejelo leta 1994.

Znamenja

Mednarodno glasoslovno združenje deli črke MFA v tri razrede: pljučne soglasnike, nepljučne soglasnike in samoglasnike.

Glavna razporeditev samoglasnikov^[9]

MFA opredeljuje samoglasnik kot glas, ki se pojavlja kot nosilec zloga. V nadaljevanju je prikazana preglednica samoglasnikov, ki so prikazani glede na položaj jezika.

Navpična os diagrama ponazarja višino samoglasnika. Samoglasniki, ki se izgovarjajo s spuščenim jezikom (nizki samoglasniki) so spodaj; samoglasniki, ki se izgovarjajo z dvignjenim jezikom (visoki samoglasniki) pa so zgoraj. Na primer [ɑ] je spodaj, ker je jezik pri tem izgovoru spuščen, [i] pa je na vrhu, ker se izgovarja z jezikom, dvignjenim do néba.

Na podoben način vodoravna os karte ponazarja položaj spredaj-zadaj. Samoglasniki, pri katerih je jezik pomaknjen proti sprednjemu delu ust (kot je [ɛ], široki e) so v preglednici levo, medtem ko so samoglasniki, pri katerih je jezik pomaknjen nazaj (kot je [ɔ], široki o), v preglednici desno.

Na mestih, kjer so samoglasniki v paru, desna stran predstavlja zaokroženi samoglasnik (pri katerem so ustnice zaokrožene), leva pa njegovo nezaokroženo ustreznico.

Nobena samoglasniška črka ni izpuščena iz preglednice, čeprav so bili v preteklosti nekateri srednji samoglasniki navedeni med "drugimi simboli".

	Sprednji	Srednji	Zadnji
Visoki	i y	ɨ ʉ	ɯ u
Zelo ozki sredinski	ɪ ʏ	ʊ̈	ʊ
Ozki sredinski	e ø	ɘ ɵ	ɤ o
Nevtralni sredinski	e̞ ø̞	ə	ɤ̞ o̞
Široki sredinski	ɛ œ	ɜ ɞ	ʌ ɔ
Zelo široki sredinski	æ œ̞̈	ɐ	ɑ̝ ɒ̝
Nizki	a ɶ	ä ɒ̈	ɑ ɒ

Samoglasniki ob pikah so: nezaokroženi • zaokroženi

Dvoglasniki

Dvoglasniki so običajno določeni z nesklonljivim diakritičnim znakom, kot v ⟨uɪ̯⟩ ali ⟨u̯ɪ⟩, ali z nadpisom za povezanost samoglasnika, kot v ⟨uᶦ⟩ ali ⟨ᵘɪ⟩. Včasih se uporablja vezaj: ⟨u͡ɪ⟩, zlasti če je težko ugotoviti, ali je za dvoglasnik značilna povezanost ali je spremenljiv.

Opombe

⟨a⟩ uradno predstavlja sprednji samoglasnik, vendar je razlika med sprednjimi in sredinskimi odprtimi samoglasniki majhna ali pa je sploh ni in ⟨a⟩ se pogosto uporablja za odprt srednji samoglasnik.^[10] Če je potrebno razlikovanje, se lahko za označevanje odprtega srednjega samoglasnika doda umaknjeni ali osrednji diakritični znak, kot v ⟨a̠⟩ ali ⟨ä⟩.

Glavna razporeditev pljučnih soglasnikov^[9]

Pljučni soglasnik je soglasnik, ki nastane z zaporo glasilk (prostora med glasilkama) ali ustne votline (ust) in hkratnim ali kasnejšim izpuščanjem zraka iz pljuč. Pljučni soglasniki predstavljajo večino soglasnikov v MFA in tudi v človeškem jeziku. Vsi soglasniki v slovenščini spadajo v ta razred. Sem jih spada večina in so pogosti.

Tabela pljučnih soglasnikov, ki vključuje večino soglasnikov, je urejena v vrsticah, ki označujejo način izgovarjave, torej kako se soglasnik tvori; in stolpcih, ki označujejo mesto izgovarjave, torej kje v glasovnem prostoru se soglasnik tvori. Glavna preglednica vključuje le soglasnike z enim samim mestom izgovorjave.

Znamenja pljučnih soglasnikov so razporejena posamično ali v parih nezvenečih (tenuis - neaspirirani nezveneči zapornik) in zvenečih glasov, ti pa so nato razvrščeni v stolpce od sprednjih (ustničnih) glasov na levi do zadnjih (glotalnih/glasilčnih) glasov na desni. V uradnih dokumentih MFA sta zaradi varčevanja s prostorom izpuščena dva stolpca, pri čemer so črke navedene med "drugimi simboli", čeprav teoretično spadajo v glavno tabelo, preostali soglasniki pa so razvrščeni v vrste od popolnoma zaprtih (ustnični in nosni zaporniki), kratko zaprtih (tresljavci: vibranti in tap/flap), do delno zaprtih (priporniki) in najmanj zaprtih (drsniki), pri čemer je ena vrsta zaradi varčevanja s prostorom izpuščena. V spodnji tabeli je nekoliko drugačna razporeditev: Vsi pljučni soglasniki so vključeni v tabelo pljučnih soglasnikov, vibranti in obstranski glasovi pa so ločeni, tako da vrstice odražajo stopnjevanje zapornik → pripornik → drsnik, pa tudi dejstvo, da je več črk v dvojni vlogi tako pripornika kot drsnika; zlitniki lahko nastanejo z zlitjem zapornikov in pripornikov iz sosednjih celic.

V praznih prostorih se nahajajo tehnično izvedljivi samoglasniki, vendar se ne pojavljajo v nobenem jeziku, v osenčenih pa naj bi bili soglasniki nemogoči za izgovoriti.

Na levi strani posamezne kategorije so nezveneči soglasniki, na desni pa zveneče različice.

Kraj →	Ustnični					Koronalni										Dorsalni					Laringalni
Način ↓	Dvoustnični		Zobnoustnični		Ustničnojezični		Zobni		Dlesnični		Zadlesnični		Retrofleksni		Trdonebni		Mehkonebni		Uvularni		Grlni		Glasilčni
Nosnik	m̥	m		ɱ		n̼			n̥	n			ɳ̊	ɳ	ɲ̊	ɲ	ŋ̊	ŋ		ɴ
Zapornik	p	b	p̪	b̪	t̼	d̼			t	d			ʈ	ɖ	c	ɟ	k	ɡ	q	ɢ	ʡ		ʔ
Sičniški zlitnik									ts	dz	t̠ʃ	d̠ʒ	ʈʂ	ɖʐ	tɕ	dʑ
Nesičniški zlitnik	pɸ	bβ	p̪f	b̪v			t̪θ	d̪ð	tɹ̝̊	dɹ̝	t̠ɹ̠̊˔	d̠ɹ̠˔			cç	ɟʝ	kx	ɡɣ	qχ	ɢʁ		ʡʢ	ʔh
Sičniški pripornik									s	z	ʃ	ʒ	ʂ	ʐ	ɕ	ʑ
Nesičniški pripornik	ɸ	β	f	v	θ̼	ð̼	θ	ð	θ̠	ð̠	ɹ̠̊˔	ɹ̠˔		ɻ˔	ç	ʝ	x	ɣ	χ	ʁ	ħ	ʕ	h	ɦ
Drsnik				ʋ						ɹ				ɻ		j		ɰ						ʔ̞
Tap/flap		ⱱ̟		ⱱ		ɾ̼			ɾ̥	ɾ			ɽ̊	ɽ						ɢ̆		ʡ̆
Vibrant	ʙ̥	ʙ							r̥	r			ɽ̊r̥	ɽr					ʀ̥	ʀ	ʜ	ʢ
Obstranski zlitnik									tɬ	dɮ			ʈɭ̊˔	ɖɭ˔	cʎ̝̊	ɟʎ̝	kʟ̝̊	ɡʟ̝
Obstranski pripornik									ɬ	ɮ			ɭ̊˔	ɭ˔	ʎ̝̊	ʎ̝	ʟ̝̊	ʟ̝
Obstranski drsnik										l				ɭ		ʎ		ʟ		ʟ̠
Obstranski tap/flap									ɺ̥	ɺ			ɭ̥̆	ɭ̆		ʎ̆		ʟ̆

Simboli na desni strani celice so zveneči, levo so nezveneči. Osenčeni deli označujejo glasove, ki naj bi bili nemogoči.

Opombe:

V vrsticah, kjer se nekatere črke pojavljajo v parih (nezvočniki), predstavlja črka na desni strani zveneči soglasnik (razen zvenečega [ɦ]). V drugih vrsticah (zvočnik) ena črka predstavlja zveneči soglasnik.
Čeprav MFA določa eno črko za koronalna mesta izgovorjave (za vse soglasnike razen pripornikov), jih ni treba vedno natančno uporabljati. Pri obravnavi določenega jezika se lahko črke brez diaktričnih znakov obravnavajo kot zobne, dlesnične ali zadlesnične, kot je pač najprikladnejše za ta jezik.
Osenčena območja označujejo izgovorjave, ki so ocenjene kot nemogoče.
Črke [β, ð, ʁ, ʕ, ʢ] so izvorno zveneči priporniki, vendar se lahko uporabljajo za drsnike.
V mnogih jezikih, kot je angleščina, [h] in [ɦ] pravzaprav nista glotalna/glasilčna, priporna ali drsniška glasova, ampak sta goli obliki.
Priporniki [ʃ ʒ], [ɕ ʑ] in [ʂ ʐ] se razlikujejo predvsem po obliki krčenja jezika in ene po njegovem položaju
[ʜ, ʢ] so v uradni preglednici MFA v razdelku "drugi simboli" opredeljeni kot epiglotalni priporniki, vendar jih lahko obravnavamo kot vibrante na istem mestu izgovorjave kot [ʜ, ʢ], saj se vibranti ariepiglotalnih gub običajno pojavljajo hkrati.
Za nekatere naštete glasove ni znano, da bi obstajali kot glasovi v katerem koli jeziku.

Glavna razporeditev nepljučnih soglasnikov^[9]

Nepljučni soglasniki so glasovi, pri katerih pretok zraka ni odvisen od pljuč, oz. ne potrebujejo zraka iz pljuč za izgovorjavo. Mednje spadajo kliki (ki jih najdemo v jezikih Khosian in nekaterih sosednjih jezikih Bantu v Afriki), vdišni glasovi /implozivi (ki jih najdemo v jezikih, kot so sindhi, hausa, svahili in vietnamščina) in izdišni glasovi /ejektivi (ki jih najdemo v številnih ameriških in kavkaških jezikih).

		BL	LD	D	A	PA	RF	P	V	U	EG
Ejektiv (izdišni glas)	Zapornik	pʼ			tʼ		ʈʼ	cʼ	kʼ	qʼ	ʡʼ
	Zlitnik			t̪θʼ	tsʼ	t̠ʃʼ	ʈʂʼ		kxʼ	qχʼ
	Pripornik	ɸʼ	fʼ	θʼ	sʼ	ʃʼ	ʂʼ	ɕʼ	xʼ	χʼ
	Obstranski zlitnik				tɬʼ			cʎ̝̊ʼ	kʟ̝̊ʼ
	Obstranski pripornik				ɬʼ
Klik (zgoraj: mehkonebni; spodaj: uvularni)	Tenusni	kʘ qʘ		kǀ qǀ	kǃ qǃ		k‼ q‼	kǂ qǂ
	Zveneči	ɡʘ ɢʘ		ɡǀ ɢǀ	ɡǃ ɢǃ		ɡ‼ ɢ‼	ɡǂ ɢǂ
	Nosni	ŋʘ ɴʘ		ŋǀ ɴǀ	ŋǃ ɴǃ		ŋ‼ ɴ‼	ŋǂ ɴǂ	ʞ
	Tenusni obstranski				kǁ qǁ
	Zveneči obstranski				ɡǁ ɢǁ
	Nosni obstranski				ŋǁ ɴǁ
Imploziv (vdišni glas)	Zveneči	ɓ			ɗ		ᶑ	ʄ	ɠ	ʛ
Imploziv (vdišni glas)	Nezveneči	ɓ̥			ɗ̥		ᶑ̊	ʄ̊	ɠ̊	ʛ̥

Shaded areas denote articulations judged impossible.

Fonetični znaki v slovenščini

Soglasniki
Soglasniki			Samoglasniki z visokim tonom			Samoglasniki z nizkim tonom			Nenaglašeni samoglasniki
Znak	Primer	IPA Ime	Znak	Primer	IPA ime	Znak	Primer	IPA ime	Znak	Primer	IPA ime
p	pero, apno	Voiceless bilabial stop nezveneči dvoustnični zapornik	ìː	hiša	Close front unrounded vowel visoki sprednji nezaokroženi samoglasnik	í	bik	Close front unrounded vowel visoki sprednji nezaokroženi samoglasnik	i	biti	Close front unrounded vowel visoki sprednji nezaokroženi samoglasnik
b	biti, žaba	Voiced bilabial stop zveneči dvoustnični zapornik	ùː	truplo	Close back rounded vowel visoki zadnji zaokroženi samoglasnik	íː	list	Close front unrounded vowel visoki sprednji nezaokroženi samoglasnik	u	mamut	Close back rounded vowel visoki zadnji zaokroženi samoglasnik
t	trava, otrok	Voiceless alveolar stop nezveneči dlesnični zapornik	èː	cerkev	Close-mid front unrounded vowel ozki sredinski sprednji nezaokroženi samoglasnik	ý	Türk	Close front rounded vowel visoki sprednji zaokroženi samoglasnik	ə	danes	Mid central vowel nevtralni sredinski srednji samoglasnik
d	do, oditi	Voiced alveolar stop zveneči dlesnični zapornik	òː	erotičen	Close-mid back rounded vowel ozki sredinski zadnji zaokrožen samoglasnik	ú	kruh	Close back rounded vowel visoki zadnji zaokroženi samoglasnik	ɛ	medved	Open-mid front unrounded vowel široki sredinski sprednji nezokroženi samoglasnik
k	klepet, kolo	Voiceless velar stop nezveneči mehkonebni zapornik	ə̀	sem	Mid central vowel nevtralni sredinski srednji samoglasnik	úː	romunščina	Close back rounded vowel visoki zadnji zaokroženi samoglasnik	ɔ	potok	Open-mid back rounded vowel široki sredinski zadnji zaokrožen samoglasnik
ɡ	govor, gora	Voiced velar stop zveneči mehkonebni zapornik	ɛ̀ː	zemlja	Open-mid front unrounded vowel široki sredinski sprednji nezokroženi samoglasnik	éː	kreda	Close-mid front unrounded vowel ozki sredinski sprednji nezaokroženi samoglasnik	a	žena	Open central unrounded vowel nizki srednji nezaokroženi samoglasnik
m	mati, Istanbul	Voiced bilabial nasal zveneči dvoustnični nosnik	ɔ̀ː	poten	Open-mid back rounded vowel široki sredinski zadnji zaokrožen samoglasnik	óː	pot	Close-mid back rounded vowel ozki sredinski zadnji zaokrožen samoglasnik	əɾ	koder
ɱ	simfonija, informacija	Voiced labiodental nasal zveneči zobno-ustnični nosnik	àː	danes	Open central unrounded vowel nizki srednji nezaokroženi samoglasnik	ə́	pes	Mid central vowel nevtralni sredinski srednji samoglasnik
n	ne	Voiced alveolar nasal zveneči dlesnični nasnik	ə̀ɾ	vrba		ɛ́	met	Open-mid front unrounded vowel široki sredinski sprednji nezokroženi samoglasnik
ŋ	banka	Voiced velar nasal zveneči mehkonebni nosnik				ɛ́ː	adverb	Open-mid front unrounded vowel široki sredinski sprednji nezokroženi samoglasnik
r	riba	Voiced alveolar trill zveneči dlesnični vibrant				ɔ́	on	Open-mid back rounded vowel široki sredinski zadnji zaokrožen samoglasnik
ɾ	robot	Voiced alveolar tap zveneči dlesnični tap				ɔ́ː	alkova	Open-mid back rounded vowel široki sredinski zadnji zaokrožen samoglasnik
f	figa, film	Voiceless labiodental fricative nezveneči zobno-ustnični pripornik				á	brat	Open central unrounded vowel nizki srednji nezaokroženi samoglasnik
v	filozof Dolar	Voiced labiodental fricative zveneči zobno-ustnični pripornik				áː	grad	Open central unrounded vowel nizki srednji nezaokroženi samoglasnik
s	sestra, most	Voiceless alveolar fricative nezveneči dlesnični pripornik				ə́ɾ	tržnica
z	zob, zima	Voiced alveolar fricative zveneči dlesnični pripornik
ʃ	šum, šivanka	Voiceless postalveolar fricative nezveneči zadlesnični pripornik
ʒ	žival, koža	Voiced palatoalveolar fricative zveneči zadlesnični pripornik
x	hrib, harfa	Voiceless velar fricative nezveneči mehkonebni pripornik
ɣ	vrh	Voiced velar fricative zveneči mehkonebni pripornik
ʋ	vrata, voda	Voiced labiodental approximant zveneči zobno-ustnični drsnik
j	jaz	Voiced palatal glide zveneči trdonebni drsnik
l	luna, luka	Voiced alveolar lateral liquid zveneči dlesnični obstranski drsnik
t͡s	car	Voiceless alveolar affricate nezveneči dlesnični zlitnik
t͡ʃ	čaj, način	Voiceless palato-alveolar affricate nezveneči zadlesnični zlitnik
d͡z	brivec	Voiced alveolar affricate zveneči dlesnični zlitnik
d͡ʒ	džip, džez	Voiced post-alveolar affricate zveneči zadlesnični zlitnik

Glej tudi Glasoslovje slovenskega knjižnega jezika.

Oklepaji in ločila za transkripcijo

Obstajata dve glavni vrsti oklepajev, ki se uporabljata za razlikovanje prečrkovanj v MFA:

simbol	uporaba
[ ... ]	Oglati oklepaji se uporabljajo pri podrobnem glasoslovnem zapisu z znaki z omejeno vrednostjo,^[11] torej za dejansko izgovarjavo, po možnosti vključno s podrobnostmi izgovarjave, ki se morda ne uporabljajo za razlikovanje besed v jeziku, ki se prečrkuje, a jih pisec kljub temu želi zabeležiti. Takšen glasoslovni zapis je glavna naloga MFA.
/ ... /	Poševni oklepaji se uporabljajo za abstraktne glasoslovne zapise,^[11] ki označujejo le značilnosti, ki so značilne za jezik, brez kakršnih koli zunanjih podrobnosti. Čeprav se na primer glasova "p" v angleščini pin in spin izgovarjata različno (in bi bila ta razlika v nekaterih jezikih pomenljiva), ta razlika v angleščini ni pomenljiva. Tako se besedi glaoslovno običajno zapisujeta kot /ˈpɪn/ in /ˈspɪn/, z istim glasom /p/. Da bi zajeli razliko med njima (premena od /p/), ju lahko prečrkujemo kot [pʰɪn] in [spɪn]. Pri zapisu se običajno uporabljajo simboli MFA, ki so precej blizu privzeti izgovorjavi glasu, vendar se zaradi čitljivosti ali drugih razlogov lahko uporabljajo simboli, ki se razlikujejo od določenih vrednosti, na primer /c, ɟ/ za zlitnike, ki se običajno izgovarjajo [t͜ʃ, d͜ʒ], kot najdemo v priročniku, ali /r/, ki je v glasoslovnem zapisu vibrant, za angleški r, tudi če se izgovarja [ɹʷ].

Drugi načini označevanja so manj pogosti:

simbol	uporaba
{ ... }	Za prozodični zapis se uporabljajo zaviti oklepaji.^[12] Za primere v tem sistemu glej razširitve MFA.
( ... )	Navadni, oz.okrogli oklepaji se uporabljajo za nerazločne^[11] ali neidentificirane izreke. Uporabljamo jih tudi za nemo izgovorjava, kjer pričakovani glasoslovni zapis izhaja iz branja z ustnic^[13] in s točkami za označevanje nemih premorov, na primer (...) ali (2 sek.). Slednja raba je uradno uveljavljena v razširjeni MFA, kjer so neidentificirani segmenti obkroženi.^[14]
⸨ ... ⸩	Dvojni navadni oklepaji označujejo bodisi prečrkovanje zakritega govora bodisi opis zakritega šuma. MFA določa, da označujejo nejasen zvok,^[15] kot v ⸨2σ⸩, dva slišna zloga, ki ju zasenči drug zvok. Trenutne specifikacije razširjene MFA predpisujejo dvojne oklepaje za zamolkli zvok, kot sta npr. ⸨kašelj⸩ ali ⸨trkanje⸩ za trkanje na vrata, vendar Priročnik IPA opredeljuje uporabo MFA in razširjene MFA kot enakovredno.^[16] V zgodnjih objavah razširjene MFA so dvojni oklepaji pojasnjeni kot oznaka za "negotovost zaradi šuma, ki zastira poslušano", in da se v njih "lahko navede toliko podrobnosti, kolikor jih prepisovalec lahko zazna".^[17]

Vse tri zgoraj navedene možnosti so navedene v priročniku MFA. Naslednje niso, vendar jih je mogoče zaslediti v prečrkovanju MFA ali v pripadajočem gradivu (zlasti oglati oklepaji):

simbol	uporaba
⟦ ... ⟧	Dvojni oglati oklepaji se uporabljajo za zelo podrobno (določeno) prečrkovanje. To je v skladu z dogovorom MFA o podvojitvi simbola za označevanje večje natančnosti. Dvojni oklepaji lahko označujejo, da ima črka svojo osnovno vrednost MFA. Na primer ⟦a⟧ je odprt sprednji samoglasnik in ne morda nekoliko drugačna vrednost (na primer odprt srednji), ki se lahko v določenem jeziku uporablja za prepis "[a]". Tako se lahko dva samoglasnika, ki sta zaradi lažje berljivosti zapisana kot ⟨[e]⟩ in ⟨[ɛ]⟩, pojasnita kot ⟦e̝⟧ in ⟦e⟧; ⟨[ð]⟩ je lahko bolj natančen ⟦ð̠̞ˠ⟧.^[18] Dvojni oklepaji se lahko uporabljajo tudi za določen znak ali govorca; na primer za izgovorjavo otroka v nasprotju z izgovarjavo odraslega, ki je tudi cilj.^[19]
⫽ ... ⫽ \| ... \| ‖ ... ‖ { ... }	Za morfofonemsko prečrkovanje se uporabljajo dvojne poševnice. To je tudi v skladu z dogovorom MFA o podvojitvi simbola, ki označuje večjo natančnost (v tem primeru bolj abstraktno kot glasniško prečrkovanje). Drugi simboli, ki se včasih uporabljajo za morfofonemsko prečrkovanje, so pokončni oklepaji in dvojni pokončni oklepaji iz ameriškega glasoslovnega zapisa ter oklepaji iz teorije množic, zlasti kadar zapirajo množico fonemov, ki sestavljajo morfofonem, npr. {t d} ali {t\|d} ali {/t/, /d/}. Nedvoumne so le dvojne poševnice: tako pokončni oklepaji kot navadni oklepaji so v nasprotju s prozodičnim prečrkovanjem MFA.^{[note 1]}
⟨ ... ⟩⟪ ... ⟫	Lomljeni oklepaji^{[note 2]} se uporabljajo za označevanje izvirnega latiničnega pravopisa in transliteracije iz druge pisave; uporabljajo se tudi za označevanje posameznih znamenj katere koli pisave.^[20]^[21] V MFA se uporabljajo za označevanje samih črk in ne zvočnih vrednosti, ki jih nosijo. Dvojni lomljeni oklepaji so lahko občasno uporabni za razlikovanje med izvirnim pravopisom in prečrkovanjem ali med posebnim črkovanjem rokopisa in normaliziranim pravopisom jezika. Na primer, ⟨cot⟩ bi uporabili za pravopis angleške besede cot v nasprotju z njeno izgovarjavo /ˈkɒt/. Poševna pisava je običajna, kadar so besede zapisane same po sebi (kot cot v prejšnjem stavku), ne pa da bi posebej opozorili na njihov pravopis.

Opombe

↑ Na primer, enojna in dvojna oznaka se uporabljata za manjše in večje prozodične prelome. Čeprav priročnik določa prozodične oznake kot „krepke“ navpične črte, ki bi se razlikovale od preprostih pik ASCII (in bi bile podobne prečrkovanju Dania), je to neobvezno in je bilo namenjeno razlikovanju od pik, ki se uporabljajo kot tleski (JIPA 19.2, str. 75). Priročnik (str. 174) jim dodeljuje kodi Unicode U 007C, ki je preprost simbol navpične črte v ASCII, in U 2016.
↑ Ustrezni oglati oklepaji v Unikod so matematična znamenja (U 27E8 in U 27E9). Včasih se nadomestijo s narekovaji „...“ (U 2039, U 203A), kot v ameriškem glasovnem zapisu, in znaki manj kot in več kot <...> (U 003C, U 003E), ki jih najdemo na tipkovnicah ASCII.

Sklici

↑ Laver, John (1994). Principles of Phonetics. New York: Cambridge University Press. str. 561. ISBN 0-521-45031-4 (hb); ISBN 0-521-45655-X (pb). The acronym 'IPA' strictly refers…to the 'International Phonetic Association'. But it is now such a common practice to use the acronym also to refer to the alphabet itself (from the phrase 'International Phonetic Alphabet') that resistance seems pedantic. Context usually serves to disambiguate the two usages. {{navedi knjigo}}: Preveri vrednost |isbn=: neveljaven znak (pomoč)
↑ International Phonetic Association (1999). Handbook of the International Phonetic Association: A guide to the use of the International Phonetic Alphabet. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-65236-7 (hb); ISBN 0-521-63751-1 (pb). {{navedi knjigo}}: Preveri vrednost |isbn=: neveljaven znak (pomoč)
↑ International Phonetic Association (IPA), Handbook.
↑ MacMahon, Michael K.C. (1996). »Phonetic Notation«. V Daniels, P.T.; Bright, W. (ur.). The World’s Writing Systems. New York: Oxford University Press. str. 821–846. ISBN 0-19-507993-0.
↑ International Phonetic Association (IPA), Handbook.
↑ MacMahon, Michael K. C. (1996). »Phonetic Notation«. V P. T. Daniels; W. Bright (ur.). The World's Writing Systems. New York: Oxford University Press. str. 821–846. ISBN 0-19-507993-0.
↑ »Full IPA Chart«. International Phonetic Association. Pridobljeno 24. aprila 2017.
↑ ^8,0 ^8,1 Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani :1, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
↑ ^9,0 ^9,1 ^9,2 »IPA Chart with Sounds | International Phonetic Alphabet Sounds«. www.internationalphoneticalphabet.org. Pridobljeno 1. maja 2020.
↑ Sally Thomason (2. januar 2008). »Why I Don't Love the International Phonetic Alphabet«. Language Log.
↑ ^11,0 ^11,1 ^11,2 IPA Handbook p. 175
↑ IPA Handbook p. 176
↑ IPA Handbook p. 191
↑ IPA (1999) Handbook, p 188, 192
↑ IPA Handbook p. 176
↑ IPA (1999) Handbook, p 176, 192
↑ Duckworth et al. (1990) Extensions to the International Phonetic Alphabet for the transcription of atypical speech. Clinical Linguistics & Phonetics 4: 4: 278.
↑ Basbøll (2005) The Phonology of Danish pp. 45, 59
↑ Karlsson & Sullivan (2005) /sP/ consonant clusters in Swedish: Acoustic measurements of phonological development
↑ Richard Sproat (2000) A Computational Theory of Writing Systems. Cambridge University Press. Page 26.
↑ Barry Heselwood (2013) Phonetic Transcription in Theory and Practice. Edinburgh University Press. Page 8 ff, 29 ff.

Glej tudi

Zunanje povezave

Uradna stran Mednarodne fonetične zveze (angleško)
Podatki o IPA s strani Omniglot (angleško)

Brezplačne pisave IPA

Charis SIL, najpopolnejši paket vrste pisave IPA
Odprtokodni fonti^{[mrtva povezava]} IPA za dokumente LaTeX

Tehnične opombe

Večina IPA simbolov ni vključenih v najbolj razširjeno obliko Times New Roman (čeprav so vključeni v verziji za Windows Vista), prednastavljeni font za latinico v Internet Explorerju za Windowse. Za pravilni prikaz IPA simbolov v tem spletnem brskalniku ga morate nastaviti za uporabo fontov, ki vključujeo IPA razširjene znake. Taki fonti vkjučujejo Lucida Sans Unicode, ki se dobi z Windows XP; Gentium, Charis SIL, Doulos SIL, DejaVu Sans ali TITUS Cyberbit, ki so prosto dostopni; ali Arial Unicode MS, ki se dobi z Microsoft Office.

Na tej strani smo Internet Explorer prisilili, da prednastavljeno uporabi tak font, tako da se mora izpisati pravilno, toda to ni narejeno na vseh straneh, ki vsebujejo IPA. To se nanaša tudi na druge strani, ki uporabljajo posebne simbole. Imejte to v mislih, ko v člankih vidite napačno prikazane simbole, kot je "຦".

Posebni simboli bi se morali izpisati pravilno brez nadaljnje konfiguracije za Mozilla Firefox, Konqueror, Opera, Safari in večino novejših spletnih brskalnikov.

Ta članek o jeziku je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

[20] Na primer, enojna in dvojna oznaka se uporabljata za manjše in večje prozodične prelome. Čeprav priročnik določa prozodične oznake kot „krepke“ navpične črte, ki bi se razlikovale od preprostih pik ASCII (in bi bile podobne prečrkovanju Dania), je to neobvezno in je bilo namenjeno razlikovanju od pik, ki se uporabljajo kot tleski (JIPA 19.2, str. 75). Priročnik (str. 174) jim dodeljuje kodi Unicode U 007C, ki je preprost simbol navpične črte v ASCII, in U 2016.

[21] Ustrezni oglati oklepaji v Unikod so matematična znamenja (U 27E8 in U 27E9). Včasih se nadomestijo s narekovaji „...“ (U 2039, U 203A), kot v ameriškem glasovnem zapisu, in znaki manj kot in več kot <...> (U 003C, U 003E), ki jih najdemo na tipkovnicah ASCII.

[1] Laver, John (1994). Principles of Phonetics. New York: Cambridge University Press. str. 561. ISBN 0-521-45031-4 (hb); ISBN 0-521-45655-X (pb). The acronym 'IPA' strictly refers…to the 'International Phonetic Association'. But it is now such a common practice to use the acronym also to refer to the alphabet itself (from the phrase 'International Phonetic Alphabet') that resistance seems pedantic. Context usually serves to disambiguate the two usages. {{navedi knjigo}}: Preveri vrednost |isbn=: neveljaven znak (pomoč)

[IPA_1999-2] International Phonetic Association (1999). Handbook of the International Phonetic Association: A guide to the use of the International Phonetic Alphabet. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-65236-7 (hb); ISBN 0-521-63751-1 (pb). {{navedi knjigo}}: Preveri vrednost |isbn=: neveljaven znak (pomoč)

[IPA_19992-3] International Phonetic Association (IPA), Handbook.

[world-4] MacMahon, Michael K.C. (1996). »Phonetic Notation«. V Daniels, P.T.; Bright, W. (ur.). The World’s Writing Systems. New York: Oxford University Press. str. 821–846. ISBN 0-19-507993-0.

[IPA_19993-5] International Phonetic Association (IPA), Handbook.

[world2-6] MacMahon, Michael K. C. (1996). »Phonetic Notation«. V P. T. Daniels; W. Bright (ur.). The World's Writing Systems. New York: Oxford University Press. str. 821–846. ISBN 0-19-507993-0.

[7] »Full IPA Chart«. International Phonetic Association. Pridobljeno 24. aprila 2017.

[:1-8] 8,0 ^8,1 Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani :1, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).

[:0-9] 9,0 ^9,1 ^9,2 »IPA Chart with Sounds | International Phonetic Alphabet Sounds«. www.internationalphoneticalphabet.org. Pridobljeno 1. maja 2020.

[thomason-10] Sally Thomason (2. januar 2008). »Why I Don't Love the International Phonetic Alphabet«. Language Log.

[IPA1753-11] 11,0 ^11,1 ^11,2 IPA Handbook p. 175

[IPA1762-12] IPA Handbook p. 176

[IPA1912-13] IPA Handbook p. 191

[14] IPA (1999) Handbook, p 188, 192

[IPA1763-15] IPA Handbook p. 176

[16] IPA (1999) Handbook, p 176, 192

[17] Duckworth et al. (1990) Extensions to the International Phonetic Alphabet for the transcription of atypical speech. Clinical Linguistics & Phonetics 4: 4: 278.

[18] Basbøll (2005) The Phonology of Danish pp. 45, 59

[19] Karlsson & Sullivan (2005) /sP/ consonant clusters in Swedish: Acoustic measurements of phonological development

[22] Richard Sproat (2000) A Computational Theory of Writing Systems. Cambridge University Press. Page 26.

[23] Barry Heselwood (2013) Phonetic Transcription in Theory and Practice. Edinburgh University Press. Page 8 ff, 29 ff.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]

[9]

[10]

[11]

[12]

[13]

[14]

[15]

[16]

[17]

[18]

[19]

[note 1]

[note 2]

[20]

[21]

Zgodovina

Znamenja

Glavna razporeditev samoglasnikov[9]

Dvoglasniki

Glavna razporeditev pljučnih soglasnikov[9]

Glavna razporeditev nepljučnih soglasnikov[9]

Fonetični znaki v slovenščini

Oklepaji in ločila za transkripcijo

Opombe

Sklici

Glej tudi

Zunanje povezave

Brezplačne pisave IPA

Tehnične opombe

Glavna razporeditev samoglasnikov^[9]

Glavna razporeditev pljučnih soglasnikov^[9]

Glavna razporeditev nepljučnih soglasnikov^[9]