Pojdi na vsebino

Paolo Gentiloni

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Paolo Gentiloni
Portret
Evropski komisar za ekonomijo
Trenutni nosilec naziva
Začetek delovanja
1. december 2019
PredsednikUrsula von der Leyen
PredhodnikPierre Moscovici
28. ministrski predsednik
Italijanske republike
Na položaju
12. december 2016 – 1. junij 2018
PredsednikSergio Mattarella
PredhodnikMatteo Renzi
NaslednikGiuseppe Conte
Osebni podatki
RojstvoPaolo Gentiloni Silveri
22. november 1954({{padleft:1954|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:22|2|0}})[1][2][3] (69 let)
Rim
NarodnostItalija Italijan
Politična strankaDemokratska stranka (od 2007)
Alma materUniverza Sapienza v Rimu
Poklicpolitik, novinar
Podpis

Paolo Gentiloni Silveri [páolo džentilóni], italijanski politik, * 22. november 1954, Rim.

Gentiloni je nekdanji predsednik vlade Italije in aktualni evropski komisar za ekonomijo.

Zgodnje življenje

[uredi | uredi kodo]

Potomec grofa Gentilonija Silverija, Paolo Gentiloni, je v sorodu z italijanskim politikom Vincenzom Ottorinom Gentilonijem, ki je bil vodja konservativne katoliške volilne unije in ključni zaveznik dolgoletnega premierja Giovannija Giolittija. Če bi Kraljevina Italija še obstajala, bi imel Gentiloni naslove Nobile iz Filottrana, Nobile iz Cingolija in Nobile iz Macerate.[4]

Gentiloni se je rodil v Rimu leta 1954, v otroštvu je obiskoval inštitut Montessori, kjer je postal prijatelj Agnese Moro, hčerke Alda Moroja, krščansko-demokratičnega voditelja in premierja. V zgodnjih sedemdesetih letih je v Rimu obiskoval klasični licej Torquato Tasso; diplomiral je iz političnih znanosti na rimski univerzi Sapienza.[5] Gentiloni je bil, preden je vstopil v politiko, profesionalni novinar.[6]

Leta 1989 se je poročil z arhitektko Emanuelo Mauro; nimata otrok. Gentiloni tekoče govori angleško, francosko in nemško.[7][8][9][10]

Politična kariera

[uredi | uredi kodo]

Gentiloni je ustanovni član italijanske Demokratske stranke, ki ji je tudi predsedoval od marca 2019 do februarja 2020.[11] Gentiloni je bil minister za zunanje zadeve od 31. oktobra 2014 do decembra 2016, ko ga je predsednik Sergio Mattarella imenoval na mesto ministrskega predsednika Italijanske republike.[12] Prej je bil minister za komunikacije med letoma 2006 in 2008, v času druge vlade Romana Prodija.[13]

Kljub temu, da je bil na začetku mandata začasni premier,[14] je v letu in pol pravega mandata spodbudil izvajanje in odobritev več reform, kot sta vnaprejšnja direktiva o zdravstvenem varstvu in nov volilni zakon.[15] Njegova vlada je uvedla tudi strožja pravila glede priseljevanja v Italijo in glede socialne varnosti, da bi preprečila evropsko migracijsko krizo.[16]

Za Gentilonijevo zunanjo politiko je bilo značilno močno evropsko stališče; vzpostavil je tudi vrsto tesnih odnosov z arabskimi državami Perzijskega zaliva, začel naložbeno politiko do Afrike in po letih napetosti normaliziral italijanske odnose z Indijo.[17][18]

1. decembra 2019 je nastopil mandat evropskega komisarja za ekonomijo v komisiji Ursule von der Leyen.

Glej tudi:

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Brockhaus Enzyklopädie
  2. ↑ GeneaStar
  3. ↑ Munzinger Personen
  4. ↑ »Quel ministro rutelliano che era renziano prima ancora del premier«. La Stampa (v italijanščini). 1. november 2011. Pridobljeno 14. aprila 2019.
  5. ↑ »La scalata del conte Gentiloni da figlioccio di Rutelli agli Esteri« [The ascent of Count Gentiloni from a godson of Rutelli to Foreign Affairs]. Il Giornale (v italijanščini). 1. november 2014. Pridobljeno 14. aprila 2019.
  6. ↑ »Paolo Gentiloni Silveri« (v italijanščini). 12. december 2016. Pridobljeno 14. aprila 2019.
  7. ↑ »Gentiloni, premier 'verde' con il pallino delle Comunicazioni« (v italijanščini). Adnkronos. 12. november 2016. Pridobljeno 14. aprila 2019.
  8. ↑ »Italian Prime Minister Gentiloni on US-Italy relationship«. YouTube. Fox News. Pridobljeno 21. julija 2019.
  9. ↑ »Italy's Foreign Minister on the refugee crisis - Newsnight«. YouTube. BBC Newsnight. Pridobljeno 21. julija 2019.
  10. ↑ »Migrant Crisis: Italian FM Paolo Gentiloni - BBC HARDtalk«. YouTube. BBC HARDtalk. Pridobljeno 21. julija 2019.
  11. ↑ »Primarie Pd, vince Zingaretti. Il comitato del neosegretario: "Siamo oltre il 67%. affluenza a 1milione e 800mila, meglio del 2017"«. La Repubblica. 3. marec 2019. Pridobljeno 3. marca 2019.
  12. ↑ »Chi è Paolo Gentiloni, nuovo ministro degli esteri« [Who is Paolo Gentiloni, new foreign minister]. Europa (v italijanščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. avgusta 2016. Pridobljeno 24. oktobra 2016.
  13. ↑ »Riforma tv, via libera al decreto Gentiloni« [TV reform, go-ahead for the Gentiloni decree]. Corriere della Sera (v italijanščini). 13. oktober 2006. Pridobljeno 14. aprila 2019.
  14. ↑ »Paolo Gentiloni, Italy's foreign minister, is picked to become the country's emergency prime minister«. The Economist. 11. december 2006. Pridobljeno 14. aprila 2019.
  15. ↑ »Gentiloni, i punti di forza del suo modo di governare« [Gentiloni, the strengths of his way of governing]. Panorama (v italijanščini). 7. marec 2007.
  16. ↑ »Italy is facing a surge of migration across the Mediterranean«. The Economist. 20. julij 2007. Pridobljeno 14. aprila 2019.
  17. ↑ »Gentiloni, investimenti in Africa« [Gentiloni, investments in Africa] (v italijanščini). Agenzia Nazionale Stampa Associata. 29. januar 2018. Pridobljeno 14. aprila 2019.
  18. ↑ »Gentiloni in visita in India, chiuso il caso dei due marò« [Gentiloni visits India, closes the case of the two marines]. Libero (v italijanščini). 29. oktober 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. julija 2018. Pridobljeno 14. aprila 2019.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Paolo_Gentiloni&oldid=6258720«