Pojdi na vsebino

Nakba

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Nakba (arabsko النكبة, dob. 'nesreča, katastrofa'),[1] znana tudi kot palestinska katastrofa, je bil trajni pregon večine palestinskih Arabcev leta 1948.[2][3] Izraz se uporablja za opis dogodkov leta 1948 in sedanje okupacije palestinskih ozemelj (zasedeni Zahodni breg in Gaza) ter nenehnega preganjanja in razseljevanja Palestincev po vsej regiji.[4][5][6][7][8]

Temeljni dogodki nakbe so se zgodili med in kmalu po palestinski vojni leta 1948, vključno z razglasitvijo 78 % Britanskega mandata za Palestino za Izrael, izgonom in begom 700.000 Palestincev ter s tem povezanim praznjenjem in uničenjem več kot 500 palestinskih vasi s strani izraelskih oboroženih sil[9], kasnejša hebreizacija palestinskih geografskih imen, zavrnitev palestinske pravice do vrnitve, ustvarjanje trajnih palestinskih beguncev in "razbitje palestinske družbe".[10][11][6][12] Nekateri zgodovinarji, kot je Ilan Pappé, in raziskovalci nakbe, kot je Salman Abu Sitta, so opisali izgon Palestincev kot etnično čiščenje,[13][14][15] medtem ko je zgodovinar Benny Morris to opredelitev zavrnil.[16]

Leta 1998 je Jaser Arafat predlagal, da bi Palestinci obeležili 50. obletnico nakbe, tako da je 15. maj, dan po izraelski neodvisnosti leta 1948, razglasil za dan nakbe in formaliziral datum, ki se je neuradno uporabljal že od leta 1949.[17][18]

Nakba je močno vplivala na palestinsko kulturo in je temeljni simbol palestinske identitete, tako kot tudi z dogodkom povezana simbola "handala" in palestinski ključ. O nakbi je bilo napisanih veliko knjig, pesmi in pesmi.[10] Palestinski pesnik Mahmud Darviš je Nakbo opisal kot "razširjeno sedanjost, ki obljublja nadaljevanje v prihodnosti."[19][20]

Delitev

[uredi | uredi kodo]

Nakba zajema razseljevanje, odvzem lastnine, brezdomovinstvo in razdelitev palestinske družbe.[2][3]

Razseljevanje

[uredi | uredi kodo]

Med palestinsko vojno 1947–1949 je približno 700.000 Palestincev zbežalo ali je bilo izgnanih, kar je predstavljalo približno 80 % palestinskih arabskih prebivalcev ozemlja, ki je postalo Izrael.[21][22] Skoraj polovica te številke (približno 250.000–300.000 Palestincev) je pobegnila ali je bila izgnana pred izraelsko razglasitvijo neodvisnosti maja 1948.[23] To dejstvo je služilo kot povod za vstop Arabske lige v državo in s tem začetek arabsko-izraelske vojne leta 1948.[24]

V določbi 10(b) telegrama, ki ga je 15. maja 1948 generalni sekretar Lige arabskih držav poslal generalnemu sekretarju Združenih narodov, v katerem je opravičeval posredovanje arabskih držav, je generalni sekretar Lige trdil: "približno več kot četrtina milijona arabskega prebivalstva je bilo prisiljeno zapustiti svoje domove in se izseliti v sosednje arabske države." V obdobju po vojni se je veliko število Palestincev poskušalo vrniti na svoje domove; Izrael je v tem obdobju ubil med 2700 in 5000 Palestincev, velika večina je bila neoboroženih in so se nameravali vrniti iz ekonomskih ali socialnih razlogov.[25] Nekateri zgodovinarji so izgon Palestincev označili za etnično čiščenje.[13][14][15]

Hkrati je znaten delež tistih Palestincev, ki so ostali v Izraelu, postal notranje razseljen. Leta 1950 je Agencija združenih narodov za pomoč in zaposlovanje palestinskih beguncev na bližnjem vzhodu (UNRWA) ocenila, da je bilo 46.000 od 156.000 Palestincev, ki so ostali znotraj meja Izraela glede na premirje iz leta 1949, notranje razseljenih beguncev. [26][27][28] Leta 2003 je bilo približno 274.000 arabskih državljanov Izraela – ali vsak četrti v Izraelu – notranje razseljenih zaradi dogodkov leta 1948.[29]

Odvzem in izbris

[uredi | uredi kodo]

Delitveni načrt ZN iz leta 1947 je 56 % Palestine dodelil bodoči judovski državi, palestinska večina, 66 %, pa naj bi prejela 44 % ozemlja. 80 % zemlje v bodoči judovski državi je bilo v lasti Palestincev; 11 % je bilo v lasti Judov.[6] Pred, med in po vojni 1947–1949 je bilo na stotine palestinskih mest in vasi izpraznjenih in uničenih.[30][31] Zemljepisna imena po vsej državi so bila izbrisana in nadomeščena s hebrejskimi imeni, včasih izpeljankami zgodovinske palestinske nomenklature in včasih povsem novimi poimenovanji.[3] Številna nejudovska zgodovinska mesta so bila uničena, ne le med vojnami, ampak v kasnejšem procesu, ki je trajal več desetletij. Več kot 80 % palestinskih vaških mošej je bilo uničenih, artefakti pa so bili odstranjeni iz muzejev in arhivov.[20]

V Izraelu so bili razglašeni številni zakoni za legalizacijo razlastitve palestinske zemlje.[32][33]

Brezdomovinstvo in denacionalizacija

[uredi | uredi kodo]

Ustvarjanje palestinskega brezdomovinstva je osrednja sestavina nakbe in je še naprej značilnost palestinskega nacionalnega življenja vse do danes.[10] Vsi arabski Palestinci so zaradi nakbe nemudoma postali apatridi, čeprav so nekateri sprejeli druge narodnosti.[6] Po letu 1948 Palestinci niso več zgolj Palestinci, namesto tega so bili razdeljeni na Izraelce-Palestince, Palestince iz Vzhodnega Jeruzalema, Palestince UNRWA, Palestince z Zahodnega brega in Palestince iz Gaze, vsak z različnimi pravnimi statusi in omejitvami,[34] poleg širše palestinske diaspore, ki je lahko pridobila stalno prebivališče zunaj zgodovinske Palestine in begunskih taborišč.[35]

Prvi izraelski zakon o državljanstvu, sprejet 14. julija 1952, je denacionaliziral Palestince, s čimer je nekdanje palestinsko državljanstvo postalo "brez vsebine", "ni zadovoljivo in je neprimerno za razmere po ustanovitvi Izraela".[36][37]

Razdelitev družbe

[uredi | uredi kodo]

Nakba je glavni vzrok nastanka palestinske diaspore; Izrael je bil ustvarjen kot judovska domovina, Palestinci pa so bili spremenjeni v »begunski narod« s »tavajočo identiteto«. Danes večina od 13,7 milijonov Palestincev živi v diaspori, torej zunaj zgodovinskega območja Britanskega mandata za Palestino, predvsem v drugih državah arabskega sveta. Od 6,2 milijonov ljudi, ki jih je registrirala namenska agencija ZN za palestinske begunce, UNRWA, približno 40 % živi na Zahodnem bregu in v Gazi, 60 % pa v diaspori. Veliko število teh beguncev iz diaspore ni vključenih v svoje države gostiteljice, kar je razvidno iz nenehne napetosti Palestincev v Libanonu ali palestinskega eksodusa iz Kuvajta v letih 1990–1991.[38]

Ti dejavniki so povzročili palestinsko identiteto »trpljenja«, medtem ko je odvzem ozemlja Palestincem ustvarila povezovalni dejavnik in osrednjo točko v želji po vrnitvi v izgubljeno domovino.[38]

Dolgoročne posledice in "Nakba, ki je v teku"

[uredi | uredi kodo]

Najpomembnejše dolgoročne posledice Nakbe za palestince so bile izguba njihove domovine, razdrobljenost in marginalizacija njihove nacionalne skupnosti ter njihova preobrazba v ljudstvo brez državljanstva.[39]

Od poznih 1990-ih se je fraza "nakba, ki je v teku" (arabsko النکبة المستمرة, latinizirano: al-nakba al-mustamirra) pojavila, da bi opisala "stalno izkušnjo nasilja in odvzema lastnine", ki jo doživljajo palestinski ljudje.[40] Ta izraz narekuje razumevanje Nakbe ne kot dogodka leta 1948, ampak kot nenehnega procesa, ki se nadaljuje vse do danes.[41]

Terminologija

[uredi | uredi kodo]

Izraz Nakba je bil prvič za dogodke leta 1948 uporabil Constantin Zureiq, profesor zgodovine na Ameriški univerzi v Bejrutu, v svoji knjigi iz leta 1948 Ma c nā an-Nakba (Pomen katastrofe). [42] Zureiq je zapisal, da je »tragični vidik Nakbe povezan z dejstvom, da ne gre za običajno nesrečo ali začasno zlo, temveč za katastrofo v samem bistvu besede, eno najtežjih, kar so jih Arabci kdaj poznali v svoji dolgi zgodovini."[43] Pred letom 1948 se je "leto katastrofe" med Arabci nanašalo na leto 1920, ko so evropske kolonialne sile Otomansko cesarstvo razdelile na več ločenih držav in pri tem same narisale meje.[44]

Besedo je leto kasneje ponovno uporabil palestinski pesnik Burhan al-Deen al-Abushi.[45] Zureiqovi učenci so nato leta 1952 ustanovili Arabsko nacionalistično gibanje, eno prvih palestinskih političnih gibanj po Nakbi. V šestdelni enciklopediji Al-Nakba: Nakbat Bayt al-Maqdis Wal-Firdaws al-Mafqud (Katastrofa: Katastrofa Jeruzalema in izgubljenega raja), objavljeni med leti 1958–60,[46] je Aref al-Aref zapisal: "Kako naj to imenujem drugače kot Nakba? Arabci na splošno in še posebej Palestinci smo se soočili s takšno katastrofo (Nakbo), s katero se v preteklih stoletjih nikoli nismo, naša domovina je bila zaprta, bili smo izgnani iz naše države in izgubili smo mnogo naših ljubljenih sinov."[45] Muhammad Nimr al-Hawari je prav tako uporabil izraz Nakba v naslovu svoje knjige Sir al Nakba (Skrivnost za Katastrofo), napisane leta 1955. Uporaba izraza se je sčasoma razvila.[47]

Sprva uporaba izraza Nakba med Palestinci ni bila univerzalna. Mnogo let po letu 1948 so se palestinski begunci v Libanonu izogibali in celo dejavno upirali uporabi tega izraza, ker je dajal stalnost situaciji, ki so jo imeli za začasno; pogosto so vztrajali, da jih imenujejo "povratniki".[48] V 1950-ih in 1960-ih so izrazi, ki so jih uporabljali za opis dogodkov leta 1948, vključevali al-'ightiṣāb ("posilstvo") in bolj evfemistični al-'aḥdāth ("dogodki"), al-hijra ("eksodus") in lammā sharnā wa-tla'nā ("ko smo počrnili svoje obraze in odšli"). [48] Narativu o Nakbi se je vodstvo Palestinske osvobodilne organizacije (PLO) v Libanonu v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja izogibalo v prid narativom o revoluciji in prenovi.[48] Zanimanje za Nakbo s strani organizacij, ki zastopajo begunce v Libanonu, se je povečalo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zaradi dojemanja, da se lahko pravica beguncev do vrnitve v pogajanjih zamenja za palestinsko državnost, in želja je bila poslati jasno sporočilo mednarodni skupnosti, da se o tej pravici ni mogoče pogajati.[48]

Nacionalni narativi

[uredi | uredi kodo]

Palestinski nacionalni narativ

[uredi | uredi kodo]

Palestinski nacionalni narativ obravnava posledice Nakbe kot oblikovalno travmo, ki določa palestinske nacionalne, politične in moralne težnje ter identiteto Palestincev. Palestinci so razvili nacionalno identiteto zatiranega ljudstva, ki je izgubilo svojo državo zaradi vojne leta 1948. S palestinskega vidika so bili prisiljeni plačati za holokavst, zagrešen v Evropi, s svojo svobodo, lastnino in telesi namesto tistih, ki so bili zanj resnično odgovorni.[49]

Izraelski nacionalni narativ

[uredi | uredi kodo]

Izraelska nacionalna pripoved zavrača palestinsko karakterizacijo leta 1948 kot Nakbe (katastrofe), namesto tega ga obravnava kot vojno za neodvisnost, ki je vzpostavila državnost in suverenost Izraela.[50][51] Prikazuje dogodke leta 1948 kot vrhunec sionističnega gibanja in judovskih nacionalnih teženj, ki so se končali z vojaškim uspehom proti invazijskim arabskim vojskam, sporazumi o premirju in priznanju legitimnosti Izraela s strani Združenih narodov.[50] Medtem ko priznavajo nekatere primere izraelske odgovornosti za palestinsko begunsko krizo, kot so dokumentirali zgodovinarji, kot je Benny Morris, vseobsegajoč izraelski narativ to prilagaja v kontekst nastanka Izraela kot države v težkih vojnih razmerah, ne da bi zanikala temeljno zgodbo in identiteto Izraela.[50] Vojno leta 1948 in njen izid dojema kot enako formativen in temeljni dogodek – kot dejanje pravičnosti in odrešitve za judovski narod po stoletjih zgodovinskega trpljenja ter ključni korak v »negaciji diaspore«.[51]

Po tem narativu so palestinski Arabci med vojno prostovoljno zapustili svoje domove, k čemur so jih spodbujali arabski voditelji, ki so Palestincem rekli, naj se začasno evakuirajo, da bi arabske vojske lahko uničile Izrael, nato pa so po izgubljeni vojni zavrnili integracijo.[52] To stališče prav tako primerja judovske begunce, ki jih je Izrael sprejel, in palestinske begunce, ki so jih arabske države pustile brez domovine, da jih lahko uporabljalo za politične namene. V nasprotju s palestinskim narativom prevladujoč izraelski narativ ne priznava izpraznitve arabskih vasi in uničenja palestinskih domov; običajno uporabljajo terminologijo, kot sta "zapuščeno premoženje" in "izmenjava prebivalstva" namesto "zaplenjeno" ali "izgnano".[52][53]

Shmuel Trigano, ki je pisal v reviji Jewish Political Studies Review, ki jo je izdal jeruzalemski Center za javne zadeve, oriše razvoj narativa o Nakbi skozi tri stopnje. Sprva je Palestince prikazoval kot žrtve, ki jih je Izrael razselil, da bi naredil prostor judovskim priseljencem. Naslednja faza je šestdnevno vojno preoblikovala v izraelsko kolonizacijo palestinskih ozemelj, pri čemer je palestinsko stvar uskladila s protikolonialnimi čustvi. Zadnja faza izkorišča spomine na holokavst, Izrael obtožuje apartheida, kar odmeva s krivdo Zahoda za holokavst. Trdi, da te razvijajoče se interpretacije izpuščajo zapletene zgodovinske dejavnike, ki vključujejo neuspele poskuse odstranitve Izraela, sporne ozemeljske zahteve in razseljevanje judovskih beguncev iz arabskih držav.[54]

Izraelski zakonodajni ukrepi

[uredi | uredi kodo]

Izraelski uradniki so večkrat stigmatizirali[nepristranskost trditve je sporna] izraz "Nakba" kot utelešenje "arabske laži" ali kot "opravičitev terorizma". Leta 2009 je izraelsko ministrstvo za izobraževanje prepovedalo uporabo "nakbe" v palestinskih učbenikih za otroke. Leta 2011 je Kneset institucijam prepovedal obeleževanje tega dogodka. Po besedah Neve Gordona bi se morala šolska slovesnost v spomin na Nakbo v skladu z zakonom iz leta 2011 odzvati na obtožbe, da spodbuja rasizem, nasilje in terorizem ter s tem zanika demokratični značaj Izraela[55] Leta 2023, potem ko so Združeni narodi 15. maja uvedli dan spomina na Nakbo, je izraelski veleposlanik Gilad Erdan opozoril, da je dogodek sam po sebi antisemitski.[56]

Maja 2009 je Yisrael Beiteinu vložil predlog zakona, ki bi prepovedal vse komemoracije Nakbe, s triletno zaporno kaznijo za takšna dejanja.[57] Po kritikah javnosti je bil osnutek zakona spremenjen, zaporna kazen opuščena, namesto tega pa bi imel finančni minister pooblastilo za zmanjšanje državnega financiranja izraelskih institucij, za katere je bilo ugotovljeno, da »obeležujejo dan neodvisnosti ali dan ustanovitve države kot dan žalovanja«.[58] Nov osnutek je marca 2011 potrdil Kneset in postal je znan kot zakon o Nakbi.[59][60][61] Uvedba novega zakona je nenamerno razširila poznavanje Nakbe v izraelski družbi, kar je primer Streisandovega učinka.[62]

Zanikanje Nakbe

[uredi | uredi kodo]

Po mnenju nekaterih zgodovinarjev in akademikov obstaja oblika zgodovinskega zanikanja, ki se nanaša na izgon in beg Palestincev leta 1948. Zanikanje Nakbe je osrednjega pomena za sionistični narativ glede leta 1948.[63] V veliki meri ga je povzemalo izraelsko zgodovinopisje do poznih 1980-ih, [64] potem pa so zgodovino Izraela začeli pregledovati in na novo pisati "Novi zgodovinarji".[65] Pozneje so se pojavile znatne količine izraelske judovske literature z namenom "demistifikacije preteklosti".[66]

Zanikanje Nakbe je bilo opisano kot še vedno prevladujoče tako v izraelskem kot v ameriškem diskurzu in povezano z različnimi skupinami, povezanimi s protiarabskim rasizmom.[67] Leta 2011 je Izrael sprejel zakon o Nakbi, ki je dovolil umik državnih sredstev organizacijam, ki razpravljajo o Nakbi.[59] Po drugi strani Izrael gosti tudi množična gibanja, kot je Zochrot, katerih cilj je bil boj proti zanikanju Nakbe z neposrednimi spominskimi akcijami.[59] Maja 2023, po 75. obletnici Nakbe, je palestinski predsednik Mahmud Abas zanikanje izgona iz leta 1948 razglasil za kaznivo dejanje, ki se kaznuje z dvema letoma zapora.[68]

Zgodovinopisje

[uredi | uredi kodo]

Avraham Sela in Alon Kadish trdita, da se je palestinski nacionalni spomin na Nakbo sčasoma razvil in rekonstruiral dogodke iz leta 1948, da bi služil sodobnim palestinskim nacionalnim zahtevam. Trdita, da palestinsko zgodovinopisje o Nakbi "popolnoma ignorira" napade arabskih neregularnih in prostovoljnih sil na Yishuv, pri čemer zmanjšuje vlogo palestinskih voditeljev v dogodkih, ki so pripeljali do vojne in poraza leta 1948.[69]

V filmih in literaturi

[uredi | uredi kodo]

Farha, film o Nakbi, ki ga je režiral jordanski režiser Darin J. Sallam, je bil izbran kot Jordanov uradni predlog za nagrado Oskar za mednarodni celovečerni film leta 2023. V odgovor je Avigdor Lieberman, izraelski finančni minister, ukazal državni blagajni, naj umakne vladno financiranje gledališča Al Saraya v Jaffi, kjer je predvidena projekcija filma.[70]

Viri

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Ghanim, Honaida (2009). »Poetics of Disaster: Nationalism, gender, and social change among Palestinian poets in Israel after Nakba«. International Journal of Politics, Culture, and Society. 22 (1): 23–39. doi:10.1007/s10767-009-9049-9. ISSN 0891-4486. JSTOR 40608203.
  2. ↑ 2,0 2,1 Webman, Esther (25. maj 2009). »The Evolution of a Founding Myth: The Nakba and Its Fluctuating Meaning«. V Meir Litvak (ur.). Palestinian Collective Memory and National Identity. Springer. ISBN 978-0-230-62163-3. Arhivirano iz spletišča dne 14. januarja 2023. Pridobljeno 2. aprila 2021.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 Sa'di, Ahmad H. (2002). »Catastrophe, Memory and Identity: Al-Nakbah as a Component of Palestinian Identity«. Israel Studies. Zv. 7, št. 2. str. 175–198. doi:10.2979/ISR.2002.7.2.175. JSTOR 30245590. S2CID 144811289.
  4. ↑ Ashrawi, Hanan (28. avgust 2001). »Address by Ms. Hanan Ashrawi«. www.i-p-o.org. Durban (South Africa): World Conference against Racism, Racial Discrimination, Xenophobia, and Related Intolerances. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. marca 2021. Pridobljeno 11. oktobra 2023. a nation in captivity held hostage to an ongoing Nakba, as the most intricate and pervasive expression of persistent colonialism, 'apartheid, racism, and victimization'
  5. ↑ Erekat, Saeb (15. maj 2016). »Israel Must Recognize Its Responsibility for the Nakba, the Palestinian Tragedy«. Haaretz. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. februarja 2021. Pridobljeno 10. oktobra 2023.
  6. ↑ 6,0 6,1 6,2 6,3 Sa'di, Ahmad H.; Abu-Lughod, Lila (2007). Nakba: Palestine, 1948, and the Claims of Memory. Columbia University Press. ISBN 978-0-231-13579-5.
  7. ↑ Manna', Adel (2013). »The Palestinian Nakba and Its Continuous Repercussions«. Israel Studies. Zv. 18, št. 2. str. 86–99. doi:10.2979/israelstudies.18.2.86. JSTOR 10.2979/israelstudies.18.2.86. S2CID 143785830.
  8. ↑ Bashir, Bashir; Goldberg, Amos (13. november 2018). The Holocaust and the Nakba: A New Grammar of Trauma and History. Columbia University Press. ISBN 978-0-231-54448-1. Arhivirano iz spletišča dne 14. januarja 2023. Pridobljeno 2. aprila 2021.
  9. ↑ Slater, Jerome (2020). Mythologies Without End: The US, Israel, and the Arab-Israeli Conflict, 1917-2020. Oxford University Press. str. 406. ISBN 978-0190459086.
  10. ↑ 10,0 10,1 10,2 Masalha, Nur (9. avgust 2012). The Palestine Nakba: Decolonising History, Narrating the Subaltern, Reclaiming Memory. Zed Books Ltd. ISBN 978-1-84813-973-2. Arhivirano iz spletišča dne 14. januarja 2023. Pridobljeno 2. aprila 2021.
  11. ↑ Dajani, Omar (2005). »Surviving Opportunities«. V Tamara Wittes Cofman (ur.). How Israelis and Palestinians Negotiate: A Cross-cultural Analysis of the Oslo Peace Process. US Institute of Peace Press. ISBN 978-1-929223-64-0. Arhivirano iz spletišča dne 14. januarja 2023. Pridobljeno 2. aprila 2021.
  12. ↑ Khalidi, Rashid I. (1992). »Observations on the Right of Return«. Journal of Palestine Studies. 21 (2): 29–40. doi:10.2307/2537217. JSTOR 2537217. Only by understanding the centrality of the catastrophe of politicide and expulsion that befell the Palestinian people – al-nakba in Arabic – is it possible to understand the Palestinians' sense of the right of return
  13. ↑ 13,0 13,1 Black, Ian (26. november 2010). »Memories and maps keep alive Palestinian hopes of return«. The Guardian.
  14. ↑ 14,0 14,1 Ilan Pappé, 2006
  15. ↑ 15,0 15,1 Shavit, Ari (Winter 2004). »Survival of the Fittest? An Interview with Benny Morris«. Logos Journal. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. septembra 2021. Pridobljeno 10. oktobra 2023.
  16. ↑ Morris, Benny (10. oktober 2016). »Israel Conducted No Ethnic Cleansing in 1948«. Haaretz. Pridobljeno 25. oktobra 2023. Prof. Daniel Blatman distorts history when he says the new State of Israel, a country facing invading armies, carried out a policy of expelling the local Arabs.
  17. ↑ Schmemann, Serge (15. maj 1998). »MIDEAST TURMOIL: THE OVERVIEW; 9 Palestinians Die in Protests Marking Israel's Anniversary«. The New York Times. ISSN 0362-4331. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. marca 2022. Pridobljeno 7. aprila 2021. We are not asking for a lot. We are not asking for the moon. We are asking to close the chapter of nakba once and for all, for the refugees to return and to build an independent Palestinian state on our land, our land, our land, just like other peoples. We want to celebrate in our capital, holy Jerusalem, holy Jerusalem, holy Jerusalem.
  18. ↑ Gladstone, Rick (15. maj 2021). »An annual day of Palestinian grievance comes amid the upheaval«. The New York Times. ISSN 0362-4331. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. maja 2021. Pridobljeno 15. maja 2021.
  19. ↑ Darviš, Mahmud (10.–16. maj 2001). »Not to begin at the end«. Al-Ahram Weekly. Št. 533. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. decembra 2001.
  20. ↑ 20,0 20,1 Williams, Patrick (2009). »'Naturally, I reject the term "diaspora"': Said and Palestinian Dispossession«. V M. Keown, D. Murphy, J. Procter (ur.). Comparing Postcolonial Diasporas. Palgrave Macmillan UK. ISBN 978-0-230-23278-5. Arhivirano iz spletišča dne 14. januarja 2023. Pridobljeno 23. aprila 2021.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam urednikov (povezava)
  21. ↑ Masalha, Nur (1992). Expulsion of the Palestinians. Institute for Palestine Studies, this edition 2001, p. 175.
  22. ↑ Rashid Khalidi (september 1998). Palestinian identity: the construction of modern national consciousness. Columbia University Press. str. 21. ISBN 978-0-231-10515-6. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. januarja 2023. Pridobljeno 27. aprila 2021. In 1948 half of Palestine's ... Arabs were uprooted from their homes and became refugees{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  23. ↑ According to Morris's estimates, 250,000 to 300,000 Palestinians left Israel during this stage, whereas Keesing's Contemporary Archives in London place the total number of refugees before Israel's independence at 300,000, as quoted in Mark Tessler's A History of the Arab–Israeli Conflict: "Keesing's Contemporary Archives" (London: Keesing's Publications, 1948–1973). p. 10101.
  24. ↑ »Cablegram from the Secretary-General of the League of Arab States to the Secretary-General of the United Nations: S/745«. undocs.org. 15. maj 1948. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. septembra 2023. Pridobljeno 6. junija 2012.
  25. ↑ Morris, Benny (1997). Israel's Border Wars, 1949–1956: Arab Infiltration, Israeli Retaliation, and the Countdown to the Suez War. Clarendon Press. str. 432. ISBN 978-0-19-829262-3. The available documentation suggests that Israeli security forces and civilian guards, and their mines and booby-traps, killed somewhere between 2,700 and 5,000 Arab infiltrators during 1949–56. The evidence suggests that the vast majority of those killed were unarmed. The overwhelming majority had infiltrated for economic or social reasons. The majority of the infiltrators killed died during 1949–51; there was a drop to some 300–500 a year in 1952–4. Available statistics indicate a further drop in fatalities during 1955–6, despite the relative increase in terrorist infiltration.
  26. ↑ »The Internally Displaced Refugees«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. marca 2012.
  27. ↑ »Number of Palestinians (In the Palestinian Territories Occupied in 1948) for Selected Years, End Year«. Palestinian Central Bureau of Statistics. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. marca 2021. Pridobljeno 27. aprila 2021.
  28. ↑ »עיצוב יחסי יהודים - ערבים בעשור הראשון« [Shaping Jewish-Arab relations in the first decade]. lib.cet.ac.il (v hebrejščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. oktobra 2022. Pridobljeno 8. oktobra 2022.
  29. ↑ Bokae'e, Nihad (Februar 2003). »Palestinian Internally Displaced Persons inside Israel: Challenging the Solid Structures« (PDF). Badil Resource Centre for Palestinian Refugee and Residency Rights. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 7. aprila 2016. Pridobljeno 15. aprila 2017.
  30. ↑ Morris, Benny (2003). The Birth of the Palestinian Refugee Problem Revisited. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-00967-7, p. 604.
  31. ↑ Khalidi, Walid (Ed.) (1992). All That Remains: The Palestinian Villages Occupied and Depopulated by Israel in 1948. Washington: Institute for Palestine Studies. ISBN 0-88728-224-5.
  32. ↑ Forman G, Kedar A (Sandy). From Arab Land to ‘Israel Lands’: The Legal Dispossession of the Palestinians Displaced by Israel in the Wake of 1948. Environment and Planning D: Society and Space. 2004;22(6):809–830. doi:10.1068/d402
  33. ↑ Kedar A (Sandy), The Legal Transformation of Ethnic Geography: Israeli Law and the Palestinian Landholder 1948–1967, 33 N.Y.U. J. Int'l L. & Pol. 923 (2000–2001)
  34. ↑ »Israel's apartheid against Palestinians: Cruel system of domination and crime against humanity«, Amnesty International (v angleščini), 1. februar 2022, pridobljeno 23. oktobra 2023 See Section 5.3: Segregation and Control, particularly 5.3.1: Denial of right to equal nationality and status and 5.3.2: Restrictions on freedom of movement as a means of control over land and people
  35. ↑ Butenschon, N. A.; Davis, U.; Hassassian, M. (eds.). "Citizenship and the State in the Middle East: Approaches and Applications" (Syracuse, New York: Syracuse University Press, 2000), p. 204.
  36. ↑ Lauterpacht, H. (ed.). "International Law Reports 1950" (London: Butterworth & Co., 1956), p.111
  37. ↑ Kattan, Victor (1. januar 2005). »The Nationality of Denationalized Palestinians«. Nordic Journal of International Law. 74 (1): 67–102. doi:10.1163/1571810054301004. ISSN 0902-7351.
  38. ↑ 38,0 38,1 Schulz, Helena Lindholm (2003). The Palestinian Diaspora: Formation of Identities and Politics of Homeland. Routledge. str. 1–3. ISBN 978-0-415-26821-9. Arhivirano iz spletišča dne 14. januarja 2023. Pridobljeno 7. aprila 2021.
  39. ↑ Manna' 2013, str. 91.
  40. ↑ Alon 2019, str. 93-94.
  41. ↑ Salamanca, Omar Jabary; Qato, Mezna; Rabie, Kareem; Samour, Sobhi (2012). »Past is Present: Settler Colonialism in Palestine«. Settler Colonial Studies. 2 (1): 1–8. doi:10.1080/2201473X.2012.10648823.
  42. ↑ Zureiq 1948.
  43. ↑ Ghanim, Honaida (2009). »Poetics of Disaster: Nationalism, gender, and social change among Palestinian poets in Israel after Nakba«. International Journal of Politics, Culture, and Society. 22 (1): 23–39. doi:10.1007/s10767-009-9049-9. ISSN 0891-4486. JSTOR 40608203.
  44. ↑ Antonius, George (1979) [1946], The Arab awakening: the story of the Arab national movement, Putnam, str. 312, ISBN 978-0-399-50024-4, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. januarja 2023, pridobljeno 22. aprila 2021, The year 1920 has an evil name in Arab annals: it is referred to as the Year of the Catastrophe (cĀm al-Nakba). It saw the first armed risings that occurred in protest against the post-War settlement imposed by the Allies on the Arab countries. In that year, serious outbreaks took place in Syria, Palestine, and Iraq
  45. ↑ 45,0 45,1 Ghanim, Honaida (2009). »Poetics of Disaster: Nationalism, gender, and social change among Palestinian poets in Israel after Nakba«. International Journal of Politics, Culture, and Society. 22 (1): 23–39. doi:10.1007/s10767-009-9049-9. ISSN 0891-4486. JSTOR 40608203.
  46. ↑ Masalha 2012, str. 213-214.
  47. ↑ Webman 2009, str. 30.
  48. ↑ 48,0 48,1 48,2 48,3 Sa'diAbu- & Lughod 2007, str. ;253–254.
  49. ↑ Golani, Motti; Manna, Adel (2011). Two Sides of the Coin: Independence and Nakba 1948. Institute for Historical Justice and Reconciliation. str. 14. ISBN 9789089790811. The Palestinians regard the Nakba and its repercussions as a formative trauma defining their identity and their national, moral, and political aspirations. As a result of the 1948 war, the Palestinian people, which to a large degree lost their country to the establishment of a Jewish state for the survivors of the Holocaust, developed a victimized national identity. From their perspective, the Palestinians have been forced to pay for the Jewish Holocaust with their bodies, their property, and their freedom instead of those who were truly responsible. Jewish Israelis, in contrast, see the war and its outcome not merely as an act of historical justice that changed the historical course of the Jewish people, which until that point had been filled with suffering and hardship, but also as a birth – the birth of Israel as an independent Jewish state after two thousand years of exile. As such, it must be pure and untainted, because if a person, a nation, or a state is born in sin, its entire essence is tainted. In this sense, discourse on the war is not at all historical but rather current and extremely sensitive. Its power and intensity is directly influenced by present day events. In the Israeli and the Palestinian cases, therefore, the 1948 war plays a pivotal role in two simple, clear, unequivocal, and harmonious narratives, with both peoples continuing to see the war as a formative event in their respective histories.[mrtva povezava][mrtva povezava]
  50. ↑ 50,0 50,1 50,2 Partner, Nancy. "The Linguistic Turn along Post-Postmodern Borders: Israeli/Palestinian Narrative Conflict." New Literary History, vol. 39, no. 4, 2008, pp. 823-45. JSTOR, (http://www.jstor.org/stable/20533118). Accessed 24 Oct. 2023.
  51. ↑ 51,0 51,1 Golani, Motti; Manna, Adel (2011). Two Sides of the Coin: Independence and Nakba 1948. Institute for Historical Justice and Reconciliation. str. 14. ISBN 9789089790811. The Palestinians regard the Nakba and its repercussions as a formative trauma defining their identity and their national, moral, and political aspirations. As a result of the 1948 war, the Palestinian people, which to a large degree lost their country to the establishment of a Jewish state for the survivors of the Holocaust, developed a victimized national identity. From their perspective, the Palestinians have been forced to pay for the Jewish Holocaust with their bodies, their property, and their freedom instead of those who were truly responsible. Jewish Israelis, in contrast, see the war and its outcome not merely as an act of historical justice that changed the historical course of the Jewish people, which until that point had been filled with suffering and hardship, but also as a birth – the birth of Israel as an independent Jewish state after two thousand years of exile. As such, it must be pure and untainted, because if a person, a nation, or a state is born in sin, its entire essence is tainted. In this sense, discourse on the war is not at all historical but rather current and extremely sensitive. Its power and intensity is directly influenced by present day events. In the Israeli and the Palestinian cases, therefore, the 1948 war plays a pivotal role in two simple, clear, unequivocal, and harmonious narratives, with both peoples continuing to see the war as a formative event in their respective histories.[mrtva povezava][mrtva povezava]
  52. ↑ 52,0 52,1 Mariko 2009.
  53. ↑ Partner, Nancy. "The Linguistic Turn along Post-Postmodern Borders: Israeli/Palestinian Narrative Conflict." New Literary History, vol. 39, no. 4, 2008, pp. 823-45. JSTOR, (http://www.jstor.org/stable/20533118). Accessed 24 Oct. 2023.
  54. ↑ Trigano, Shmuel (2019). "Deconstructing the Three Stages of the Nakba Myth". Jewish Political Studies Review. 30 (3/4): 45–54. JSTOR. Accessed 23 Oct. 2023.
  55. ↑ Gordon, Neve (15. maj 2023). »Israel Denies the Nakba While Perpetuating It«. CounterPunch. Pridobljeno 10. oktobra 2023.
  56. ↑ »Israeli and US officials push to stop Nakba events«. Mondoweiss. 15. maj 2023. Pridobljeno 10. oktobra 2023.
  57. ↑ Rekhess, Elie (2014). »The Arab Minority in Israel: Reconsidering the "1948 Paradigm"«. Israel Studies. Indiana University Press. 19 (2): 193. doi:10.2979/israelstudies.19.2.187. ISSN 1084-9513.
  58. ↑ »Budget Foundations Law (Amendment No. 40) 5771 – 2011« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 26. aprila 2021., translation by Adalah
  59. ↑ 59,0 59,1 59,2 Kapshuk & Strömbom 2021.
  60. ↑ »חוק הנכבה« [Nakba law] (v hebrejščini). 4. maj 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. februarja 2021. Pridobljeno 24. aprila 2016.
  61. ↑ Vescovi 2015, str. 13.
  62. ↑ Shenhav, Yehouda (4. december 2018). »The Palestinian Nakba and the Arab-Jewish Melancholy«. V Shai Ginsburg (ur.). Jews and the Ends of Theory. Fordham University Press. str. 78–. ISBN 978-0-8232-8201-2. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. januarja 2023. Pridobljeno 3. aprila 2021. By banning, sanctioning, and erasing, the Israeli legislature succeeded in achieving the exact opposite. This may be a perfect example of Max Weber's "unexpected consequence of human action." {{navedi knjigo}}: Prezrt neznani parameter |chapterurl= (predlagano je |chapter-url=) (pomoč)
  63. ↑ Masalha 2009, str. ;39, 43.
  64. ↑ Slyomovics 2007, str. 28.
  65. ↑ Mariko 2009, str. 89.
  66. ↑ Sa'di 2007, str. 303.
  67. ↑ Nassar 2023.
  68. ↑ »Abbas signs decree criminalizing 'Nakba' denial«. The Times of Israel. 30. maj 2023.
  69. ↑ Sela, Avraham; Kadish, Alon (2016). »Israeli and Palestinian Memories and Historical Narratives of the 1948 War—An Overview«. Israel Studies. Indiana University Press. 21 (1): 9–12. doi:10.2979/israelstudies.21.1.1.
  70. ↑ Arria, Michael (6. december 2022). »Netflix faces Israeli backlash over Nakba film«. Mondoweiss. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. decembra 2022. Pridobljeno 7. decembra 2022.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Nakba&oldid=6217908«