Mojmir II. Moravski

Mojmir II.
Velikomoravski kralj
Vladanje	894–po 901
Predhodnik	Svetopolk I.
Naslednik	neznan
Rojstvo	ok. 872 Velikomoravska
Smrt	cca. 906
Rodbina	Mojmirji
Oče	Svetopolk I.
Mati	Svetožizna ?

Mojmir II. je bil najstarejši sin kralja Svetopolka I. in zadnji zgodovinsko znani vladar Velikomoravske, * po 871, † okoli 906/907.

Izhajal je iz družine Mojmirov. Njegova mati je bila verjetno Svetopolkova žena Svetožizna iz češke rodbine Přemyslidov.

Začetek vladanja

Mojmir je postal vladar po očetovi smrti leta 894. Po prihodu na prestol je moral rešiti odnose z Vzhodnofrankovskim cesarstvom, kjer je vladal kralj Arnulf Koroški, ki je skušalo uveljaviti svoj vpliv v Velikomoravski. Državo so prizadeli tudi Mojmirovi spori z bratom Svetopolkom I., ki je vladal kot knez Nitre.

Velikomoravska država je zaradi nenehnih notranjih političnih sporov izgubljala svoja ozemlja. Leta 894 je Spodnjo Panonijo začasno prevzelo Vzhodnofrankovsko cesarstvo. Franki so pridobili vpliv tudi v Češki, ki se je po pristopu Spytihněva I. leta 895 odcepila od Velikomoravske. Češkemu zgledu so sledili polabski Srbi, ki so priznali suverenost Vzhodnofrankovskega cesarstva.

Leta 896 so ozemlje okoli reke Tise zavzeli Madžari, sicer Mojmirovi zavezniki, brat Svetopolk II. pa je že navezal stike z Bavarci in leta 897 obiskal Arnulfa, da bi z njim sklenil zavezništvo.

Leta 898 je Mojmir II. poslal glasnike k papežu v Rim in ga prosil, naj obnovi velikomoravsko škofijo.

Spori s Svetolpolkom II. in Bavarci

Leta 898 je Velikomoravsko napadel Mojmirov brat, nitranski knez Svetopolk II., ki so se mu pridružili Bavarci. Izvedli so tri pohode. Mojmir je svojega brata ujel, a so ga njegovi bavarski zavezniki kmalu osvobodili, kar pa ni preprečilo njegovega poraza. Svetopolk II. in Bavarci so leta 899 zapustili Velikomoravsko. Mojmirja sicer niso premagali, vendar so oslabili njegovo vojsko.

Po Mojmirjevi zmagi in smrti kralja Arnulfa Koroškega decembra 899 so na Velikomoravsko prišli papeški odposlanci in posvetili novega moravskega nadškofa in tri škofe. Eden od novih škofov je nedvomno odšel v Nitro. Ustanovljena je bila nova nadškofija s tremi škofijami in ponovno uvedena staroslovanska liturgija. Cerkvena jurisdikcija je bila za državo izjemno pomembna, ker je podpirala legitimnost monarha.

Boji z Madžari

Leta 900 so Madžari skupaj z Moravci napadli Bavarce ter oplenili in zasedli kneževino Panonijo. Zavezništvo se je še istega leta končalo. Izza Karpatov je namreč v porečje Tise prišlo veliko Madžarov, ki so konec leta napadli Velikomoravsko. Oslabljeni državi je ostalo le njeno jedro - Moravska in Nitra. Mojmir II. je opustil spore z Bavarci, ki so se tudi sami zelo zavedali madžarske nevarnosti, in z njimi leta 901 sklenil mir in protimadžarsko zavezništvo. To leto se je na Velikomoravsko vrnil Svetopolk II.

Leta 902 je Mojmiru II. uspelo zaustaviti madžarski napad. Madžari so ponovno napadli leta 904 in bili v bitki z Bavarci poraženi. Do velike bitke med Moravci in Madžari je ponovno prišlo leta 906. V bitki je verjetno zmagal Mojmir II. in za kratek čas odgnal napadalce.

Leta 907 se je pri Bratislavi zgodila bitka med Bavarci in Madžari, v kateri se sodelovanje Mojmirja II. in Moravcev ne omenja. Mojmir II. je verjetno že pred bitko umrl ali pa je v njej padel skupaj s svojim bratom in znatnim delom velikomoravskih plemičev.

Velikomoravska je po teh dogodkih izginila. Njena državna struktura je bila očitno razdrobljena na manjše teritorialne enote in preživela še nekaj desetletij. Prav tako je nekaj časa trajala tudi velikomoravska cerkvena uprava.

Zgodovinski viri

Prve omembe Mojmirja II. so iz leta 894, ko je umrl knez Svetopolk I. Posredno ga omenja bizantinski cesar Konstantin Porfirogenet v legendi O treh palicah. Največ o življenju Mojmirja II. se izve iz Fuldskih letopisov, ki ga omenjajo med bojem za oblast z njegovim verjetno polbratom Svetopolkom II. O koncu Velikomoravskega cesarstva je pisal tudi Regino Prümski.

Viri

• BLÁHOVÁ, Marie; FROLÍK, Jan; PROFANTOVÁ, Naďa. Velké dějiny zemí Koruny české I. Do roku 1197. Praga; Litomyšl: Paseka, 1999. str. 253–262. ISBN 80-7185-265-1.
• GALUŠKA, Luděk. Velkomoravští Mojmírovci - první vládci Moravy. V: MITÁČEK, Jiří; BALCÁREK, Pavel. Vládcové Moravy. Kniha statí ze stejnojmenného cyklu přednášek. Brno: Moravské zemské muzeum, 2007. str. 5-20. ISBN 978-80-7028-304-2.
• MĚŘÍNSKÝ, Zdeněk. České země od příchodu Slovanů po Velkou Moravu II. 1. vyd. Praha: Libri, 2006. ISBN 80-7277-105-1.
• SOMMER, Petr; TŘEŠTÍK, Dušan; ŽEMLIČKA, Josef in soavtorji. Přemyslovci: budování českého státu. Praga: Nakladatelství Lidové noviny, 2009. ISBN 978-80-7106-352-0.
• STEINHÜBEL, Ján. Die grossmährischen Bistümer zur Zeit Mojmírs II. Bohemia. Zeitschrift für Geschichte und Kultur der Böhmischen Länder. 1996, roč. 37, čís. 1, str. 2–22. ISSN 0523-8587.
• STEINHÜBEL, Ján. Kirchliche Organisation in Grossmähren zur Zeit Mojmirs II. In: URBANCZYK, Przemyslaw. Early Christianity in Central and East Europe. Warszawa: Semper, 1997. str. 87-93. ISBN 978-83-8585435-7.
• STEINHÜBEL, Ján. Nitrianske kniežatstvo: počiatky stredovekého Slovenska: rozprávanie o dejinách nášho územia a okolitých krajín od sťahovania národov do začiatku 12.storočia. Bratislava: Veda, 2004. ISBN 80-224-0812-3.
• TŘEŠTÍK, Dušan. Pád Velké Moravy. V: ŽEMLIČKA, Josef in soavtorji. Typologie raně feudálních slovanských států. Praga: Ústav československých a světových dějin, 1987. str. 27–76.
• TŘEŠTÍK, Dušan. Kdy zanikla Velká Morava. Studia mediavelia Pragensia. 1991 (2): 9–27. ISSN 0862-8017.
• VAVŘÍNEK, Vladimír. Cyril a Metoděj: mezi Konstantinopolí a Římem. Praga: Vyšehrad, 2013. ISBN 80-7106-482-3.