Pojdi na vsebino

Mihael II. Asen

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Mihael II. Asen
Михаил ІІ Асен
Bolgarski car
Vladanje1246–1256
PredhodnikKoloman I. Asen
NaslednikKoloman II. Asen
Rojstvo1238[1]
Smrt1256
ZakonecAna Rostislavna[2]
RodbinaDinastija Asen
OčeIvan Asen II.
MatiIrena Komnena Dukaina

Mihael II. Asen (bolgarsko Михаил II Асен, Mihail II Asen) je bil car (cesar) Drugega bolgarskega cesarstva, ki je vladal od leta 1246 do 1256, * 1238, † 1256.

Bil je sin carja Ivana Asena II. in Irene Komnene Dukaine. Na bolgarskem prestolu je nasledil svojega brata Kolomana I. Asena. Do njegove polnoletnosti je v njegovem imenu vladala njegova mati ali eden od sorodnikov.

Kmalu po Ivanovem prihodu na prestol sta Bolgarijo napadla nikejski cesar Ivan III. Dukas Vatac in despot Mihael II. Epirski. Vatac je osvojil bolgarske trdnjave ob Vardarju, Mihael II. Epirski pa zahodno Makedonijo. Mihael II. Asen je s pomočjo Dubrovniške republike leta 1254 vdrl v Srbijo, vendar ni mogel zasesti njenih ozemelj. Po Vatačevi smrti je Mihael II. Asen osvojil vsa ozemlja, ki jih je zasedla Nikeja. Vatačev sin in naslednik Teodor II. Laskaris je organiziral uspešno protiofenzivo in prisilil Mihaela II. Asena k podpisu mirovnega sporazuma. Mihaela so kmalu zatem umorili nezadovoljni bojarji.

Življenje

[uredi | uredi kodo]

Otroštvo

[uredi | uredi kodo]

Mihael je bil sin carja Ivana II. Asena in Irene Komnene Dukaine.[3] Očeta, ki je umrl v prvi polovici leta 1241, je nasledil sedem let star Mihaelov brat Koloman.[4] Koloman je avgusta ali septembra 1246 nepričakovano umrl, morda zato, ker je bil zastrupljen.[3][5]

Vladanje

[uredi | uredi kodo]

Izgube ozemlja

[uredi | uredi kodo]

Umrlega polbrata Kolomana je nasledil sedem ali osem let star Mihael.[3] Po eni od teorij je med Mihelovo mladoletnostjo vladala njegova mati, toda ona se je samo nekaj mesecev po njegovem kronanju preselila v Solun.[3][5] Po drugi teoriji je kot regent vladal njegov svak, sebastokrator Peter.[3][5]

Bolgarijo je kmalu po Kolomanovi smrti napadal nikejski cesar Ivan III. Dukas Vatac.[5][6] Osvojil je Seres in s podporo lokalnega prebivalstva Melnik.[7] Kmalu zatem je vdrl v dolino Vardarja in osvojil vse pomembne trdnjave v pokrajini.[5][7] V Bolgarijo je vdrl tudi epirski despot Mihael II. Komnen Dukas in zasedel zahodno Makedonijo.[5] Bolgari so v mirovnem sporazumu, sklenjenem konec leta 1246 ali na začetku leta 1247, priznali Vatačeve osvojitve.[8][9] V sporazumu so se tudi zavezali, da bodo vojaško podprli Vataca proti Latinskemu cesarstvu v Konstantinoplu.[8][9]

Nove vojne

[uredi | uredi kodo]

Ogrski kralj Béla IV. je 2. junija 1247 poklonil Severinski Banat malteškemu viteškemu redu.[10] V darovnici je bila na seznamu držav, proti katerim bi morali vitezi podpreti ogrskega kralja, tudi Bolgarija, kar dokazuje, da jo je nameraval Béla IV. napasti.[11] Bolgari so kljub napetim odnosom z Ogrsko avgusta 1247 sodelovali v Vatačevem napadu na ozemlja Latinskega cesarstva v Trakiji.[9]

Flandrijski frančiškan Viljem Rubruški, ki je obiskal Mongolsko cesarstvo med letoma 1253 in 1255, omenja Mihaelova kraljestva (Blakija, Asanovo ozemlje in Mala Bolgarija)[12] med državami, ki so plačevale davek Mongoliji.[13]

Mihael II. je leta 1254 sklenil zavezništvo z Dubrovniško republiko proti srbskemu kralju Štefanu Urošu I.[14] Iz pogodbe je razvidno, da je sebastokrator Peter v velikem delu Bolgarije vladal neodvisno od Mihaela.[15] Ko se je koaliciji pridružil tudi humski knez Radoslav, je Mihael napadel Srbijo in prodrl do Bijelega Polja.[14][16] Po eni od teorij je moral Mihael napad na Srbijo ustaviti zaradi ogrskega napada na Bolgarijo.[14]

Vatac je 4. novembra 1254 umrl.[17] Mihael je izkoristil odsotnost velikega dela nikejske vojske in vdrl v Makedonijo. Leta 1246 in 1247 je osvojil celotno izgubljeno ozemlje.[17][18] Bizantinski zgodovina Jurij Akropolit omenja, da so bolgarsko govoreči prebivalci podprli Mihaelovo invazijo, ker so se želeli otresti "jarma tistih, ki so govorili drug jezik".[17][19][20] Mihael je mir z Ogrskim kraljestvom utrdil s poroko z Ano, vnukinjo Béle IV.[17]

Zadnja leta vladanja

[uredi | uredi kodo]

Vatačev sin in naslednik Teodor II. Laskaris je zgodaj leta 1255 krenil v protiofenzivo.[21] Rubruck v opisu nove vojne med Bolgarijo in Nikejo omenja Mihaela kot "zgolj fanta, katerega moč so skrhali Mongoli".[22] Mihael se ni mogel upreti Nikejcem in slednji so osvojili Staro Zagoro.[23] Nadaljnje prodiranje je ustavilo slabo vreme.[23] Napad so nadaljevali spomladi in osvojili večino trdnjav v Rodopih.[23] Upor v Melniku je Teodorja prisilil na pohod proti mestu. Porazil je upornike in se umaknil na prezimovanje v Malo Azijo.[23]

Mihael je spomladi 1256 napadel evropsko ozemlje Nikejskega cesarstva.[23] Izropal je Trakijo v okolici Konstantinopla, potem pa je bila njegova vojska Kumanov poražena.[24] Mihael je junija 1256 zaprosil svojega tasta, naj posreduje pri sklenitvi miru med Bolgarijo in Nikejo.[24] Teodor je bil pripravljen skleniti mir pod pogojem, da se Bolgarija odreče izgubljenim ozemljem.[24] Mirovni sporazum je določal, da meja med cesarstvoma postane gornji tok Marice.[20] Mirovni sporazum je bil za velik del bolgarskega plemstva sramoten, zato se je odločilo, da Mihaela zamenja z njegovim bratrancem Kolomanom.[24][25] Koloman in njegovi zavezniki so napadli Mihaela, ki je zaradi ran konec leta 1256 ali na začetku leta 1257 umrl.[24][25]

Predniki

[uredi | uredi kodo]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
4. Ivan Asen I.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
2. Ivan Asen II.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
5. Elena-Evgenija
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
1. Mihael II. Asen
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
24. Konstantin Angel
 
 
 
 
 
 
 
12. Ivan Dukas, sebastokrator
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
25. Teodora Komnena
 
 
 
 
 
 
 
6. Teodor Komnen Dukas
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
13. Zoja Dukaina (?)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
3. Irena Komnena Dukaina
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
7. Marija Petralifeina
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 


Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ http://genealogy.euweb.cz/balkan/balkan9.html
  2. ↑ Павлов, Пл. Търновските царици. В.Т.: ДАР-РХ, 2006.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 Madgearu 2016, str. 236.
  4. ↑ Madgearu 2016, str. 225, 229.
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 5,5 Fine 1994, str. 156.
  6. ↑ Treadgold 1997, str. 728.
  7. ↑ 7,0 7,1 Madgearu 2016, str. 237.
  8. ↑ 8,0 8,1 Fine 1994, str. 157.
  9. ↑ 9,0 9,1 9,2 Madgearu 2016, str. 238.
  10. ↑ Vásáry 2005, str. 146.
  11. ↑ Madgearu 2016, str. 238–239.
  12. ↑ The Mission of Friar William of Rubruck (1.5.), str. 66.
  13. ↑ Madgearu 2016, str. 233–234.
  14. ↑ 14,0 14,1 14,2 Madgearu 2016, str. 239.
  15. ↑ Madgearu 2016, str. 245.
  16. ↑ Fine 1994, str. 201.
  17. ↑ 17,0 17,1 17,2 17,3 Madgearu 2016, str. 240.
  18. ↑ Treadgold 1997, str. 730.
  19. ↑ George Akropolites. The History (poglavje 54.), str. 283.
  20. ↑ 20,0 20,1 Fine 1994, str. 159.
  21. ↑ Madgearu 2016, str. 241.
  22. ↑ The Mission of Friar William of Rubruck (Epilogue 2.), str. 277.
  23. ↑ 23,0 23,1 23,2 23,3 23,4 Madgearu 2016, str. 242.
  24. ↑ 24,0 24,1 24,2 24,3 24,4 Madgearu 2016, str. 243.
  25. ↑ 25,0 25,1 Fine 1994, str. 170.

Viri

[uredi | uredi kodo]

Primarni viri

[uredi | uredi kodo]
  • George Akropolites: The History (Translated with and Introduction and Commentary by Ruth Macrides) (2007). Oxford University Press. ISBN 978-0-19-921067-1.
  • The Mission of Friar William of Rubruck: His journey to the court of the Great Khan Möngke, 1253–1255 (Translated by Peter Jackson, Introduction, notes, and appendices by Peter Jackson and David Morgan) (2009). The Hakluyt Society. ISBN 978-0-87220-981-7.

Secondary sources

[uredi | uredi kodo]
Mihael II. Asen
Rojen: okoli 1239 Umrl: 1256/1257
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Koloman I. Asen 		Car Bolgarije
1246–1256/57 		Naslednik: 
Koloman II. Asen
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Mihael_II._Asen&oldid=6277823«