Lucija, Piran

Za druge pomene glej Lucija.

Lucija Lucia Sveta Lucija (do 1962)
naselje
Pogled na Lucijo
Lucija Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 45°30′24.23″N 13°36′5.73″E
Država	Slovenija
Statistična regija	Obalno-kraška
Tradicionalna pokrajina	Istra
Občina	Piran
Površina
• Skupno	4,42 km2
Nadm. višina	3,6 m
Prebivalstvo  (2020)
• Skupno	6.062
• Gostota	1.400 preb./km2
Časovni pas	UTC 1
• Poletni	UTC 2
Poštna številka	6320 Portorož
Zemljevidi	Najdi.si Geopedia

Lucija (italijansko Lucia), prvotno Sveta Lucija (Santa Lucia), je urbano obmorsko naselje v Slovenski Istri, največje naselje ob Piranskem zalivu in v občini Piran, nahaja se med Portorožem in Sečo.

Z več kot 6.000 prebivalci je največje naselje v Sloveniji, ki hkrati ni sedež lastne občine. Lucija/Lucia se nahaja na območju, kjer avtohtono živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti in kjer je poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina.

Prebivalci Lucije se imenujejo Lucíjčani in Lucíjčanke.

Etimologija

Naselje je svoje ime dobilo po solinarski, sedaj župnijski cerkvici, posvečeni sveti Luciji, zgrajeni pred 1541 ob potoku Fazan oz. kanalu nekdanjih Lucijskih solin. Ime naselja so iz Sveta Lucija v Lucija spremenili leta 1952. Tako kot preimenovanje mnogih drugih krajev po Sloveniji v povojnem času je bilo tudi preimenovanje Svete Lucije del obsežne kampanje oblasti, da se iz toponimov slovenskih krajev odstranijo vsi religiozni elementi.

Sveta Lucija leta 1890

Razglednica Lucije

Zgodovina

V 2. polovici 8. stoletja je Istra prešla izpod bizantinske pod frankovsko oblast. Leta 840 je bila regija priključena k Italskemu kraljestvu, leta 952 pa kot del Furlanske marke vključena v Sveto rimsko cesarstvo, po letu 1209 je imel položaj istrskega mejnega grofa oglejski patriarh. Že od sedemdesetih let 9. stoletja so istrska mesta občasno občutila vpliv Benetk, vendar so se kljub temu, vključno s Piranom, še samostojno razvijala in oblikovala lastno upravo in zakonodajo. Piran je leta 1283 moral sprejeti oblast Benetk, ki je trajala vse do propada republike leta 1797.

Po propadu Benetk je Lucija skupaj s Piranom za kratek čas spadala pod Napoleonovo Francijo in je bila sprva del Napoleonovega Italijanskega kraljestva, od leta 1809 pa Ilirskih provinc.

Po Napoleonovem porazu v Rusiji in dokončno pri Waterloo-ju je Istra po določbah Dunajskega kongresa ostala pod avstrijsko nadoblastjo. Lucija je odtlej spadala pod Avstrijsko primorje, avstrijsko mejno grofijo Istro. Z razpadom Avstro-ogrske monarhije ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 in po podpisu mirovne pogodbe v Rapallu novembra 1920 je bila celotna Istra priključena kraljevini Italiji, vse do njene kapitulacije leta 1934. Do konca druge svetovne vojne je bila del okupacijske operativne cone Jadransko primorje (Adriatisches Küstenland) Wermachta, vojaških enot Tretjega rajha. Po vojni, med letoma 1945 in 1954, je bila severna Istra del cone B Svobodnega tržaškega ozemlja.

Angloameričani so upravljali njegov severni del (cono A), ki je obsegala Trst z okolico in železniško progo Trst-Gorica. Cona B, ki je obsegala severni del Istre do reke Mirne, je bila pod jugoslovansko vojaško upravo. Z londonskim memorandumom iz leta 1954 je STO prenehalo obstajati, cona B pa je bila priključena Jugoslaviji. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z osimskim sporazumom, ki sta ga podpisali Socialistična federativna republika Jugoslavija in Republika Italija 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo.

Z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991 je tudi uradno postala slovensko istrsko mesto.

Seznam ledinskih imen, zgodovinskih predelov in mikrolokacij

Označba meje območja Vinjole

• Borgola (med Kampolinom in Liminjanom)
• Fazan/Fasano
• Kampolin/Campolino
• Liminjan/Limignano
• Lucan/Luzzano
• Pantijak/Pantiago (točna lokacija še ni dokončno arheološko določena)
• Seča (zgornji del polotoka in vse do zatrepa doline na drugi strani magistralne ceste G2-111 (Izola-Sečovlje)/Sezza
• nekdanje soline Fazan/saline Fasano-Santa Lucia
• Vinjole/Vignole

Urbanizacija

Trg v Luciji, z upravnim središčem

Nekdaj kmetijsko in solinarsko naselje se je razvilo v dolini potoka Fazan (Fasano), izlivajočega se v istoimenski morski kanal (del nekdanjih Lucijskih solin) po katerem od mostu pri vhodu v marino do izliva poteka meja med naseljema Lucija in Portorož. Predvsem spodnji del naselja, ob potoku Fazan, je arhitekturno zaznamoval arhitekt Edo Mihevc, ki je za svojo zasnovo turistično-bivalnega naselja (ki ni bil uresničen v celoti), leta 1969 prejel Prešernovo nagrado.

Sedaj je naselje Lucija razloženo tudi po prisojnih pobočjih Šavrinskega gričevja, postopno dvigajočih proti severu in vzhodu, do vrha flišnega slemena, visokega 190 m.n.m.. Zaselki na teh pobočjih so Kampolin (Campolino), Liminjan (Limignano), Borgola, Lucan (Luzzano) ter Vinjole (Vignole) kjer se dviguje pod Malijo. V središču naselja stoji župnijska cerkev (zgrajena pred 1541), ki so jo postavili solinarji poleg nekdanjih Lucijskih solin.

V drugi polovici 20. stoletja, po delitvi Svobodnega tržaškega ozemlja sta ponovni razvoj turizma v bližnjem Portorožu in zgraditev tamkajšnjih novih hotelov v 70. letih preteklega stoletja botrovala velikemu zaposlovanju, pa tudi naglemu naraščanju prebivalstva naselja, v Lucijo so se priseljevali tako iz Pirana, kot drugih delov Slovenije in nekdanje Jugoslavije.

Lucija je zrasla v mestno bivalno/turistično naselje, na obalni ravnici in sprva ob potoku/kanalu Fazan. Na podlagi letalskih posnetkov iz različnih obdobij se ugotavljajo tudi precejšne spremembe v poteku obalne linije . Samo naselje je zaradi trase magistralne ceste G2-111 (Izola-Sečovlje) razdeljeno na dva dela, starejši del ob potoku Fazan je z nižjimi stavbami bolj razložen, nad omenjeno cesto pa je na vznožju ter pobočju vzpetine Kampolin zraslo novejše strnjeno pozidano naselje stanovanjskih blokov in vrstnih hiš.

Ceste in ulice v Luciji

Nekdanji kartodrom je spremenjen v t.i. park Sonce, ki povezuje predele naselja pod polotokom Seča s središčem in območjem Marine Portorož.

Demografija

Demografski trendi

1945	1961	1971	1981	1991	2002	2011	2022
757*	1.004	1.667	4.072	5.449	5.792	5.872	6.343

* Leta 1945 je bil v okviru popisa Cadastre national de l‘Istrie izveden popis po zaselkih, ki so danes znotraj meja naselja Lucija, zato so vrednosti teh zaselkov seštete (Sv. Lucija: 228 prebivalcev, Borgola: 4 prebivalci, Fazan: 24 prebivalcev, Kampolin: 358 prebivalcev, Liminjan: 143 prebivalci). Popis Cadastre national de l‘Istrie je bil leta 1945 izveden samo na območju Istre, zato primerljivega podatka za območje Slovenije ni.

Med letoma 1953 in 1991 se je število prebivalcev naselja povečalo za več kot petkrat, s čimer je Lucija postala največje naselje ob Piranskem zalivu, s Portorožem pa je zrasla v somestje. Glede na število prebivalcev je namreč Lucija že leta 1981 presegla Portorož, leta 1991 pa še Piran in tako postala največje naselje v Občini Piran.

Gospodarstvo

Razglednica iz 1909 z motivom nekdanjih Lucijskih solin

Najstarejši gospodarski dejavnosti v preteklosti sta bili solinarstvo in ribolov. Predvsem solinarstvo zgodovinski viri že v 13. stoletju omenjajo kot dobro organizirano gospodarsko dejavnost. 32 hektarjev velike »solarne« (soline) v Luciji so bile sprva piranska občinska last, kasneje pa jih je občina dajala v zakup piranskim meščanom. Do začetka 20. stoletja je bila v Luciji tudi torklja. V naselju ni bilo nikoli večje industrije, vse dejavnosti so bolj ali manj povezane s turizmom, trgovino, storitvami, tradicionalnim kmetijstvom, oljkarstvom ipd. Kar štiri petine aktivnih prebivalcev Lucije je zaposlenih v drugih obalnih urbanih naseljih. V okoliških zaselkih je še vedno pomembno pridelovanje zgodnjih vrtnin, sadjarstvo, oljkarstvo in vinogradništvo.

Turistična ponudba

Marina Portorož

Forma viva Portorož

Manjše nekdanje Lucijske soline (32 ha), ki so se izpod vile sv. Lovrenca (danes hotel Metropol) v Lucijo raztezale proti polotoku Seča, ter so obsegale tudi skladišče soli Antenal, so po 1976 opustili. Na tem območju so zgradili portoroško marino, ki je v celoti na območju naselja Lucija in njen edini stik z morjem. Zgrajen je bil tudi avtokamp, športno-rekreacijske površine na prostem, predvsem igrišča za tenis ter drugi objekti, ki spadajo k portoroški turistični ponudbi. Nad avtokampom Lucija, na položnem vrhu ob koncu polotoka Seča, ki pa je že izven Lucije, se na prostem nahaja Forma viva Portorož , razstava monumentalnih kiparskih del v istrskem kamnu, dela domačih in tujih umetnikov, ki so tukaj ustvarjali v okviru kiparskih kolonij. Kot v Piranu je tudi v Luciji in okolici pestra ponudba zasebnih najemnih turističnih apartmajev in nastanitev.

Lucija danes

Danes je Lucija v polnem razvoju z nakupovalnimi centri, obrtno cono, nadstandardnimi stanovanji, domom starejših občanov. Večino oddelkov in služb piranske občine so pred leti iz Pirana preselil v Lucijo, poleg dela Upravne enote in sedeža policije je tu tudi finančni urad, pošta in kopica odvetniških pisarn, notariat, Zavod za zaposlovanje, zdravstveni dom z lekarno (2020) ter Center za socialno delo.

Podnebje

Podnebje v Luciji je submediteransko, podtip obalno submediteransko podnebje (podnebje oljke), za katerega so značilni dolga in vroča poletja ter sorazmerno mile zime. Povprečne januarske temperature so višje kot po večini Slovenije in znašajo več kot 4 °C, povprečne julijske pa so višje od 22 °C. Morje v Portoroškem zalivu je najhladnejše februarja (8 °C), najtoplejše pa avgusta (24 °C) in več. Padavin je malo, med 1000 in 1100 milimetrov, največ jih pade jeseni, običajno pa nekaj tudi v začetku pomladi. Nekdaj značilna burja ni več pogosta, vseeno pa občasno sunki dosežejo hitrosti tudi preko 100 km/h, kar prebivalcem lahko povzroča nevšečnosti. Prav tako lahko nevšečnosti nastanejo ob pojavu tramontane ali juga, ki sta značilna za obalno področje Slovenije, posebej v povezavi z visoko morsko plimo.

Šolstvo

Prva slovenska šola v naselju je bila zgrajena leta 1911, s pomočjo Ciril-Metodove družbe in je delovala v letih 1912−18, nato je bil pouk samo v italijanščini. Ponovno so slovensko šolo odprli šele po drugi svetovni vojni, leta 1945. V 70. letih 20. stoletja je bil s samoprispevkom zgrajen vrtec, v 80. letih pa še prizidek k osnovni šoli, še kasneje pa športna dvorana.

Piranski tramvaj je nekoč povezoval Lucijo s Portorožom in Piranom

Prometne povezave

Z odprtjem ozkotirne železnice, t. i. Porečanke (Parenzane) leta 1905, ki je do leta 1936 povezovala Trst in Poreč, je Lucija pridobila železniško postajo (porušeno 1995). S Portorožom in upravnim središčem v Piranu je bila Lucija v letih 1909-12 povezana s trolejbusom (filobusom), ki ga je zamenjal tramvaj (obratoval od 1912 do 1956).

Cestni promet

Bližina mej z Italijo (Spodnje Škofije - Rabuiese) in s Hrvaško (Sečovlje - Plovanija), omogoča lahko dostopnost.

Hitra cesta , zgrajena zgolj do Dobrave pri Izoli, je oddaljena 6 km.

Lucija je dostopna po magistralni cesti G2-111 (Izola-Sečovlje), ki poteka skoznjo oz. delno po meji med Lucijo in Portorožem. 2 km pred Lucijo je na prelazu Valeta odcep proti Portorožu in Piranu, proti Portorožu pa tudi na velikem krožišču v njenem spodnjem delu (ob potoku Fazan).

Železniški promet

Železniška postaja Koper je od Lucije oddaljena ca. 16 km.

Letalski promet

Mednarodno letališče Portorož je oddaljeno 6 km, mednarodno letališče Jožeta Pučnika - Ljubljana 145 km, tržaško letališče Aeroporto Friuli Venezia Julia na Ronkah pa 80 km.

Avtobusne povezave

V Luciji se nahaja lokalna avtobusna postaja (tudi za Portorož in Piran, kjer so zgolj postajališča). Od tod vozijo avtobusi, ki v mestnem prometu redno povezujejo Lucijo s Portorožem in Piranom, v lokalnem pa tudi z Izolo in Koprom. S postaje so urejeni občasni avtobusni prevozi v nekatere manjše okoliške kraje v zaledju Slovenske Istre, urejen je tudi mestni promet avtobusov s postajališči po Luciji (npr. avtokamp Lucija, nakupovalno/obrtna cona, šola in druge lokacije).

Galerija

• 
• 
• 
• 
• 

• 
• 
• 
• 
• 

Viri

• Pucer, Alberto Popotovanje po Slovenski Istri, Koper, Libris, 2005. (COBISS) ISBN 981-91468-1-6
• Kladnik, Darinka Vsa slovenska mesta, Ljubljana, ZIP - Zavod za intelektualno produkcijo, 2003. (COBISS)
• Chvatal, Matjaž Slovenija: vodnik, Golnik: Turistika, 2009, ISBN 978-961-6414-37-1 (COBISS)
• Ferk, Janko Parenzana: po poti stare železnico od Trsta do Poreča, Sidarta , Ljubljana, 2017 (COBISS)
• Krušič, Marjan Slovenija: turistični vodnik, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 2009 ISBN 978-961-01-0690-6 (COBISS)
• Ivanič, Martin Slovenika, Slovenska nacionalna enciklopedija , Mladinska knjiga, Ljubljana 2011 ISBN 978-961-01-1364-5 (COBISS)
• Titl, Julij Primorje, Kras A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka Pomurska založba, Murska Sobota, 1993 ISBN 86-7195-111-1 (COBISS)
• Tretjak, Donatella; Fachin, Niki; Istraː Cres, Lošinjːzgodovinsko-umetnostni vodnik: zgodovina in kultura 50 istrskih občin Bruno Fachin, Trst, 2004 ISBN 88-85289-67-3 (COBISS)
• Kladnik, Drago; Pipan, Primož; Gašperič, Primož (2014). Poimenovanja Piranskega zaliva. Založba ZRC, Ljubljana. COBISS 273985280. ISBN 978-961-254-701-1.

Glej tudi

• Piranski trolejbus
• Piranski tramvaj
• Porečanka
• Šavrinsko gričevje
• Župnija Lucija

Zunanje povezave

• Krajevna skupnost Lucija Arhivirano 2012-03-04 na Wayback Machine. (pridobljeno 15.3.2018)
• Piran, uradna stran občine Piran (pridobljeno 15.3.2018)
• Osnovna šola Lucija (pridobljeno 15.3.2018)
• Marina Portorož (pridobljeno 15.4.2019)
• Avtokamp Lucija (pridobljeno 15.4.2019)
• Lucija nekoč in danes (pridobljeno 15.3.2018)
• Satelitska slika (pridobljeno 15.3.2018)