Pojdi na vsebino

Lju Bej

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Cesar Džaolje
漢昭烈帝
Jan Liben (dinastija Tang): Lju Bej
Cesar Šu Hana
Vladanje15. maj 221[1] – 10. junij 223
NaslednikLju Šan
Kralj Handžonga
(pod suverenostjo Vzhodnega Hana)
Mandatjulij ali avgust 219[2] – 15. maj 221
Rojstvo161({{padleft:161|4|0}})
Poveljstvo Džuo, Han (zdaj Džuodžov, Baoding, Hebej)
Smrt10. junij 223 (star 62 let)
Bajdičeng, Šu Han
Pokop
Mavzolej Huj, Čengdu, Sečuan
Zakonec
  • cesarica Džaolje
    gospa Mi
    gospa Sun
    cesarica Mu
Potomci
(med drugimi)
  • Lju Šan, cesar Šu Hana
    Lju Jong, princ Ganlinga
    Lju Li, princ Anpinga
    in najmanj dve hčerki
Imena
Družinsko ime: Lju ()
Osebno ime: Bej ()
Vljudnostno ime: Šuande (玄德)
Era name and dates
Džangvu (章武): 221–223
Posmrtno ime
Cesar Džaolje (昭烈皇帝)
Tempeljsko ime
Ljedzu (烈祖)
RodbinaHiša Lju
Vladarska rodbinaŠu Han
OčeLju Hong
Vojaška kariera
PripadnostVzhodni Han
Šu Han
Oboroženi konfliktiupor rumenih turbanov
kampanja proti Dong Džuoju
pohod na provinco Šu
pohod proti Juan Šuju
bitka pri Šjapiju
bitka pri Guanduju
bitka pri Bovangu
bitka pri Čangbanu
bitka pri Rdečih pečinah
bitka pri Džjanlingu
osvajanje province Ji
ozemeljski spor za provinco Džing
Handžongov pohod
bitka pri Šjaotingu
Lju Bej
"Lju Bej" v tradicionalni (zgoraj) in poenostavljeni kitajski pisavi
Tradicionalno kitajsko劉備
Poenostavljeno kitajsko刘备
Alternativna kitajska imena
Kitajsko玄德
Dobesedni pomen(vljudnostno ime)

Lju Bej (pronunciation, mandarinska izgovarjava [ljǒʊ pêɪ], kitajsko 劉備) z vljudnostnim imenom Šuande (kitajsko 玄德) je bil kitajski vojskovodja v pozni dinastiji Vzhodni Han, ki je kasneje postal ustanovitelj in cesar Šu Hana, enega od kitajskih kraljestev v obdobju treh kraljestev, * 161, † 10. junij 223.[3]

Bil je daljni sorodnik cesarske družine Han, zaradi očetove smrti, ko je bil Lju Bej še otrok, pa je njegova družina obubožala. Da bi pomagal materi, je prodajal čevlje in slamnike. Ko je dopolnil petnajst let, ga je mati poslala študirat k Lu Džiju, zgodovinarju, generalu, filozofu in politiku iz Vzhodnega Hana. Lju Bej je bil v mladosti znan kot ambiciozen in karizmatičen fant. Zbral je vojsko milic za boj proti rumenim turbanom, se pogumno boril v mnogo bitkah in zaslovel s svojimi podvigi. Kasneje je sodeloval v koaliciji proti Dong Džuoju in se nato pridružil svojemu prijatelju iz otroštva Gongsun Dzanu in se pod njegovim vodstvom boril proti Juan Šau.

Kasneje so ga poslali na pomoč Tao Čjanu v vojni proti Cao Cau. S podporo vplivnih družin Mi in Čen in Tao Čjanovo oporoko je podedoval provinco Šu. Po porazu proti Cao Cau se mu je pridružil Li Bu, ki je nato izkoristil Lju Bejevo odsotnost in zavzel provinco Šu. Kasneje se je Lju Bej pridružil Cao Cau in skupaj z njim premagal Li Buja v bitki pri Šjapiju. Čeprav je Cao Cao z njim dobro ravnal, je Lju Bej dobil cesarjev tajni ukaz, naj Cao Caa ubije.

Lju Bej se je kasneje Cao Cau uprl, ker je zasedel njegovo provinco Šu, a je bil hitro premagan in se je moral pridružiti Juan Šau. Slednji ga je poslal v Cao Caovo zaledje netit upore, kasneje pa se je pridružil svojemu sorodniku Lju Bjau. Lju Bjao je z njim lepo ravnal, vendar je podvomil v njegovo zvestobo, zato ga je poslal v Šinje, da služi kot ščit pred Cao Caom. Tako kot Tao Čjan je tudi Lju Bjao želel, da bi Lju Bej in ne njegovi sinovi podedoval njegovo provinco, vendar je Lju Bej to zavrnil. Po Lju Bjaovi smrti so se Lju Bej in njegovi podporniki pridružili Lju Čiju v Šjakovu, kjer so se povezali s Sun Čuanom in se skupaj z njm zoperstavili Cao Cau v bitki pri Rdečih pečinah.

Po Cao Caovem porazu v bitki pri Rdečih pečinah je Lju Bej hitro prevzel nadzor nad večino province Džing in se nato poročil s Sun Čuanovo sestro. Sun Čuan je nato priznal legitimnost Liu Bejeve oblasti v provinci Džing in se strinjal, da mu "posodi" poveljstvo Nan. Lju Bej se je kasneje s svojo vojsko pridružil svojemu drugemu sorodniku Lju Džangu v njegovi vojni proti vojskovodji Džang Luju. Lju Bej je nato po nasvetu svojih svetovalcev izdal Lju Džanga in mu zasegel provinco Ji. Sledil je niz spopadov s Sun Čuanom, ko se je Cao Cao približal provinci Ji, pa je pol province Džing prepustil Sun Čuanu in s svojo vojsko napadel Šjahov Juana v Handžongu in ga zavzel. Po zmagi se je razglasil za kralja Handžonga in za svoj sedež izbral Čengdu. Kmalu zatem je njegovega glavnega generala Guan Juja ubil Lju Bejev "zaveznik" Sun Čuan in zavzel preostanek province Džing. Lju Bej je bil besen in je potem, ko se je razglasil za cesarja, da bi izzval Cao Pija, svojo vojsko povedel proti nekdanjemu zavezniku. Sprva je dosegel nekaj uspehov, potem pa je bil ustavljen in nazadnje poražen. Osramočen zaradi neuspeha se ni nikoli vrnil v Čengdu in se je naselil v Bajdičengu, kjer je živel do svoje smrti eno leto kasneje. Svojega dediča Lju Šana je pozval, naj ga ne posnema in naj bo raje čim bolj kreposten. Pred smrtjo je za sinovega svetovalca za notranje zadeve imenoval Džuge Ljanga, za vojaške zadeve pa Li Jana.

Lju Bej je kljub zgodnjim neuspehom in pomanjkanju materialnih virov in družbenega položaja, ki so ga imeli njegovi tekmeci, zbral podporo med razočaranimi lojalisti Hana, ki so nasprotovali Cao Cau, vojskovodji, ki je nadziral centralno vlado Hana, in cesarju Šjanu ter vodil ljudsko gibanje za obnovo dinastije Han. Lju Bej je premagal številne neuspehe, da bi ustvaril lastno kraljestvo, ki je na vrhuncu obsegalo današnji Sečuan, Čongčing, Guidžov, Henan ter dele Hubeja in Gansuja.

Kulturno gledano Lju Bej zaradi priljubljenosti zgodovinske Romance treh kraljestev, zgodovinskega romana o treh kraljestvih iz 14. stoletja, na splošno velja za idealnega dobrohotnega in humanega vladarja, ki je skrbel za svoje ljudstvo in izbral dobre svetovalce za svojo vlado. Njegov izmišljeni dvojnik v romanu je bil zveličaven primer vladarja, ki se je držal konfucijanskega nabora moralnih vrednot, kot sta zvestoba in sočutje. Zgodovinsko gledano je bil Lju Bej, tako kot mnogi vladarji Hana, pod velikim vplivom Laodzija. Bil je sijajen politik in voditelj, čigar spretnost je bila izjemen dokaz "konfucijanske, po vsebini pa legalistične drže".

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Zizhi Tongjian. vol. 69.
  2. Book of the Later Han.
  3. de Crespigny, Rafe (2007). A biographical dictionary of Later Han to the Three Kingdoms (23–220 AD). Brill. str. 478–483. ISBN 978-90-04-15605-0.
  • Čen Šov. Zapisi treh kraljestev (Sanguozhi).
  • Čang Ču Kronike Huajanga (Huayang Guo Zhi).
  • de Crespigny, Rafe (1996). To Establish Peace: being the Chronicle of the Later Han dynasty for the years 189 to 220 AD as recorded in Chapters 59 to 69 of the Zizhi tongjian of Sima Guang. Zv. 1. Canberra: Faculty of Asian Studies, The Australian National University. ISBN 978-0-7315-2526-3.
  • Fang, Achilles (1952). The Chronicle of the Three Kingdoms (220–265). Chapters 69–78 from the Tzu Chih T'ung Chien of Ssu-ma Kuang. Zv. 1. Cambridge, MA: Harvard University Press.
  • Luo Guanzhong. Romance of the Three Kingdoms (Sanguo Yanyi).
  • Pei Songzhi. Annotations to Records of the Three Kingdoms (Sanguozhi zhu).
  • Sima Guang (1084). Zapisi velikega zgodovinarja.
  • Bill Crowell (2006). Sanguo zhi 32 (Shu 2): Biography of Liu Bei [1].
Džaolje, cesar Šu Hana
Rojen: 161 Umrl: 10. junij 223
Vladarski nazivi
Nov naziv Kralj Handžonga
218–221
združitev kron
Predhodnik: 
Šjan
kot cesar Vzhodnega Hana
Cesar Šu Hana
221–223
Naslednik: 
Lju Šan
Nazivi, za katere se izraža zahteva
Predhodnik: 
Šjan
— TITULAREN NAZIV —
Cesar Kitajske
cesarjevi potomci
221–223
Razlog za neuspešno nasledstvo:
nastanek treh kraljestev
Naslednik: 
Lju Šan