Konkordanca
Konkordanca je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika tujka za skladnost ali ujemanje, zato se moderno jezikoslovje in literatura v večini primerov raje poslužujeta domačih izrazov. Danes se beseda uporablja skoraj izključno v bibliotekarstvu za abecedne sezname vseh besed neke knjige (ali skupine knjig) z navedbo mest, kjer so zapisane; zgodovinsko prvi seznami te vrste so svetopisemske konkordance, ki obravnavajo vse izdaje biblije. Zelo pogosto pa se izraz še vedno uporablja v raznih strokah za specifične besedne zveze, na primer:
- v medicini za sodelovanje med pacientom in zdravnikom glede načina zdravljenja;
- v jezikoslovju za primerjavo besede v sobesedilu in v korpusu, kar je posebno pomembno pri prevodih;
- v geologiji za vzporedno razporeditev večjih plasti kamnine;
- v tiskarstvu za staro mersko enoto za moč odtisa na 48 točkah (okoli 18 mm) na 4 vrsticah;
- v slovnici za ujemanje (v osebi, številu in sklonu) tako prilastkov s samostalniki, kot tudi glagolskih oblik z osebkom in predmeti; izraz se uporablja tudi za časovno skladnost med povedki glavnega stavka in odvisnikov, kar pride v poštev predvsem pri jezikih, ki pri tem uporabljajo različne naklone (npr latinščina).
Ta razločitvena stran vsebuje seznam člankov, ki bi sicer imeli enak naslov Konkordanca.
Če vas je sem pripeljala notranja povezava, jo lahko popravite tako, da bo usmerjena neposredno na pomensko ustrezni članek.
Če vas je sem pripeljala notranja povezava, jo lahko popravite tako, da bo usmerjena neposredno na pomensko ustrezni članek.