Katarina Cornaro

Katarina Cornaro
Portret Gentile Bellinija, ok. 1500
Kraljica Cipra
Vladanje	26. avgust 1474 – 26. februar 1489
Predhodnik	Jakob III.
Kraljica žena
Vladanje	november 1472 – 10. julij 1473
Rojstvo	25. november 1454 Benetke, Beneška republika
Smrt	10. julij 1510 (55 let) Benetke, Beneška republika
Zakonec	Jakob II. Ciprski
Potomci	Jakob III. Ciprski
Rodbina	Družina Cornaro
Oče	Marco Cornaro (patriciij)
Mati	Fiorenza Crispo

Katarina Cornaro (grško: Αικατερίνη Κορνάρο, beneško: Catarina Corner), zadnja vladarka Ciprskega kraljestva, * 25. november 1454, Benetke - † 10. julij 1510, Asolo.

Bila je kraljica-žena v zakonu z Jakobom II. Ciprskim, regentka v času mladoletnega sina Jakoba III. Ciprskega v letih 1473–1474 in nazadnje vladajoča kraljica Ciprskega kraljestva. Vladala je od 26. avgusta 1474 do 26. februarja 1489 in je bila razglašena za »hčerko svetega Marka«, da bi lahko Beneška republika zahtevala nadzor nad Ciprom po smrti njenega moža Jakoba II.

Življenje

Katarine je bila hči Benečana Marca Cornara, Cavaliere del Sacro Romano Impero (vitez Svetega rimskega cesarstva) in Fiorenze Crispo. Bila je mlajša sestra Nobil Huomo Giorgia Cornara (1452 - 31. julij 1527), Padre della Patria in viteza Svetega rimskega cesarstva.

Družina Cornaro je prispevala štiri dože. Njena družina je bila dolgo povezana s Ciprom, zlasti kar zadeva trgovino in trgovanje. Na območju naselja Episkopi v okrožju Limassol je družina Cornaro upravljala različne mline za sladkor in izvažala ciprske izdelke v Benetke.

Katarino so naslikali Albrecht Dürer, Tizian, Gentile Bellini in Giorgione.

Kraljica žena

Leta 1468 je Jakob II., sicer znan kot James Bastard, postal ciprski kralj. Leta 1468 je bila Katerina s pogajanji njenega očeta in strica Jakobu ponujena za ženo. Poroka je bila za Beneško republiko izjemno ugodna, saj je odslej lahko zagotovila trgovske pravice in druge privilegije Benetk na Cipru. Poročila sta se v Benetkah 30. julija 1468 po pooblaščencu, ko je bila stara 14 let. Končno je odplula na Ciper novembra 1472 in se osebno poročila z Jakobom v Famagusti.

Vladanje

Jakob je kmalu po poroki umrl zaradi nenadne bolezni in po njegovi volji je Katerina, ki je bila takrat noseča, nastopila kot regentka. Vladar je postala, ko je njun sin Jakob III. umrl avgusta 1474 pred njegovim prvim rojstnim dnevom, verjetno tudi zaradi bolezni, četudi se je govorilo, da so ga zastrupile Benetke ali Charlotini privrženci.

Kraljevina je že zdavnaj propadla in je bila del države Mamelukov od leta 1426. Pod Katarino, ki je vladala Cipru od 1474 do 1489, so otok nadzorovali beneški trgovci, 14. marca 1489 pa je bila prisiljena odstopiti in predati upravo države Beneški republiki.

Po Georgeu Boustroniosu:

»15. februarja 1489 je kraljica zapustila Nikozijo, da bi odšla v Famagusto in zapustila [Ciper]. In ko je šla na konju v črnem svilenem plašču, z vsemi damami in vitezi v svoji družbi [...] Njene oči se poleg tega niso nehale solziti skozi procesijo. Tudi ljudje so prelili veliko solz.«

Februarja 1489 je beneška vlada Katarino prepričala, naj svoje pravice vladarke na Cipru prepusti beneškemu dožu - in s tem tudi beneški vladi kot celoti -, ker ni imela dediča.

1542, Portret, Tizian

Poznejše življenje

Zadnja križarska država je postala beneška kolonija. Katarini je bilo dovoljeno, da je obdržala naslov kraljice in je postala dama Asolo, okrožja na Terraferma Beneške republike v Benečiji. Asolo si je kmalu pridobil sloves dvora za literarno in umetniško priznanje, predvsem zaradi tega, ker je bil fiktivna postavitev platonskih dialogov o ljubezni Pietra Bemba, Gli Asolani.

Katarina je umrla v Benetkah leta 1510.

• 
  Njen grob
• 
  Njen nagrobnik

Katarina Cornaro v umetnosti in literaturi

Slikarstvo

V njen krog je verjetno spadal tudi mladi Giorgione, ki je po besedah Vasarija naslikal portret Katarine, ki se ni ohranil. Tuzio Costanzo, dolgoletni Katarinin kondotijer, je Giorgioneju naročil oltarno podobo v Castelfranco Veneto. Portretiral jo je Gentile Bellini (1429–1507) okoli leta 1500 (Szépművészeti Múzeum, Budimpešta). Slika Čudež pravega križa istega umetnika (Accademia, Benetke) iz leta 1500 jo verjetno prikazuje tudi kot klečečo figuro na levi strani v profilu. Na sliki Paola Veroneseja (ali njegovih sinov) v berlinski Gemäldegalerie je Katarina Cornaro predaja ciprsko krono beneškemu dožu. Avstrijski zgodovinski slikar Hans Makart je naslikal Benetke se poklonijo Katarini Cornaro.

Opera

Njeno življenje je postalo tema petih oper. Libreto, ki temelji na njenem življenju Jules-Henrija Vernoya de Saint-Georgesa, je osnova za opere Catharina Cornaro (1841) Franza Lachnerja , La reine de Chypre (1841) Fromentala Halévyja in Caterina Cornaro (1844) Gaetana Donizettija. Jacques Fromental Halévy (La reine de Chypre) in Michael William Balfe (hči sv. Marka, 1844 ). Dunajska pisateljica Anna Forstenheim je leta 1875 napisala dramo "Catarina Cornaro".

Literatura

Charlotte Adams je svojo novelo Catarina Cornaro objavila v reviji Harper's New Monthly Magazine leta 1878. Elbridge Streeter Brooks je osmo poglavje svoje zbirke biografskih esejev Historic Girls (1887) posvetil mladosti Caterine Cornaro. Alice Gurschner v svojem romanu Die Asolanen, objavljenem leta 1894, obravnava Cornarin čas v Asolu. Sto let kasneje se je pojavila Katarina Cornaro, ciprska kraljica, ljubljenka Asola. Roman italijanske renesanse (Stieglitz, Mühlacker 1995) avtorice Jette Sachs-Collignon. Tudi v romanu Thomasa R. P. Mielkesa Zlato za cesarja, Ein Fugger-Roman (Herbig, München 2004) Katarina Cornaro igra pomembno vlogo.

V drugem prizoru radijske igre Katarina Cornaro Marie Luise Kaschnitz beneška svetnica pravi, da jo bodo »dali naslikati mojstru Tizianu« - to namiguje na Tizianovo sliko Katarine Cornaro v galeriji Uffizi v Firencah.

Inštitut Cornaro, dobrodelna organizacija, ki jo je umetnik Stass Paraskos ustanovil v mestu Larnaca za promocijo umetnosti in druge kulture , je spominjala na njeno ime na Cipru, preden ga je leta 2017 občina Larnaca zaprla.

Tudi na Cipru je oktobra 2011 ciprski oddelek za starine objavil, da bo delno porušena poletna palača Katarine Cornaro v Potamiji obnovljena v projektu obnove v višini enega milijona evrov in postala kulturno središče. Obnova Poletne palače Katarine Cornaro je zdaj končana.

Viri

• De Girolami Cheney, Liana (2013). "Caterina Cornaro, Queen of Cyprus". In Barrett-Graves, Debra (ed.). The Emblematic Queen Extra-Literary Representations of Early Modern Queenship. Palgrave Macmillan.
• Luke, Harry (1975). "The Kingdom of Cyprus, 1369—1489". In Setton, K. M.; Hazard, H. W. (eds.). A History of the Crusades, The Fourteenth and Fifteenth Centuries.
• Mellersh, H. E. L.; Williams, Neville (1999). Chronology of world history. ABC-CLIO. ISBN 978-1-57607-155-7.
• McNeill, William H. (1974). Venice: The Hinge of Europe, 1081-1797. University of Chicago Press.

Literatura

• Hunt, David; Hunt, Iro; Edbury, P. W; Joachim, Joachim G; Mullaly, Terence (1 January 1989). Caterina Cornaro, Queen of Cyprus. London: Trigraph in association with the Bank of Cyprus. ISBN 9780947961046. OCLC 973464198.
• Hurlburt, Holly (1 January 2013). "À la Cypriota: Gentile Bellini, the Queen of Cyprus, and Familial Ambition.". In Frank, Mary E; De Maria (eds.). Reflections on Renaissance Venice: a celebration of Patricia Fortini Brown. Milan: Harry N. Abrams. pp. 32–39. ISBN 978-8874396344. OCLC 844873955.
• Hurlburt, Holly (2015). Daughter of Venice: Caterina Corner, Queen of Cyprus and Woman of the Renaissance. Yale University Press. ISBN 978-0-300-20972-3.
• Hadjikyriakos, Iosif. Caterina Depicted. Actual Problems of Theory and History of Art: Collection of articles. Vol. 9. Ed: A. V. Zakharova, S. V. Maltseva, E. Iu. Staniukovich-Denisova. Lomonosov Moscow State University / St. Petersburg, NP-Print, 2019, pp. 686–691. ISSN 2312-2129.