Karlovški mir
 Izvirnik pogodbe | |
| Vrsta pogodbe | mirovni sporazum |
|---|---|
| Kontekst | velika avstrijsko-turška vojna 1683–1697 |
| Začetek pogajanj | 16. november 1698 |
| Datum podpisa | 26. januar 1699 |
| Lokacija | Karlowitz, Vojna krajina, Habsburška monarhija (zdaj Sremski Karlovci, Srbija) |
| Podpisniki |  Rami Mehmed Paša (reisülküttap) Aleksander Mavrocordatos(dragoman)
 Prokopij Vožnicin |
| Stranke |  Republika Nizozemska (mediator) Angleško kraljestvo (mediator) Osmansko cesarstvo
Rusko carstvo |
| Jeziki | • latinščina Sveto rimsko cesarstvo in Osmansko cesarstvo • osmanska turščina Beneška republika in Osmansko cesarstvo |
.svg){kind=small}
.svg){kind=small}
Karlovški mir je mirovni sporazum, podpisan 26. januarja 1699 v Sremskih Karlovcih v sedanji Srbiji. S podpisom miru se je končala avstrijsko-turška vojna 1683-1697, v kateri je Osmansko cesarstvo v bitki pri Senti doživelo popoln poraz. Karlovški mir je označil konec osmanske oblasti v velikem delu srednje Evrope in njihovo prvo veliko izgubo ozemlja po več stoletjih širjenja. Glavna sila v srednji in jugovzhodni Evropi je postala Habsburška monarhija.[1]
Ozadje in dosežki
[uredi | uredi kodo]
Mirovni sporazum med Osmanskim cesarstvom na eni strani in Sveto ligo 1684, koalicijo Svetega rimskega cesarstva, poljsko-litovske Republike obeh narodov, Beneške republike in Carske Rusije na drugi, je bil podpisan po dva meseca trajajočem kongresu.[2]
Sporazum je na osnovi uti posidetis potrdil trenutne ozemeljske posesti vseh podpisnikov.[1] Habsburžani so od Osmanskega cesarstva dobili Egerski in Varatski ejalet, večino Budimskega ejaleta, severni del Temišvarskega ejaleta in dele Bosanskega ejaleta, se pravi večji del Ogrske, Bosne in Hercegovine, Hrvaške in Slavonije. Kneževina Transilvanija je ostala uradno neodvisna, v resnici pa je bila pod neposredno upravo avstrijskih guvernerjev.[1] Poljska je dobila Podolje, vključno z razdejano trdnjavo v Kamaniçi.[1] Beneška republika je dobila večino Dalmacije in Moreo (Peloponez). Slednjo je v naslednjih dvajset letih s Požarevskim mirom ponovno dobilo Osmansko cesarstvo.[1] V Sremskih Karlovcih so se pogajali tudi o Svetem grobu, vendar niso dosegli soglasja.[3]
Osmansko cesarstvo je obdržalo Beograd, Temišvarsko banovino (sedanji Temišvar, Romunija) in suverenost nad Vlaško in Moldavsko kneževino. Moskva se je pogajala še naslednje leto in pogajanja zaključila leta 1700 s podpisom Konstantinopelskega sporazuma, s katerim je sultan Mustafa II. odstopil Petru Velikemu Azov z okolico. V Sremskih Karlovcih so imenovali tudi komisijo, ki se je do leta 1703 ukvarjala z nekaterimi spornimi obmejnimi ozemlji.[1] Meje Hrvaške in Bihaća so bile, predvsem po zaslugi habsburškega člana komisije Luigija Ferdinanda Marsiglija, dogovorjene do sredine leta 1700, meje okrog Temišvara pa na začetku leta 1701. Meja je bila prvič v zgodovini fizično označena z obmejnimi kamni.[1]
Habsburško Avstrijsko cesarstvo je s pridobitvijo približno 160.000 km² ogrskega ozemlja v Sremu in osemnajst let kasneje v Temišvarski banovini doseglo svoj največji obseg in postalo vodilna regionalna sila.[1]
Karte
[uredi | uredi kodo]-
Politično stanje leta 1568–1571 pred podpisom sporazuma. Na karti so prikazani osmanski ejaleti in vazalne države. -
-
-
Poljsko-litovska Republika obeh narodov leta 1686 pred podpisom sporazuma. -
Poljsko-litovska Republika obeh narodov 1699 po podpisu sporazuma.
,_1686.jpg)
,_1699.jpg)
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 1,7 Gábor Ágoston (2010). Treaty of Karlowitz. Encyclopedia of the Ottoman Empire. Infobase Publishing. str. 309–310. ISBN 978-0816-06259-1.
- ↑ Robert Bideleux, Ian Jeffries. A History of Eastern Europe: Crisis and Change. Routledge, New York, 1998, str. 86. ISBN 0-415-16111-8.
- ↑ János Nepomuk Jozsef Mailáth (1848). Geschichte der europäischen Staaten, Band 4. Hamburg: F. Perthes. str. 262–263.