Ježerilci
| Ježerilci | ||||||
|---|---|---|---|---|---|---|
 Acanthocephala pomphorhynchus
| ||||||
| Znanstvena klasifikacija | ||||||
| ||||||
| Raznolikost | ||||||
| Okoli 1440 različnih vrst | ||||||
| Razredi in družine | ||||||
| ||||||
| Sinonimi | ||||||
|
Trnjeglavi črvi |
Ježerilci ([jɛːʒɛ'ɾildzi]) so skupina parazitskih valjastih črvov iz debla Acanthocephala ([əkænθəˈsɛfələ]; grško ἄκανθος (akanthos-trn) κεφαλή (kephale-glava)). Njihova glavna razločilna lastnost je glavica, prerasla s trni, po kateri se tudi imenuje deblo. Trni se lahko tudi pojavljajo po celotnem telesu.[1] Najpogosteje naseljujejo tanko črevo rib ali ptic, pri sesalcih so redkejši, večinoma na tistih, ki so bolj vezani na vodno okolje. Gostiteljem povzročajo parazitarne vozliče, to so vnetja, ki jih tkivno-vezivna kapsula preraste.[2] Na enem gostitelju je lahko več sto osebkov, kadar jih je veliko, lahko šibkejše celo ubijejo. Znani so tudi napadi ljudi, vendar so zelo redki, zanjo pa nimamo učinkovite diagnoze.[2]
Anatomija
[uredi | uredi kodo]
Velikost ježerilcev se od vrste do vrste lahko drastično razlikuje. Najmanjši so lahko manjši od milimetra, najdaljši pa presežejo 1 m.[2] Večina jih je velikih nekaj milimetrov, večje pa so običajno samice.[2] Nimajo razvitega prebavnega sistema, respiratornega sistema ali ožilja, hranijo se skozi povrhnjico.[2] Pod njo se nahaja mrežasto tkivo, na katerega so pritrjeni snopi mišic.[2] Mišice potekajo vzporedno z repom ali pa so krožne, okoli repa. Vse potrebnne hranilne snovi absorbirajo iz gostitelja, dihanje pa jim omogoča že difuzija zraka.
Proboscis
[uredi | uredi kodo]Proboscis je izraztek valjaste oblike na glavici ježerilcev. Je najbolj prepoznavna lastnost ježerilcev in je vedno poraščen s trni, ti so razporejeni krožno ali žarkasto, pri nekaterih vrstah preraščajo celotno telo. Vsi trni so obrnjeni proti glavici, tako da se jih težko odstrani iz črevesja. Proboscis je krčljiv-žival ga lahko potegne vase, v vrečko poimenovano receptaculum proboscis.[2]
Lemiscus
[uredi | uredi kodo]Lemiscus je parni organ vrečaste oblike ob receptalum proboscis-u ter je napolnjen z vodo. Ima posebno vlogo pri krčenju proboscis-a, ker ko žival skrči mišice, se spremeni hidrostatični tlak v lemiscus-u, ta sprememba pa povzroči iztegnjenje proboscisa-a. Lemiscus skupaj z paranefridiji in izločalnimi cevčicami v vseh vrstah omogoča prenašanje tekočin po telesu, v nekaj vrstah prestavlja tudi ekskretorni sistem, pri večini pa izločanje poteka z difuzijo.[2] Kot vsi psevdokoelomati, tudi oni nimajo potrebušnice.
Živčni sistem
[uredi | uredi kodo]Ježerilci imajo preprost živčni sistem, sestavljen iz glavnega živčnega tkiva blizu glave, poimenovanega celebralni ganglion, iz katerega prihajajo živci,ki se razširijo po celotnem telesu. Samci imajo še en skupek živcev, poimenovan genitalni ganglion in je odgovoren za moške spolne organe.[1]
Spolni organi
[uredi | uredi kodo]Od vrečke do spolne odprtine na repu živali poteka centralni ligament, ki je povezan z vsem spolnimi organi.
Samci imajo dva testisa (modi), običajno se nahajata eden pod drugim. Izvodili iz testisov se združita ter po cevčici, imenovani ductus ejaculatorius spuščata vse potrebne snovi v cementne žleze, ki imajo podobno vlogo kot prostata. Na repu imajo kopulatrično, noter zavihano košarico. V njej je poseben organ, ki komunicira z ductus ejaculatorius-om.
Samice imajo druge organe. Ovarij izloča jajčeca direktno v telesno votlino. Tam se tudi jajčeca oplodijo ter nastane embrij z več ovojnicami. Jajčeca so embrionirana. Samice imajo še en poseben organ, imenovan uterusni zvon. Ta ima vlogo selekcije oplojenih in neoplojenih jajčec.[2]
Življenjski cikel
[uredi | uredi kodo]Ježerilci imajo veliko različnih faz v razvoju.[2]
Rojstvo
[uredi | uredi kodo]Jajčeca so široko ovalna ali igličasta ter embrionirana. Embrij v jajčecu se imenuje akantor, ta ima dobro razvit embrionalni rilec, podoben proboscis-u, ter je prekrit s trni. Jajčeca se največkrat izležejo v nižjih rakih (acropoda). Pri nekaterih vrstah se akantor se lahko le incistira. Iz akantorja nato dozori ličinka, če je invazijska jo poimenujemo akantela.[2] Tako čaka dokler gostitelja ne poje druga žival, v kateri se naseli.
Pripenjanje
[uredi | uredi kodo]Ježerilci največ časa preživijo v črevesjih strunarjev, pripeti na sluznico črevesja. To dosežejo tako, da proboscis vrinejo v sluznico, večji predrejo vse do submukoze. Tam ostanejo do konca svojega življenja.[2]
Razmnoževanje
[uredi | uredi kodo]Spola sta ločena in spolni dimorfizem je izrazit. Samice so zelo plodne, saj lahko izločijo tudi 60.000 jajčec dnevno.
Med parjenjem samec ženski vbrizga semensko tekočino, kapulatrična košarica pa samico drži na mestu. Saefftigen-ova košarica se skrči, kar kopulatrično košarico še bolj napihne. Nato samec po penisu, ki gre do večjega dela ženske spolne odprtine, spusti semensko tekočino, za njo pa še cementne žleze, ki zamašijo vagino in preprečijo izgubo semenske tekočine ter parjenje z drugim samcem. Semenska tekočina nato potuje po samici do telesne votline, kjer oplodi jajčece.
Razširjenost
[uredi | uredi kodo]Ježerilci so razširjeni po celem svetu, nekatere vrste so našli celo na antarktiki. Največ vrst je bilo najdenih v Severni Ameriki ter Evropi. Odrasle živali živijo v črevesju, večinoma ribah ali pticah.[3]
Razširjenost v Sloveniji
[uredi | uredi kodo]V Sloveniji so ježerilci dokaj pogosti, večinoma jih najdemo pri sladkovodnih ribah ter ihtiofagnih ptičih. Določene vrste se pojavljajo tudi na domačih in divjih prašičih. Opažene so bile vrste Polymorphus minutus, Fillicolis anatis in Macrocanthorinchus hydrodinaceus[2]
Taksonomija
[uredi | uredi kodo]Zunanja
[uredi | uredi kodo]Ježerilci so bilateralni valjasti črvi, nahajajo se v naddeblu Platyzoa. Najbolj sorodni so jim kotačniki, po najnovejših raziskavah ti, iz razreda Bdelloidea. Nekateri dokazi kažejo, da bi ježerilci in kotačniki morali biti združeni v isto deblo, imenovano syndermata. Druge raziskave kažejo na monofiletsko evolucijo.
| ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Notranja
[uredi | uredi kodo]Ježerilci so razdeljeni v 4 razrede in 10 redov, vendar ima tudi rodove z nedoločenimi razredi oz. redi. Skupaj jih je okoli 1440 vrst.[3]
| Razred | Red | Število subkategorij (rodov, vrst, podvrst)[3] | slika |
|---|---|---|---|
| Archiacanthocephala | Apororhynchida | 9 | .png)
|
| Gigantorhynchida | 77 | 
| |
| Moniliformida | 26 | 
| |
| Oligacanthorhynchida | 122 | 
| |
| Eoacanthocephala | Gyracanthocephala | 128 | |
| Neoechinorhynchida | 200 | 
| |
| Palaeacanthocephala | Echinorhynchida | 717 | 
|
| Heteramorphida | 3 | ||
| Polymorphida | 441 | 
| |
| Polyacanthocephala | Polyacanthorhynchida | 8 |
| Ježerilci |
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Prvi ježerilec je bil uradno odkrit leta 1846 v Severni Ameriki.[3]
Viri
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,0 1,1 »Acanthocephala - an overview | ScienceDirect Topics«. www.sciencedirect.com. Pridobljeno 29. aprila 2020.
- ↑ 2,00 2,01 2,02 2,03 2,04 2,05 2,06 2,07 2,08 2,09 2,10 2,11 2,12 »PARAZITOLOGIJA - SKRIPTA 2001«. Študentski.net. 21. december 2018. Pridobljeno 28. aprila 2020.
- ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 »Acanthocephala«. www.gbif.org (v angleščini). Pridobljeno 29. aprila 2020.
.png){kind=small}
