Hamozit
 Hamozit (turingit); velikost: 9 cm | |
| Splošno | |
|---|---|
| Kategorija | VIII. razred – Silikati, podrazred: plastnati silikati (filosilikati), kloritna skupina |
| Kemijska formula | (Fe2 ,Mg,Fe3 )5Al[(OH,O)8|AlSi3O10] |
| Strunzova klasifikacija | 9.EC.55 |
| Klasifikacija DANA | 71.04.01.00 |
| Kristalna simetrija | Monoklinska prizmatična (2/m), prostorska skupina: C 2/m |
| Osnovna celica | a = 5,373 Å, b = 9,306 Å, c = 14,222 Å, Z = 2, β = 97,88°, V = 704,40 Å3 |
| Lastnosti | |
| Molekulska masa | 664,18 g/mol |
| Barva | Sivo zelena, rjava, črna |
| Kristalni habit | Luskast, zrnat, oolitski |
| Kristalni sistem | Monoklinski |
| Razkolnost | Dobra po {001} |
| Lom | Neraven |
| Trdota | 3 |
| Sijaj | Steklast, moten |
| Barva črte | Zeleno siva |
| Prozornost | Prozoren do prosojen |
| Gostota | 3,0 - 3,4 g/cm3, povprečna: 3,2 g/cm3, izračunana: 3,13 g/cm3 |
| Optične lastnosti | Dvoosen (-) |
| Lomni količnik | nα = 1,600, nβ = 1,600, nγ = 1,670 |
| Dvolomnost | δ = 0,070 |
| Kot 2V | Izračunan: 0º, izmerjen: 0º - 15º |
| Disperzija | Šibka, r < v |
| Najpogostejše nečistoče | Mn, Ca, Na, K |
| Sklici | [1][2] |
| Glavne vrste | |
| Druga imena | Brunsvigit, dafnit, delesit, turingit (Fe) |
Hamozit je manj pogost mineral iz razreda plastnatih silikatov s kemijsko formulo (Fe2 ,Mg,Fe3 )5Al[(OH,O)8|AlSi3O10] in Fe2 končni člen niza trdnih raztopin kloritne skupine. Nastaja v nizko do zmerno metamorfiranih ležiščih železa v obliki sivih ali črnih kristalov v oolitski železovi rudi. Podobno kot drugi kloriti je produkt hidrotermalnega preperavanja piroksenov, amfibolov in biotita v magmatskih kamninah. Sestava klorita je pogosto povezana s sestavo izvirnega magmatskega minerala, tako da se z magnezijem bolj bogati kloriti pogosto najdejo kot nadomestek z železom bogatih feromagnezijevih mineralov.[3]
Kristalizira v monoklinskem kristalnem sistemu in razvije večinoma luskaste, oolitske ali masivne kristalne skupke sive, sivo zelene, rjave ali črne barve.
Mineral je odkril in prvi opisal mineralog in rudarski inženir Pierre Berthier leta 1820 in ga imenoval po kraju Chamoson v kantonu Valais v Švici.
Struktura
[uredi | uredi kodo]Rentgenska difrakcijska analiza je pokazala, da se delež 7 Å slojev B v hamozitu giblje med 5 in 28%. Kemijska analiza je pokazala pozitivno soodnosnost med deležem slojev B in vsebnostjo (Fe Mg).[4] Struktura hamozita je torej zelo podobna strukturi tipičnega klorita, v kateri se pravilno izmenjujejo sloji tetraedrskih in tri-oktaedrskih komponent.[5] Hamozitovo zaporedje slojev 2:1 je podobno strukturi sljude z bazalnim razmikom 14 Å.[5] V najpogostejših kloritih je na skupino O20(OH)16 vezanih 12 oktaedrskih kationov, na tetraedrskih in oktaedrskih položajih pa je približno ekvivalentna količina aluminija. Klinoklor na primer ima sestavo (Mg10Al2)(Si6Al2O20)(OH)16].[3]
Fizikalne lastnosti
[uredi | uredi kodo]Hamozit ima najpogosteje obliko tankih ploščic zelenkasto sive ali rjave barve, ki merijo od 20 – 200 μm[3] Kristali se dobro koljejo po osi {011}. Mineral ima moten sijaj in sivkasto zeleno barvo črte. Dvolomnost je mnogo manjša kot pri sljudah, ilitih, montmorijonitih in vermikulitu, lomni količniki pa višji kot v kaolinitu.[3] Spekter kaže odboj pri d = 7,18 Å (glavna vrednost klorita) in d = 14,4 Å, ki potrjuje prisotnost klorita.[5]
Geološka nahajališča
[uredi | uredi kodo]Hamozit je v naravi relativno redek mineral. Po njegovem odkritju v Chamosonu so ga po celem svetu našli samo še na petnajstih nahajališčih. Vse nahajališča so povezana z depoziti železa in drugimi kloritnimi minerali. Mineral je značilen za začetne hidrotermalne faze in se pojavlja predvsem v mineralizirani breči podobnih kamninah, v katerih zapolnjuje prazne prostore in razpoke.[5]
V Sloveniji so minerale iz kloritne skupine našli v dolini Bistrice pri Slovenski Bistrici.[6]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Mindat.org [1] Pridobljeno 16. marca 2011.
- ↑ Chamosite Mineral Data [2] Pridobljeno 16. marca 2011.
- ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 W.A. Deer, R.A Howie in Zussman (1992). An introduction to the rock forming minerals. Prentice Hall N.Y.
- ↑ P.C. Ryan in S. Hillier (2002). Berthierine/Chamosite and discrete chlorite from evolved Verdine and evaporate-associated facies in the Jurassic sundance formation, Wyoming. [3] American Mineralogist, 87, str. 1607-1615.
- ↑ 5,0 5,1 5,2 5,3 M.L. Rivas Sanchez in sodelavci (2006). Berthierine and chamosite hydrothermal: Genatic guides in the Peña Colorada magnetite-ore bearing deposit. [4] Arhivirano 2011-07-16 na Wayback Machine. Earth Planets Space, 58, str. 1389–1400.
- ↑ Vidrih R.; Mikuž V. (1995). Minerali na Slovenskem, 1. izdaja. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. str. 379. COBISS 53037312. ISBN 86-365-0184-9.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Stefan Weiß: Das große Lapis Mineralienverzeichnis. 5. izdaja. Christian Weise Verlag, München 2008, ISBN 3-921656-17-6.
- Martin Okrusch; Siegfried Matthes (2005). Mineralogie: Eine Einführung in die spezielle Mineralogie, Petrologie und Lagerstättenkunde (7 izd.). Springer Verlag, Berlin, Heidelberg, New York. ISBN 3-540-23812-3.
- Petr Korbel; Milan Novák (2002). Mineralien Enzyklopädie. Nebel Verlag GmbH, Eggolsheim. str. 257. ISBN 3-89555-076-0.
- G.W Brindley, R.F Youell (1953) Ferrous chamosite and ferric chamosite. The Mineralogical Society, 30, str. 57-70.
- Heinrich, E.W., 1965 Microscopic Identification of Minerals, McGraw-Hill Book Company,
- Saccocia, P.J., Seyfried, W.E. (1993). A resolution of discrepant thermodynamic properties For chamosite retrieved from experimental and empirical techniques. American Mineralogist, 78, str. 607-611.
- Iijima A., Matsumoto R. (1982). Berthierine and Chamosite in coal measures of Japan. Clays and Clay Minerals, 30, str. 264-274.
- R.F Youell (1955). Mineralogy and Crystal structure of chamosite. Nature, 176, str. 560-561.
- W.A. Deer; R.A. Howie; J. Zussman (1992). An Introduction to the Rock-Forming Minerals (2 izd.). Harlow : Longman Scientific & Technical. COBISS 13320709. ISBN 0-582-30094-0.