Federalni subjekti Rusije
| Federalni subjekti Субъекты федерации (rusko) | |
|---|---|
,_disputed_Crimea_and_Donbass.svg) | |
| Kategorija | Zvezna polpredsedniška ustavna republika |
| Lokacija | Rusija |
| Število | 85 |
| Prebivalstvo | 41.546 (Nenetsk avtonomno okrožje) – 10.382.754 (Moskva) |
| Površine | 864 km² (Sevastopol) – 3.103.200 km² (Jakutija) |
| Vlade |
|
| Podrazdelitev |
|
Federalni subjekti Rusije, imenovani tudi subjekti Ruske federacije (rusko субъекты Российской Федерации, latinizirano: subjekti Rossijskoj Federacii) ali preprosto kot subjekti federacije (субъекты федерации, subjekti federacii), so sestavne enote Rusije, njene najvišje politične enote po ustavi Rusije.[1] Od 18. marca 2014 Rusko federacijo po ustavi sestavlja 85 zveznih subjektov.[2] Dva, ki sta na polotoku Krim, Sevastopol in Republika Krim, nista mednarodno priznana kot del Rusije. Kaliningrajska oblast je edini zvezni subjekt, geografsko ločen od preostale Ruske federacije z drugimi državami.
Po ruski ustavi Rusko federacijo sestavljajo republike, oblasti, okraje, avtonomna mesta, avtonomna oblast in avtonomna okrožja, ki so vsi enakopravni subjekti Ruske federacije.[3] Tri ruska mesta zveznega pomena (Moskva, Sankt Peterburg in Sevastopol) imajo status mesta in ločenega zveznega subjekta, ki ga sestavljajo druga mesta (Zelenograd, Troick, Kronstadt, Kolpino itd.) znotraj vsakega zveznega mesta, pri čemer ostajajo starejše strukture poštnih naslovov. Leta 1993 je Ruska federacija obsegala 89 zveznih subjektov. Do leta 2008 se je število zveznih subjektov zaradi več združitev zmanjšalo na 83. Leta 2014 sta po okupaciji in sledeči aneksaciji Sevastopol in Republika Krim postala 84. in 85. zvezna subjekta Rusije, vendar ju večina mednarodne skupnosti obravnava kot okupirana ozemlja Ukrajine, v kateri sta mesto s posebnim statusom in avtonomna republika.[4][5]
Vsak federalni subjekt ima svojega guvernerja (rusko губернатор – gubernator; je najvišji uradnik subjekta Ruske federacije), regionalni parlament in ustavno sodišče. Vsak subjekt ima svojo ustavo in zakonodajo. Subjekti imajo enake pravice v odnosih z zveznimi vladnimi organi.[6][7] Federalni subjekti imajo enako zastopanost – po dva delegata – v Svetu federacije, zgornjem domu Federalne skupščine. Vendar se razlikujejo po stopnji avtonomije, ki jo uživajo.
Postsovjetska Rusija je nastala v zgodovini Ruske sovjetske federativne socialistične republike znotraj ZSSR in se ni spremenila ob razpadu Sovjetske zveze leta 1991. Leta 1992 so se med tako imenovano parado suverenosti pojavila separatistična čustva in vojna zakonov znotraj Rusije, so ruske regije podpisale pogodbo o federaciji (rusko Федеративный договор - Federativnyj dogovor),[8] ki je vzpostavila in uredila sedanjo notranjo sestavo Rusije, ki temelji na delitvi oblasti in pristojnosti med ruskimi vladnimi organi in državni organi sestavnih entitet. Pogodba o federaciji je bila vključena v besedilo ustave Ruske SFSR iz leta 1978. Sedanja ustava Rusije, sprejeta z nacionalnim referendumom 12. decembra 1993, je začela veljati 25. decembra 1993 in je odpravila model sovjetske oblasti, ki ga je leta 1918 uvedel Vladimir Lenin in je temeljil na pravici do odcepitve od države in na neomejeno suverenost zveznih subjektov (v praksi odcepitev ni bila nikoli dovoljena), kar je v nasprotju s celovitostjo države in zveznimi zakoni. Nova ustava je odpravila številne pravne konflikte, pridržala pravice regij, uvedla lokalno samoupravo in ni podelila sovjetske pravice do odcepitve od države. V poznih 90. in zgodnjih 2000-ih se je politični sistem de jure približal drugim sodobnim zveznim državam z republiško obliko vladanja v svetu. V 2000-ih je ruski parlament po politiki Vladimirja Putina in stranke Enotna Rusija (prevladujoča stranka v vseh zveznih subjektih) spremenil razporeditev davčnih prihodkov, zmanjšal število volitev v regijah in dal večjo oblast zvezne oblasti.
Terminologija
[uredi | uredi kodo]Ustava Rusije v 5. členu pravi: »1. Rusko federacijo sestavljajo republike, oblasti, okraji, mesta zveznega pomena, avtonomna oblast in avtonomna okrožja, ki imajo enake pravice kot sestavne enote Ruske federacije.«[9]
Člen 65 ustave Rusije navaja: »Ruska federacija vključuje naslednje subjekte Ruske federacije:«.[10]
Tipi
[uredi | uredi kodo].svg)
Vsak federalni subjekt spada v eno od naslednjih vrst:
| Legenda | Opis |
|---|---|
46 oblasti
|
Najpogostejša vrsta federalnega subjekta z guvernerjem in lokalno izvoljeno zakonodajo. Običajno poimenovani po svojih upravnih središčih. |
22 republik
|
Nominalno avtonomna,[11][12] vsaka ima svojo ustavo, jezik in zakonodajo, vendar jih v mednarodnih zadevah zastopa zvezna vlada. Vsak je dom določene etnične manjšine. |
9 okrajev
|
Za vse namere in namene so regije pravno identični oblastem. Naziv "okraj" (rusko край) je zgodovinski, povezan z geografskim (mejnim) položajem v določenem obdobju zgodovine. Sedanji kraji niso povezani z mejami. |
| Okrožja z znatnimi ali prevladujočimi etničnimi manjšinami. | |
| Večja mesta, ki delujejo kot ločene regije. | |
| Edina avtonomna oblast je Judovska avtonomna oblast. |
Seznam
[uredi | uredi kodo]_-_colored.svg)
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »The Constitution of the Russian Federation: Chapter 3, The Federal Structure«. Pridobljeno 28. aprila 2013.
- ↑ »Constitution of the Russian Federation«. Russian Presidential Executive Office. Pridobljeno 28. aprila 2013.
- ↑ »Chapter 1. The Fundamentals of the Constitutional System – The Constitution of the Russian Federation«. Pridobljeno 7. maja 2016.
- ↑ Kremlin.ru. Договор между Российской Федерацией и Республикой Крым о принятии в Российскую Федерацию Республики Крым и образовании в составе Российской Федерации новых субъектов (Treaty Between the Russian Federation and the Republic of Crimea on Ascension to the Russian Federation of the Republic of Crimea and on Establishment of New Subjects Within the Russian Federation) (rusko)
- ↑ Steve Gutterman and Pavel Polityuk (18. marec 2014). »Putin signs Crimea treaty as Ukraine serviceman dies in attack«. Reuters. Pridobljeno 7. maja 2016.
- ↑ »Конституция Российской Федерации«. Pridobljeno 7. maja 2016.
- ↑ Chapter 1. The Fundamentals of the Constitutional System | The Constitution of the Russian Federation. Constitution.ru. Retrieved on 2013-08-20.
- ↑ This treaty consisted of three treaties, see also Concluding and Transitional Provisions: [1] [2]
- ↑ »Глава 1. Основы конституционного строя«. Ustava Ruske federacije (v ruščini). Pridobljeno 16. aprila 2022.
- ↑ »Глава 3. Федеративное устройство«. Ustava Ruske federacije (v ruščini). Pridobljeno 16. aprila 2022.
- ↑ Publications, E. (2012). The Territories of the Russian Federation 2012. Taylor & Francis. str. 5. ISBN 978-1-135-09584-0. Pridobljeno 6. oktobra 2019.
- ↑ Saunders, R.A. (2019). Historical Dictionary of the Russian Federation. Historical Dictionaries of Europe. Rowman & Littlefield Publishers. str. 232. ISBN 978-1-5381-2048-4. Pridobljeno 6. oktobra 2019.
Vir
[uredi | uredi kodo]- 12 декабря 1993 г. «Конституция Российской Федерации»[3], в ред. Федерального конституционного закона №7-ФКЗ от 30 декабря 2008 г. Вступил в силу со дня официального опубликования. Опубликован: "Российская газета", №237, 25 декабря 1993 г. (December 12, 1993 Constitution of the Russian Federation, as amended by the Federal Constitutional Law #7-FKZ of December 30, 2008. Effective as of the official publication date.).
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]- Dossier Russland – Föderalismus, Webseite der Bundeszentrale für politische Bildung