Pojdi na vsebino

Farnesejevo gledališče

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Farnesejevo gledališče
Teatro Farnese
Zemljevid
Splošni podatki
Naslovtr Pilotta, 15
NaseljeParma
DržavaItalija
Koordinati44°48′16.9″N 10°19′33.0″E / 44.804694°N 10.325833°E / 44.804694; 10.325833
Odprto1617–1618
Prenovljeno1956–1962
Projektiranje in gradnja
ArhitektGiovan Battista Aleotti
Drugi podatki
Število sedišč3000

Farnesejevo gledališče (italijansko Teatro Farnese) je baročno gledališče v Parmi v Italiji. Zgrajeno je bilo med letoma 1617 do 1618 po načrtih Giovannija Battiste Aleottija z okoli 3000 sedeži. Po obsežnem uničenju med drugo svetovno vojno zaradi zavezniškega bombnega napada 13. maja 1944 je bilo ponovno zgrajeno in odprto leta 1962.

Gledališče je postaja na italijanski poti evropskih zgodovinskih gledališč.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Ranuccio I. Farnese, vojvoda Parme in Piacenze, je gledališče zgradil v prvem nadstropju palače Pilotta v Parmi v nekdanji turnirski dvorani. Jeseni 1618 je bilo odprto in posvečeno starodavni vojni boginji Belloni in muzam, vendar je bilo deset let neuporabljeno. Prva gledališka predstava je bila 21. decembra 1628 ob poroki Odoarda I. Farneseja, Ranuccevega sina, z Margerito Medičejsko. Uprizorjena je bila predstava Merkur in Marta po libretu Claudia Achillinija in glasbi Claudia Monteverdija: prikazana je bila tudi pomorska bitka. Zaradi velikih izdatkov takih dvornih predstav je bilo do leta 1732 le devet predstav.

Zgradba

[uredi | uredi kodo]

Arhitekt Giovanni Battista Aleotti, imenovan "Argenta" (po rojstnem kraju), se je zgledoval po Olimpijskem gledališču v Vicenzi, ki je delo renesančnega graditelja Andree Palladia iz leta 1580, in Antičnem gledališču v Sabbioneti, zgrajenem med letoma 1588 in 1590, arhitekta Vincenza Scamozzija.

V 87 m dolgi in 32 m široki dvorani so bile postavljene lesene tribune v obliki črke U, ki so segale 14 vrst v višino do višine 22 m. Prizorišče meri 40 x 12 m. Lesena konstrukcija je bila izdelana v simulaciji marmorja. Figurativno okrasje je ustrezalo kratkotrajni arhitekturi.

Pogled v gledališko dvorano

Preporod

[uredi | uredi kodo]

Šele pred kratkim, po skoraj treh stoletjih nedejavnosti, je gledališče oživelo. Od leta 2001 teče projekt FarneseShakespeare, ki ga vodita gledališki fundaciji, ki skrbita za praznovanje Verdija. V prvem delu projekta je bila uprizoritev Viharja v režiji Dominiquea Pitoiseta, ki ga je Shakespeare napisal leta 1612, pet let pred koncem graditve Farnesejevega gledališča. Med nastopajočimi so bili Roberto Abbati, Paolo Bonacelli, Nicola Alcozer, Gigi Dall 'Aglio. Uprizoritev gledališke igre Kakor vam drago je bil drugi del projekta, režiral jo je Gigi Dall 'Aglia, igrali so Elisabetta Pozzi, Francesco Migliaccio, Vittorio Franceschi, Umberto Bortolani, Paolo Bocelli. [1]

20. junija 2002 je bil uprizorjen Hamlet v režiji Walterja Le Molija in v prevodu Luce Fontane. Nastopali so Elisabetta Pozzi, Mauro Avogadrove, Mariangela D'Abbraccio, Giovanna Di Rauso, Cosimo Cinieri, Roberto Abbati, Giancarlo Condè, Francesco Migliaccio, Gigi Dall'Aglio, Ruggero Cara, Nicola Alcozer.

24. junija 2003 je Luca Ronconi predstavil elizabetinsko besedilo Škoda, da je bila kurba Johna Forda. Predstava je bila v dveh različicah: ena z znanimi igralci (Luciano Roman, Laura Pasetti, Giovanni Crippa, Riccardo Bini, Pia Lanciotti, Barbara Valmorin) in druga s samimi mladimi moškimi tako kot v elizabetinskem obdobju[2] (Raffaele Esposito, Simone Toni, Francesco Martino, Nicola Russo).

Prva izvedba pred 1500 gledalci je bila 12. junija 2011, maestro Claudio Abbado je dirigiral svojemu Mozartovemu orkestru.

6. in 10. oktobra 2011 sta bili v gledališču uprizorjeni Verdijevi operi Rekvijem in Falstaff.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ e realtà per Dall'Aglio come vi piace - la Repubblica.it|sito=Archivio - la Repubblica.it
  2. ↑ che fosse puttana»: Ronconi sdoppia John Ford nA partir e dal 24 giugno, nel teatro Farnese di Parm... - l'Unità.it|sito=cerca.unita.it[mrtva povezava]

Literatura

[uredi | uredi kodo]
  • Paolo Donati, Descrizione del gran teatro farnesiano di Parma e notizie storiche sul medesimo. Blanchon, Parma, 1817.
  • Pietro de Lama, Descrizione del Teatro Farnese di Parma. Pubblicato da A. Nobili, Bologna, 1818.
  • Bruno Adorni, L’architettura farnesiana a Parma 1545-1630. Battei, Parma, 1974, S. 70–78.
  • Vittorio Gandolfi, Il Teatro Farnese di Parma. Battei, Parma, 1980.
  • Adriano Cavicchi e Marzio Dall’Acqua, Il Teatro Farnese di Parma. Orchestra Sinfonica dell’Emilia-Romagna "Arturo Toscanini", Parma, 1986.
  • Gianni Capelli, Il Teatro Farnese di Parma. Architettura, scene, spettacoli. Public Promo Service, Parma, 1990.
  • Luca Ronconi e altri, Lo spettacolo e la meraviglia. Il Teatro Farnese di Parma e la festa barocca. Nuova ERI, Torino, 1992.
  • Jadranka Bentini, Il Teatro Farnese: caratteristiche e trasformazioni. In Il Palazzo della Pilotta a Parma. Dai servizi della corte alle moderne istituzioni culturali, a cura di Lucia Fornari Schianchi. Franco Maria Ricci, 1996, ISBN 8821609308, S. 113–123.
  • Milena Fornari, Il Teatro Farnese: decorazione e spazio barocco. In La pittura in Emilia e in Romagna. Il Seicento, II. Milano, 1993, S. 92–101.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Farnesejevo gledališče.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Farnesejevo_gledališče&oldid=5772236«