Pojdi na vsebino

Emblem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Candide et syncer
Wilton Diptych (c. 1395–99) ima angeleki nosijo bele perjanice za osebni emblem kralja Riharda II. Angleškega.

Emblem je likovno znamenje, ki simbolizira kako pripadnost, dejavnost ali idejo[1] ali emblem je abstraktna ali reprezentativna slikovna podoba, ki predstavlja zamisel, kot moralno resnico ali alegorijo ali osebo, kot kralja ali svetnika. [2]

Emblem in simbol

[uredi | uredi kodo]

Čeprav se besedi emblem in simbol pogosto uporabljata izmenično, je emblem vzorec, ki se uporablja za predstavitev ideje ali posameznika. Emblem oblikuje v konkretnem, vizualnem izrazu neko abstrakcijo: božanstvo, pleme ali narod ali vrlino ali pregreho.

"Veliki jedo majhne", politični emblem iz Knjige emblemov, 1617

Emblem se lahko nosi ali drugače uporablja kot identifikacijska priponka ali nalepka. Na primer, značke policistov se nanašajo na njihov osebni kovinski emblem, ker se po njihovih tkanih emblemih na uniformah prepoznajo člani posamezne enote. Prava ali kovinska školjčna lupina, simbol apostola svetega Jakoba, prišita na klobuk ali obleko, označuje srednjeveškega romarja na njegovi poti v Santiago de Compostela. V srednjem veku so mnogi svetniki imeli svoje embleme, ki so služili za njihovo identifikacijo na slikah in drugih podobah: sv. Katarina je imela kolo ali meč, sveti Antona opat, prašiča in majhen zvonec. Ti se imenujejo tudi atributi, še posebej, če so prikazani v umetnosti, ko se nosijo ali so blizu svetnika. Kralji in druge pomembne osebe so imele bolj osebne embleme ali simbole, ki so bili drugačni od njihove družinske heraldike. Najbolj znan je sonve XIV. Francoskega, salamander Franca I. Francoskega, merjasec Riharda III. Angleškega in armilarna sfera Manuela I. Portugalskega. V petnajstem in šestnajstem stoletju je bila v modi, ki se je začela v Italiji, izdelava velikih medalj s pokončno glavo na sprednji in emblemom na hrbtni strani; ki bi jo dali prijateljem ali kot diplomatska darila. Pisanello je naredil veliko najzgodnješih in najboljših med njimi. Simbol po drugi strani nadomešča eno stvar za drugo, bolj konkretno:

  • krščanski križ je simbol križanja; je simbol žrtvovanja.
  • rdeči križ je eden izmed treh simbolov, ki predstavljajo mednarodni Rdeči križ. [3] Rdeči križ na beli podlagi, je simbol humanitarnega duha.
  • polmesec je simbol lune; je simbol Islama.
  • Lobanja in prekrižane kosti je gusarski simbol, ki označuje strup. [4] Lobanja je emblem za minljivost človeškega življenja.

Druga terminologija

[uredi | uredi kodo]

Totem je poseben živalski simbol, ki izraža duh klana. Heraldika pozna njihove embleme kot naboj. Lev passant služi kot emblem Anglije, podivjan lev je emblem Škotske.

Ikona je sestavljena iz slike (prvotno verske slike), ki je postala po dogovoru standardizirana. Logotip je brezosebna, sekularna ikona, običajno gospodarskega subjekta.

Emblem v zgodovini

[uredi | uredi kodo]

Od 15. stoletja je termin emblem (emblema; iz grščine: ἔμβλημα - 'reliefni (vtisnjen) ornament') in emblematura pripadal termini technici arhitekture. To pomeni ikonično slikanje, risanje ali kiparska predstavitev zamisli, pritrjene na hišah in pripada - podobno napis - arhitekturnim okraskom (ornamentom). Od objave v De Re Aedificatoria (1452, Deset knjig o arhitekturi), Leona Battiste Albertija (1404-1472), so vzorce po De architecturi rimskega arhitekta in inženirja Vitruvija, so embleme povezovali z egiptovskimi hieroglifi in so veljali za izgubljen univerzalni jezik. [5] Zato emblemi pripadajo renesančnemu poznavanju antike, ki obsega ne samo grško in rimsko antiko, temveč tudi egiptovsko antiko, kar dokazujejo številni obeliski zgrajeni v 16. in 17. stoletju v Rimu. [6]

Leta 1531 je bila v Augsburgu objavljena prva knjiga emblemov, Emblemata, italijanskega pravnika Andrea Alciato, ki je sprožila navdušenje nad emblemi, ki je trajalo dve stoletji in se je dotaknilo večine držav zahodne Evrope. [7] "Emblem" v tem smislu se nanaša na didaktično ali moralizirajočo kombinacijo slike in besedila, namenjen pripravi bralca v samo-odsevni pregled svojega lastnega življenja. Zapletena združenja simbolov lahko posredujejo informacije o kulturni obveščenosti gledalca, značilnost umetniškega gibanja 16. stoletja, imenovanega manierizem.Priljubljeno zbirko emblemov je predstavil leta 1635 Francis Quarles. Vsak od emblemov je vseboval parafrazo iz odlomka Svetega pisma, izraženo v veličastnem in metaforičnem jeziku, sledijo odlomki krščanskih očetov in zaključi z epigrami v štirih vrsticah . Vse je bilo opremljeno z emblemom, ki je predstavljal simbolno predstavo.

Zbirka Quarlesovih emblemov je bila izjemno priljubljena in je imela široko občinstvo ter izšla v mnogih izdajah. Vendar pa kritiki v 17. in 18. stoletju niso bili tako prijazni na Quarlesa. Sir John Suckling, v svojem A Sessions of the Poets (1637) nespoštljivo namiguje nanj kot on "govori kot Bog pompozno z veliko patetike". Alexander Pope v Dunciadu je govoril o emblemih, "Kjer se slike za stran odkupijo in Quarlesa rešijo lepote, ki niso bile njegove".

Oblikovanje emblema

[uredi | uredi kodo]

Emblem je v likovni umetnosti znamenje, ki s kombinacijo slikovnega in besednega dela predstavlja izbrano vsebino. Sestoji iz mota (gesla), slike (podobe) in epigrama.

  • geslo: v nekaj besedah izražena vsebina emblema
  • slika: likovna predstavitev gesla oz. ideje
  • epigram: v verzih podana razlaga, ki osvetljuje pomen gesla in podobe

Znani emblemi

[uredi | uredi kodo]
podoba | epigram
candide et syncer (čist in sijoč) nepoškodovani močerad sredi plamenov glej, močerad gre nepoškodovan sredi plamenov, kakor tudi čistost ostaja večno neoskrunjena
slepim nobena luč ne pomaga sova z baklama in soncem sova kljub svetlobi ne vidi podnevi
dobrota je sirota otroci s palico klatijo jabolka z drevesa klestijo jablano, ki je s svojo rodovitnostjo spravila sebe v pogubo

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici in viri

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ SSKJ [1]
  2. ↑ Oxford English Dictionary (OED2). United Kingdom: Oxford University Press. 1989. ISBN 0-19-861186-2. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. februarja 2007. Pridobljeno 4. julija 2015.
  3. ↑ »The History of the Emblems«. 14. marec 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. avgusta 2012. Pridobljeno 29. maja 2009. History of the emblems of the International Red Cross: An account of this organisation's need to adopt an emblem to represent itself, and the factors which led to it eventually adopting a second (the red crescent) and third (the red crystal).
  4. ↑ »Macmillan Dictionary«. Macmillan Publishers. 2009. Pridobljeno 29. maja 2009. macmillandictionary.com entry for "skull and crossbones"
  5. ↑ Raybould, Robin (2005). An Introduction to the Symbolic Literature of the Renaissance. Trafford Publishing. str. 170. ISBN 9781412053112. ISBN 1-4120-5311-0
  6. ↑ Piperno, Roberto. Rosamie Moore (ur.). »Obelisks of Rome«. Pridobljeno 29. maja 2009.[mrtva povezava] [mrtva povezava] Historical information, a map, photographs, and descriptions of Egyptian obelisks in Rome.
  7. ↑ Barker, William; Mark Feltham; Jean Guthrie (26. oktober 1995). »Alciato's Book of Emblems: The Memorial Web Edition in Latin and English«. Pridobljeno 29. maja 2009. This page states that "Andrea Alciato's [Emblemata] had enormous influence and popularity in the 16th and 17th centuries".
  • Drysdall, Denis (2005). "Claude Mignault of Dijon: "Theoretical Writings on the Emblem: a Critical Edition, with apparatus and notes (1577).". Retrieved 2009-05-29.
  • Charles Moseley, A Century of Emblems: An Introduction to the Renaissance Emblem (Aldershot: Scolar Press, 1989)

Literatura

[uredi | uredi kodo]
  • Mario Praz: Studies in Seventeenth-Century Imagery. Bd 2. A Bibliography of Emblem Books. London 1947.
  • „Emblematik“. In: Harald Olbrich, Gerhard Strauß (Hrsg.): Lexikon der Kunst. Bd 2. E. A. Seemann, Leipzig 1987–1994, S. 317. ISBN 3-86502-084-4
  • Théâtre d´Amour (Emblemata amatoria 1620). Taschen, Köln 2004, S. 312 ff. ISBN 3-8228-3126-3
  • Carsten-Peter Warncke: Sprechende Bilder – Sichtbare Worte. Das Bildverständnis in der frühen Neuzeit. Wiesbaden 1987. ISBN 3-447-02725-8
  • Frank Büttner, Andrea Gottdang: Einführung in die Ikonographie. Wege zur Deutung von Bildinhalten. C. H. Beck, München 2009, S. 137 ff. ISBN 3-406-53579-8
  • W. Harms, G. Heß, D. Peil, J. Donien (Hrsg.): SinnBilderWelten. Emblematische Medien in der frühen Neuzeit. Ausstellungskatalog. Bayerischen Staatsbibliothek, München 1999.
  • William S. Heckscher, Karl-August Wirth: Emblem, Emblembuch, in: Reallexikon zur Deutschen Kunstgeschichte. Band 5. Stuttgart 1959, ISBN 3-406-14005-X, Sp. 85–228
  • Arthur Henkel, Albrecht Schöne: Emblemata. Handbuch zur Sinnbildkunst des XVI. und XVII. Jahrhunderts. Stuttgart 1967, 1996. ISBN 3-476-01502-5
  • Ingrid Höpel, Ulrich Kuder (Hrsg.): Mundus Symbolicus I. Emblembücher aus der Sammlung Wolfgang J. Müller in der Universitätsbibliothek Kiel. Katalog. Ludwig, Kiel 2004. ISBN 3-933598-96-6
  • Walter Magass: Hermeneutik und Semiotik. Schrift – Predigt – Emblematik. Bonn 1983. ISBN 3-87797-025-7
  • Albrecht Schöne: Emblematik und Drama im Zeitalter des Barock. C. H. Beck, München 1993. ISBN 3-406-37113-2
  • John Landwehr: Emblem and Fable Books Printed in the Low Countries 1542–1813. A Bibliography. 3. Aufl. Hes & De Graaf, Utrecht 1988. ISBN 90-6194-177-6
  • Antje Theise, Anja Wolkenhauer (Hrsg.): Emblemata Hamburgensia. Emblembücher und angewandte Emblematik im frühneuzeitlichen Hamburg. Ludwig, Kiel 2009. ISBN 3-937719-92-X

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Emblem.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Emblem&oldid=6271249«