Pojdi na vsebino

Ekumensko gibanje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Ekumenizem)
Ne zamenjajte za Medverski pogovor.
Ekumensko gibanje
Ekumenizem, ekumensko gibanje
(angleško Ecumenism, oecumenism, interdenominationalism, ecumenicalism; ecumenical movement
nemško Ökumenische Bewegung
madžarsko Ökumenikus mozgalom)
Ladja svetega Petra na razburkanem morju sveta predstavlja krščanstvo, ki za jambor rabi križ; ta simbol ekumenskega gibanja se nahaja v Cerkvi sv. Ane v Augsburgu[1]
Ökumenische Taufvesper im Hildesheimer Dom am Tag nach der Wiedereröffnung, 16. August 2014.
Ekumenske krstne večernice v Hildesheimski stolnici dan po njenem ponovnem odprtju, 16. avgusta 2014
Slogan»Ut unum sint!«
»Da bi bili vsi eno!«[2]
Predhodnikbinkoštniki
NaslednikPrenova v Duhu
Drugi vatikanski koncil
NastanekZačetek 20. stoletja
UstanoviteljKristus moli za edinost kristjanov in svari pred ločinami
Kraj ustanovitveVelika Britanija
Tipkrščansko gibanje
Izvor20. stoletje
Metodeglasba
pesem
pridiga
molitev
srečanja
II. vat. koncil je sklical Janez XXIII., končal pa Pavel VI. in je spodbudil tudi ekumenenizem

Ekumenizem (starogrško oikumené = splošen, vesoljen, obsegajoč ves svet, svetoven) je usmeritev, ki ima za cilj, da poveže in zedini vse krščanske Cerkve oziroma skupnosti.[3] Spodbuja krščanske skupnosti in Cerkve, da se med seboj povezujejo, sodelujejo in nastopajo s skupnimi načrti.[4] Izraz ekumenizem izhaja iz starogrške besede (starogrško οικουμένη [ojkuméne]) ojkumene, ki pomeni vesoljen, celoten. Ekumensko gibanje spodbuje kristjane z vsega sveta k zbliževanju in sodelovanju.

Osnova ekumenizma so tiste prvine, ki so skupne vsem kristjanom in jih torej povezujejo, kot na primer: sveto pismo, krst, vera v troedinega Boga, očenaš...

Ekuménsko gíbanje je torej gibanje, ki ima za cilj enotnost vseh kristjanov. Prva stopnja je medsebojno spoznavanje, nato pa medsebojno povezovanje in sodelovanje različnih Cerkva.

Dejstvo je, da so različne krščanske Cerkve še danes med seboj ločene ali celo sprte. To je v nasprotju s svetim pismom, kjer beremo, da je Jezus pri zadnji večerji priporočal apostolom enotnost in v ta namen tudi molil[5].

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Članek je del serije o
Krščanstvu
Pregled
Jezus Kristus
Molitve
Osebnosti
Krščanske cerkve in sekte
Zgodovina Cerkve
Arhitektura
Krščanstvo v 11. stoletju in razkol 1054 :
* krepko oranžna : območje Rimskega patriarhata;
* temno-rumena: območje Aleksandrijskega, Antijohijskega, Jeruzalemskega in Carigrajskega patriarhata (le-ta sega na severu v področje severnih in vzhodnih slovanskih kneževin);
* svetlo-rumena: Cerkve treh koncilov;
* roza: keltsko krščanstvo;
* vijolična: bogomilstvo.

Temelji ekumenizma

[uredi | uredi kodo]

Dejstvo je, da vsi kristjani, ki pripadajo prevladujočim krščanskim Cerkvam ali skupnostim, izpovedujejo isto vero in sicer:

  1. v Jezusa kot Gospoda in Odrešenika v življenju vernika kakor tudi po smrti;
  2. da je sveto pismo navdihnjena Božja beseda[6], in da
  3. da prejeti krst po Trojičinem obrazcu briše grehe ter prejemnika včlanja v krščansko skupnost.

To troje velja za osnovo ekumenizma in njegovega cilja, ki obstaja v krščanski enotnosti – ne glede na to, da na pot in cilj posamezne skupnosti ne gledajo z istega zornega kota.[7][8]

Zagovorniki tega krščansko-vesoljnega gibanja navajajo odlomek iz evangelija po Janezu[9], kjer se nahaja takoimenovana Velikoduhovniška molitev kot svetopisemski temelj za prizadevanje za cerkveno edinost; pri tem pomeni za katoličane ekumenizem pot, a edinost cilj. Tukaj namreč Jezus moli: "Da bi bili vsi eno," da bi (iz te enotnosti med kristjani preostali) svet spoznal, da je Jezusa poslal Oče in da bi ljudje verjel evangeljskemu sporočilu”.[10] [11]

Začetki gibanja

[uredi | uredi kodo]

Ekumenizem se je razvil v začetku 20. stoletja med pripadniki različnih protestantskih skupnosti. Za začetek gibanja po navadi štejejo Svetovno misijonarsko konferenco v Edinburghu leta 1910. Udeleženci konference so poudarili, da vse kristjane povezuje Jezusovo naročilo širjenja evangelija.

1937 je bil ustanovljen Ekumenski svet Cerkva, v katerem sodelujejo kot članice skoraj vse krščanske Cerkve in denominacije. Katoliška Cerkev je sicer največja krščanska skupnost, vendar ni članica tega svèta, pač pa sodeluje kot opazovalka.

Različni pogledi na pot in cilj

[uredi | uredi kodo]

Prispevek katoliške Cerkve

[uredi | uredi kodo]
One black raven
Kardinal Bea je uresničeval papeževe zamisli
Papež Janez Dobri je 1959 presenetil svet z napovedjo koncila, saj se ga nobeden od njegovih prednikov ni upal sklicati
Janez Dobri je naročil kardinalu Beu, naj pripravi dokument Unitatis redintegratio, odlok Drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora o ekumenizmu. Bea je predsedoval "Papeškemu svetu za pospeševanje enotnosti kristjanov", ki ga je 5. junija 1960 ustanovil papež; on je na vrhuncu hladne vojne poudarjal: "Iščimo tisto, kar nas zbližuje!"[12]
One black raven
Papež Pavel VI. je poromal med koncilom v Sveto deželo.
Papež Pavel VI. in patriarh Atenagora I. sta skupno molila Očenaš
Spomenik v Nazaretu kot spomin na srečanje papeža Pavla VI. in patriarha Atenagora I. .
Rimski papež Pavel VI. in carigrajski patriarh Atenágoras I., graditelja zbliževanja katolištva in pravoslavja po vzhodnem razkolu 1054]]. Na desni je kip v spomin na zgodovinsko srečanje med duhovnima vodnikoma, ki se je zgodilo v Jeruzalemu 5. januarja 1964. Kip se sedaj nahaja v Cerkvi Marijinega oznanjenja v Nazaretu.} } 31. oktobra 1999 sta v Augsburgu, Nemčija,[13] podpisala Skupno izjavo glede nauka o opravičenju,[14] kardinal Cassidy v imenu Katoliške Cerkve, a škof Krause v imenu [Svetovna luteranska zveza

Katoliško stališče

[uredi | uredi kodo]

Rimskokatoliška Cerkev je bila v začetku do ekumenizma precej zadržana v prepričanju, da je samo ona prava Kristusova Cerkev in da se ločeni kristjani morajo vrniti k njej.

Papež Pij XII.

Položaj se je začel spreminjati že s papežem Pijem XII., ki je pokazal med drugim tudi večje razumevanje in odprtost v zvezi z večstoletnim sporom glede na kitajske in druge misijone. Vodstvo Cerkve je namreč v zadnjih dveh stoletjih prepovedovalo vnašanje "poganskih" prvin v cerkveno bogoslužje in versko ter moralno učenje; od misijonarjev celo zahtevalo tozadevno prisego. Tako je z izrednimi uspehi uspešno širil krščanstvo na Kitajskem zlasti Matteo Ricci in drugi jezuiti v tako imenovanih Kitajskih misijonih in drugod po Aziji v želji, da bi krščanstvo približali domačinom.

Leta 1939 je po dveh stoletjih Sveti sedež to vprašanje ponovno ocenil. Papež Pij XII. je tako 8. decembra 1939 izdal odlok, s katerim je kitajskim katoličanom dovolil, da upoštevajo obrede spoštovanja prednikov in sodelujejo pri slovesnostih v počastitev Konfucija, kakor tudi uporobo Božjega imena po Riccijevih navodilih.[17]

To pravzaprav ni bila nikakršna novotarija, ampak pozabljeno starodavno splošno načelo, da včasih sprejemajo blagovestniki izročila domorodcev celo v krščansko cerkveno bogoslužje - pod pogojem seveda, da se takšna izročila skladajo z resničnim in pristnim duhom liturgije. To načelo je za sprejemljivo zopet razglasil Drugi vatikanski koncil (1962–65).[18]

Ni neznano, da sta tako uspešno delovala pred več kot tisoč leti med tedanjimi Slovani in Slovenci tudi sveta solunska brata Ciril in Metod - kar pa je tudi v tistih časih naletelo na podobna nasprotovanja, prepovedi in celo preganjanja od vrha navzdol. Pred tem časom je bila v tem velikodušnem smislu znana podobna irska metoda, pa tudi predhodno so nekateri blagovestniki koristno uporabljali "poganske" prvine, da so jih vpletali in povezovali s krščanskim oznanilom.

Papež Janez XXIII.

V tem odprtem duhu je s svojim aggiornamentom[19] nadaljeval papeževanje tudi njegov naslednik papež Janez XXIII.. Tako se je začela vsestranska prenova katoliške Cerkve z namenom, da bi spregovorila govorico, ki jo danšnji svet lažje razume. To je prispevalo k izboljšanja odnosov z drugimi krščanskimi Cerkvami – na nek način pa z vsemi verujočimi – pa tudi z neverujočimi. Cerkev se je hotela približati današnjemu svetu in spregovoriti na način, ki bi bil današnjemu človeku bolj razumljiv. V tem smislu je naletela v času hladne vojne na ugoden sprejem okrožnica papeža Janeza XXIII.. On je ns splošno presenečenje, kljub visoki starosti, 25. januarja 1959 napovedal, da bo sklical Drugi vatikanski koncil. Koncil se je zaključil leta 1965 pod papežem Pavlom VI. Nanj so bili prvič po več stoletjih kot opazovalci povabljeni tudi predstavniki drugih krščanskih Cerkva.

Papež Pavel VI.

Pavel VI. je v zvezi z zapletenimi vprašanji, ki so zadevala pokoncilsko obnovo znotraj Cerkve, kakor tudi v odnosih z drugimi, zlasti krščanskimi brati in glede sodelovanja v ekumenskem gibanju osnoval Mednarodno teološko komisijo, kater člani so bili tudi znane osebnosti s področja teologije, kakor tudi ekumenizma, iz tedanje - danes bivše Jugoslavije so bili člani tudi: Anton Strle, Franc Perko, Tomislav Šagi-Bunić, Tomislav Ivančić in drugi.

Papež Pavel VI. se je med romanjem v Sveto deželo srečal s carigrajskim patrijarhom Atenagorom I. V Jeruzalemu sta skupaj molila očenaš in preklicala izobčenje iz leta 1054, ko se je začel vzhodni razkol, ki do danes ni prenehal; medtem so precejšnje število predhodnih manjših razkolov uspeli zgladiti. Ne smemo zanemariti, da sta bila papeška poslanca tudi 1054. leta v Carigradu prav s tem namenom - a so stvari krenile v nasprotno smer.

Cel Drugi vatikanski koncil je bil usmerjen k večji povezanosti med kristjani; eden od koncilskih dokumentov pa je v celoti posvečen ekumenizmu - to je odlok Unitatis Redintegratio, slovensko imenovan Odlok o ekumenizmu (dobesedno Obnovitev edinosti s kratico E).[20]

Smernice 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora

[uredi | uredi kodo]

Katoliška Cerkev je z drugim vatikanskim koncilom glede pogovora med kristjani določila naslednje smernice:

  1. Celotna misel koncila je bila obnova Cerkve, ki se mora zato odpreti današnjemu svetu, najprej pa ločenim kristjanom; zato koncil spodbuja ekumenski pogovor.[21]. “Katoliška Cerkev rada priznava visoko vrednost tega, kar so k uresničevanju človeškega dostojanstva, bratskega občestva in svobode prispevale in prispevajo druge krščanske Cerkve ali cerkvene skupnosti. (Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu/Gaudium et spes CS 40,4; 39,3).
  2. Ekumenizem morajo spodbujati škofje (Odlok o škofih /Christus Dominus/ Š 16,7).
  3. Duhovniki naj ne pustijo vnemar bratov, ki nimajo polnega cerkvenega občestva s katoličani (Odlok o duhovnikih /Presbyterorum ordinis/ D 9,4).
  4. Med novokrščenci je treba gojiti ekumenskega duha (Odlok o misijonski dejavnosti Cerkve / Ad gentes M 15,5).
  5. Katoličani naj marljivo sodelujejo v ekumenskem delu in prepoznavajo znamenja časa (E 4).
  6. Katoličani morajo v svojem ekumenskem delovanju nedvomno skrbeti za svoje ločene brate, moliti z njimi, razpravljati z njimi o cerkvenih stvareh in jim iti naproti (E 4,5).
  7. Potrebno je, da katoličani z veseljem prepoznamo in cenimo resnično krščanske dobrine, ki izhajajo iz skupne dediščine in se nahajajo med ločenimi brati (E 4,8).
  8. Dejavni ekumenizem mora spremljati:
(a) prenova Cerkve kot krepitev zvestobe svoji poklicanosti, vključno s svetopisemskimi in liturgičnimi gibanji, oznanjevanjem Božje besede, katehezo, posvetnim apostolatom, zakonsko duhovnostjo itd. (E 6),
(b) notranje spreobrnjenje (E 7,1),
(c) soglasna molitev za edinost (E 8,1),
(d) medsebojno poznavanje različnih Cerkva z boljšim poznavanjem nauka, zgodovine, duhovnega in kulturnega življenja ter verske psihologije drugih Cerkva (E 9),
(e) ekumenska vzgoja (E 10,1) in
(f) med drugim izboljšanje globine in natančnosti jezika, s katerim je izražen nauk vere (E 11).

Pravoslavno iskanje

[uredi | uredi kodo]

Številni teologi vzhodnih in bližnjevzhodnih pravoslavnih Cerkva sodelujejo zadnje čase v verskem pogovoru med seboj in z nekaterimi zahodnimi Cerkvami. Vzhodni pravoslavci so sodelovali v ekumenskem gibanju s študenti, dejavnimi v Svetovni študentski krščanski zvezi od poznega 19. stoletja. Večina vzhodnih pravoslavcev[22] in vse bližnjevzhodne pravoslavne cerkve[23] so članice Ekumenskega sveta cerkva. Škof Vzhodne pravoslavne cerkve Kalist je izjavil, da je ekumenizem "pomemben za pravoslavje: pomagal je prisiliti različne pravoslavne Cerkve iz njihove pregovorne osamitve, zaradi česar so se srečale druga z drugo in vstopile v življenjski stik z nepravoslavnimi kristjani."[24]

Zgodovinsko gledano je bil odnos med vzhodno pravoslavno cerkvijo in anglikansko skupnostjo v novejšem času dokaj prijazen, saj je carigrajski patriarh leta 1922 priznal anglikanska škofovska – in prek njih tudi duhovniška posvečenja kot veljavna.[25]

Poleg tega so nekateri vzhodnopravoslavni škofje sodelovali pri posvetitvi anglikanskih škofov; tako je 1870 bil grški pravoslavni nadškof Ciklade (ki obsega otoke Syros, Tenos in Delos), Lycurgus eden od soposvečevalcev anglikanskega škofa MacKenzija za nottinghamskega pomožnega škofa.[26][vir iz samozaložbe]

Od leta 1910 do 1911, v obdobju pred prvo svetovno vojno, je vzhodno-pravoslavni škof Rafael »dovolil izmenjavo službe z anglikanci v krajih, kjer so bili člani enega ali drugega občestva brez svoje duhovščine«.[27] Škof Rafael je tudi izjavil, da lahko v krajih, "kjer ni stalnega pravoslavnega duhovnika", podeli pravoslavnemu verniku poroko, krst in obhajilo anglikanski duhovnik.[28] Leta 1912 pa je škof Rafael prekinil medobčestvo, potem ko je zvedel, da anglikansko občestvo vsebuje različne krščanske skupnosti, npr. ‘’visoko cerkev’’, ‘’evangeličane’’ itd.[29] Kmalu po Prvi svetovni vojni pa je 1927 zaživelo "Društvo svetega Albana in Sergeja" (The Fellowship of Saint Alban and Saint Sergius) kot nekaka "družba anglikanske in Vzhodne Cerkve". Delovalo je za ekumenizem med obema; svoje delo nadaljuje vse do danes. [30]

Z ekumensko pomočjo metodistov v Združenih državah so ponovno odprli dve ruski pravoslavni semenišču in pravoslavni škof je iz hvaležnosti podal tole izjavo: »Službe, ki jih opravljajo ameriški metodisti in drugi krščanski prijatelji, bodo zapisane v zgodovine Pravoslavne Cerkve kot eno njenih najsvetlejših strani v tistem temnem in težkem času za krščanstvo. Nikoli ne bomo pozabili samaritanskega služenja, ki nam ga je nesebično ponudila celotna vaša skupnost. Naj bo to začetek tesnejšega prijateljstva med našimi Cerkvami in narodi. "[31]

K ekumenskemu delu oziroma delu za povezovanje s pravoslavjem so dali svoj delež tudi nekateri Slovenci; bolj znani so prvi mariborski škof Slomšek, cerkveni zgovorinar Grivec, kakor tudi škof Gnidovec. Na teh temeljih je leta 1963 pričelo zlasti po prizadevanju Vesenjaka in Perka sodelovanje katoliške Ljubljanske teološke fakultete s beograjsko pravoslavno fakulteto[32].

Protestantizem

[uredi | uredi kodo]

Tajzejsko gibanje

[uredi | uredi kodo]
Ekumenska služba Božja v Tajzejskem samostanu v Franciji privablja vsako leto veliko število mladih kristjanov

V nekem smislu čisto svojo posebno pot glede ekumenizma ubira Taizejsko gibanje, katerega jedro je meniška skupnost katoliških in protestantovskih redovnikov. Tam se vsako leto zbirajo mladi na večdnevna srečanja in duhovne obnove. Novoletna srečanja pa se odvijajo vsako leto v drugi evropski državi. Letošnje tako srečanje je bilo v Ljubljani, kjer je 5000 mladih skupaj molilo za mir v svojem srcu, v družinah in po celem svetu.[33]

Na udeležence tega 46. evropskega srečanja Tajzejske skupnosti, ki se je od 28. decembra 2023 do Novega leta 2024 odvijalo v Ljubljani, so deževala novoletna voščila z vseh koncev sveta. Med njimi so bili anglikanski nadškof Justin Welby in glavni tajnik Ekumenskega sveta Cerkva Jerry Pillay, glavni tajnik Združenih narodov António Guterres ter predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen.

Carigrajski ekumenski patriarh Bartolomej hvali to »duhovno izročilo, ki čez štirideset let ustvarja edinstven prostor, kjer mladi različnih krščanski veroizpovedi iz vse Evrope skupaj hodijo na romanju edinosti in sprave«. Pri tem odkrivajo »bogastvo naših razlik in moč naše edinosti v veri«. Mladi morajo »prevzeti pomembno vlogo pri graditvi boljšega sveta, ki ga vodi sloga, vera in miroljubnost.« Papež Frančišek pa mlademu rodu polaga na srce: »Drznite si graditi drugačen in boljši svet, kot je sedanji in to naj bo svet sodelovanja, razumevanja in ljubezni.« [34]

Razne skupnosti vedno bolj prežema ekumensko zbliževanje

[uredi | uredi kodo]

Protestanti so na splošno vključeni v različne ekumenske skupine, ki si v nekaterih primerih prizadevajo za stvarno versko enotnost, v drugih primerih pa zgolj za namensko sodelovanja. Široka pahljača protestantskih veroizpovedi in različnih stališč včasih hudo ovira tovrstno polno sodelovanje. Schlinkova knjiga »Ökumenische Dogmatik« (1983, 1997) predlaga pot skozi te težave do medsebojnega priznavanja in prenovljene cerkvene enotnosti.

1999 se je srečalo predstavništvo Svetovne luterantske zveze s ppredstavništvom Katoliške Cerkve; podpisali so ‘’Skupno izjavo o nauku o opravičenju’’ in s tem končali spor o zadevi opravičenja, ki je bila srž protestantovske reformacije. To izjavo so podpisali 2006 predstavniki ‘’Svetovne metodistične zveze’’. [35][36] Izjavo je sprejela 2017 tudi Svetovna zveza reformiranih Cerkva, ki predstavlja 80 milijonov članov prezbiterijancev, reformiranih, prenovljenih in drugih protestantovskih skupnosti. .[37]

Slikovna zbirka

[uredi | uredi kodo]

Opombe

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Logo«. World Council of Churches. Pridobljeno 6. avgusta 2016.
  2. ↑ Jn 17,21
  3. ↑ Bakos Ferenc: Idegen szavak kéziszótára, 1965
  4. ↑ »What are Ecumenical Relations?«. Ecumenical and Interreligious Affairs (v angleščini). Roman Catholic Archdiocese of Chicago. Pridobljeno 24. septembra 2020. Ecumenical relations, also known as ecumenism, are the effort to seek Christian unity by cultivating meaningful relationships and understanding by and between the many different Christian churches and Christian Communities.
  5. ↑ Jn 13,34-35
  6. ↑ Jn 1,1
  7. ↑ Pizzey, Antonia (15. marec 2019). Receptive Ecumenism and the Renewal of the Ecumenical Movement: The Path of Ecclesial Conversion (v angleščini). Brill Academic Publishers. str. 131. ISBN 978-90-04-39780-4. Baptism into Christ unites all Christians, despite their divisions. It is relationship with Christ through baptism, which enables relationship with other Christians. According to Congar, "on the basis of the baptism which incorporates us into Christ and the Word which is our Christian norm, [ecumenism's] aim is to carry out the will and the prayer of Christ, which is that his disciples should be united." The Christological foundation of Spiritual Ecumenism affirms that ecumenism is not our idea or goal, but rather Christ's will and prayer for us. Moreover, Christian unity already exists to some extent among all baptised Christians because of their relationship with Christ. Only through Christ is ecumenism possible. Kasper explains that Spiritual Ecumenism's fundamental Christological basis means that any ecumenical spirituality "will also be a sacramental spirituality." Baptism is "therefore a basic element of ecumenical spirituality."
  8. ↑ »Becoming a Christian: The Ecumenical Implications of Our Common Baptism« (v angleščini). World Council of Churches. 24. januar 1997. Pridobljeno 13. septembra 2020.
  9. ↑ Jn 17,20-23
  10. ↑ prim. Jn 17,20-23
  11. ↑ Chilcote, Paul W.; Warner, Laceye C. (13 February 2008). The Study of Evangelism: Exploring a Missional Practice of the Church. Wm. B. Eerdmans Publishing. p. 331. ISBN 978-0-8028-0391-7.
  12. ↑ Sestra Leonida Zamuda (16. september 2021). »»Znotraj Vatikana.« Papeški svet za pospeševanje enotnosti kristjanov«. Vatican News. Pridobljeno 28. januarja 2024.
  13. ↑ Predloga:Cite publication
  14. ↑ Lutheran World Federation and the Catholic Church (31 de octubre de 1999). Libr. Editrice Vaticana http://www.vatican.va/roman_curia/pontifical_councils/chrstuni/documents/rc_pc_chrstuni_doc_31101999_cath-luth-joint-declaration_en.html. Pridobljeno 8 de junio de 2015. {{navedi splet}}: Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč); Preveri datumske vrednosti v: |accessdate= in |date= (pomoč); Prezrt neznani parameter |edither= (pomoč); Prezrt neznani parameter |títle= (predlagano je |title=) (pomoč)
  15. ↑ Joseph A. Fitzmyer (1920-2016) je bil ameriški (ZDA) katoliški duhovnik, jezuit in profesor na več ameriških in angleških univerzah, izurjen zlasti v svetem pismu.
  16. ↑ 16,0 16,1 Predloga:Cite publication
  17. ↑ Kuiper, Kathleen (31. avgust 2006). »Chinese Rites Controversy (Roman Catholicism) -- Britannica Online Encyclopedia«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 19. februarja 2013. The continuing controversy involved leading universities in Europe, was considered by eight popes and by the Kangxi emperor...
  18. ↑ Sacrosanctum concilium, para. 37. »Archived copy«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. februarja 2008. Pridobljeno 9. februarja 2008.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: arhivirana kopija kot naslov (povezava)
  19. ↑ it. aggiornamento = podanašnjenje
  20. ↑ Primc, Liza (2023). »Ekumenska pot papeža Frančiška«. Bogoslovni vestnik. Zv. 83, št. 1. doi:10.34291/bv2023/01/primc. ISSN 1581-2987.
  21. ↑ Anton Strle (1966). Uvod v konstitucijo CS. Pomen. Ljubljana: Nadškofijski ordinariat v Ljubljani. str. 18.
  22. ↑ »Orthodox churches (Eastern)«. oikoumene.org. Pridobljeno 11. februarja 2014.
  23. ↑ »Orthodox churches (Oriental)«. oikoumene.org. Pridobljeno 11. februarja 2014.
  24. ↑ Ware, Kallistos (28. april 1993). The Orthodox Church. Penguin Adult. str. 322. ISBN 978-0-14-014656-1.
  25. ↑ »/~ucgbmxd/patriarc.htm Ekumenski patriarh o anglikanskih redovih«. Arhivirano iz spletišča dne 25. januarja 2002. Pridobljeno 24. januarja 2024.
  26. ↑ Redmile, Robert David (1. september 2006). The Apostolic Succession and the Catholic Episcopate in the Christian Episcopal Church of Canada. str. 239. ISBN 978-1-60034-517-3. In 1870, the Greek Orthodox Archbishop of Syra and Tinos, the Most Reverend Alexander Lycurgus, paid a visit to the British Isles. During his time in England, Archbishop Lycurgus was invited by the Lord Bishop of London, John Jackson, to join with him in consecrating Henry MacKenzie as the Suffragan Bishop of Nottingham. Archbishop Lycurgus agreed to assist, and on 2 February 1870, he joined in the laying on of hands with the Bishop of London at the consecration of Bishop MacKenzie. Thus the Apostolic Succession in the Greek Orthodox Church was passed on to the Bishops of the Anglican Communion, and through them to the Christian Episcopal Churches in the United States of America and the Dominion of Canada.
  27. ↑ Herbermann, Charles (1912). The Catholic Encyclopedia: An International Work of Reference on the Constitution, Doctrine, Discipline, and History of the Catholic Church. Robert Appleton. str. 149. This A.E.O.C.U. is particularly active in the United States, where the existence side by side of Westerns and Easterns offers special facilities for mutual intercourse. It is due mainly to its instances that the orthodox Bishop Raphael of Brooklyn recently sanctioned an interchange of ministrations with the Episcopalians in places where members of one or the other communion are without clergy of their own-a practice which, as coming from the Orthodox side, seemed strange, but was presumably justified by the "principle of economy" which some Orthodox theologians unaccountably advocate (see Reunion Magazine, Sept., 1910).
  28. ↑ Journal of the Proceedings of the One Hundred and Ninth Annual Convention of the Protestant Episcopal Church. The Rumford Press. 1910. str. 411. Pridobljeno 15. aprila 2014. Inasmuch as there is a variance between your and our Churches in these matters, I suggest that, before any marriage Service is performed for Syrians desiring the services of the Protestant Episcopal Clergy, where there is no Orthodox Priest, that the Syrians shall first procure a license from me, their Bishop, giving them permission, and that, where there is a resident Orthodox Priest, that, the Episcopal Clergy may advise them to have such Service performed by him. Again, in the case of Holy Baptism, that, where there is no resident Orthodox Priest, that the Orthodox law in reference to the administration of the Sacrament be observed, namely immersion three times, with the advice to the parents and witnesses that, as soon as possible, the child shall be taken to an Orthodox Priest to receive Chrismation, which is absolutely binding according to the Law of the Orthodox Church. Furthermore, when an Orthodox Layman is dying, if he confesses his sins, and professes that he is dying in the full communion of the Orthodox Faith, as expressed in the Orthodox version of the Nicene Creed, and the other requirements of the said Church, and desires the Blessed Sacrament of the Body and Blood of Christ, at the hands of an Episcopal Clergyman, permission is hereby given to administer to him this Blessed Sacrament, and to be buried according to the Rites and Ceremonies of the Episcopal Church. But, it is recommended that, if an Orthodox Service Book can be procured, that the Sacraments and Rites be performed as set forth in that Book. And now I pray God that He may hasten the time when the Spiritual Heads of the National Churches, of both yours and ours, may take our places in cementing the Union between the Anglican and Orthodox Churches, which we have so humbly begun; then there will be no need of suggestions, such as I have made, as to how, or by whom, Services shall be performed; and, instead of praying that we "all may be one" we shall known that we are one in Christ's Love and Faith. Raphael, Bishop of Brooklyn.
  29. ↑ Herbermann, Charles (1912). The Catholic Encyclopedia: An International Work of Reference on the Constitution, Doctrine, Discipline, and History of the Catholic Church. Robert Appleton. str. 149. This A.E.O.C.U. is particularly active in the United States, where the existence side by side of Westerns and Easterns offers special facilities for mutual intercourse. It is due mainly to its instances that the orthodox Bishop Raphael of Brooklyn recently sanctioned an interchange of ministrations with the Episcopalians in places where members of one or the other communion are without clergy of their own-a practice which, as coming from the Orthodox side, seemed strange, but was presumably justified by the "principle of economy" which some Orthodox theologians unaccountably advocate (see Reunion Magazine, Sept., 1910), The concordat did not, however last very long' Bishop Raphael seems not to have understood, at first, the motley character of the Episcopalian communion, but having come to realize it, quickly revoked his concession (Russian Orthodox American Messenger, 28 Feb., 1912).
  30. ↑ Church Quarterly Review. London: Society for Promoting Christian Knowledge. Januar–marec 1964. In 1927, the "Fellowship of St Alban and St Sergius" was founded, becoming, like the "Anglican and Eastern Church Association", one of the chief focal points of these contacts.
  31. ↑ Rev. Thomas Hoffmann; William Alex Pridemore. »Esau's Birthright and Jacob's Pottage: A Brief Look at Orthodox-Methodist Ecumenism in Twentieth-Century Russia« (PDF). Demokratizatsiya. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 29. septembra 2011. Pridobljeno 19. oktobra 2009. The Methodists continued their ecumenical commitments, now with the OC. This involved a continuance of financial assistance from European and American resources, enough to reopen two OC seminaries in Russia (where all had been previously closed). OC leaders wrote in two unsolicited statements: The services rendered... by the American Methodists and other Christian friends will go down in history of the Orthodox Church as one of its brightest pages in that dark and trying time of the church.... Our Church will never forget the Samaritan service which... your whole Church unselfishly rendered us. May this be the beginning of closer friendship for our churches and nations. (as quoted in Malone 1995, 50–51){{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  32. ↑ Edo Škulj: Teološka fakulteta kot cerkvena ustanova (1952-1991). v 90 let Teološke fakultete v Ljubljani (TEOF, Ljubljana, 2009), 94.
  33. ↑ Andrej Marušič (30. december 2023). »Tajzejsko srečanje v Ljubljani: 5000 mladih skupaj moli za mir na svetu«. Rainews.it. Pridobljeno 25. januarja 2024.
  34. ↑ »Taizejsko srečanje v Ljubljani. Bartolomej: Odkriti bogastvo naših razlik«. Vatican News. 29. december 2023. Pridobljeno 25. januarja 2024.
  35. ↑ »News Archives«. UMC.org. 20. julij 2006. Pridobljeno 10. oktobra 2013.
  36. ↑ »CNS Story: Methodists adopt Catholic-Lutheran declaration on justification«. Catholicnews.com. 24. julij 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. julija 2006. Pridobljeno 10. oktobra 2013.
  37. ↑ Heneghan, Tom. “Reformed Churches Endorse Catholic-Lutheran Accord on Key Reformation Dispute.” Religion News Service (6 July 2017).

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Viri

[uredi | uredi kodo]
(slovensko)
  • Dokumenti Drugega vatikanskega koncila s komentarji.
(francosko)

Splošna dela

[uredi | uredi kodo]
  • Jean Anderfuhren, Pour relancer l'œcuménisme, Labor et Fides, 1999
  • André Birmelé, La Communion ecclésiale : progrès œcuméniques et enjeux méthodologiques, Cerf/Labor et Fides, 2000
  • Marc Boegner: L'exigence œcuménique. Souvenirs et perspective. Albin Michel, 1968 isbn 978-2-226-21170-5
  • Yves Congar, Chrétiens en dialogue : contributions catholiques à l’œcuménisme, Paris, Cerf, 1964
  • Yves Congar, Diversités et communion : dossier historique et conclusion théologique, Paris, Cerf, 1982
  • Oscar Cullmann, L'Unité par la diversité, Cerf, 1986
  • Étienne Fouilloux, Les catholiques et l'unité chrétienne du Predloga:S mini- au Predloga:S mini- siècle : Itinéraires européens d'expression française, Centurion, 1993
  • Adrian Geense, Œcuménisme et universalisme : propos d'un théologien européen, Labor et Fides, 1996
  • Michael Hurley, L'Œcuménisme, Sherbrooke, Qué., Éditions Paulines, 1971 ISBN 0-88840-157-4
  • Walter Kasper, Sacrement de l'unité. Eucharistie et Église, Cerf, 2005
  • Walter Kasper, Manuel d'œcuménisme spirituel, Paris, Nouvelle Cité, 2007
  • Jean Laporte, L'Œcuménisme et les Traditions des Églises, Cerf, 2002
  • Marc Lienhard, Identité confessionnelle et quête de l'unité : catholiques et protestants face à l'exigence œcuménique, Lyon, éditions Olivétan, 2008
  • Gabriel Mützenberg, L'Éthique sociale dans le mouvement œcuménique, Labor et Fides, 1992
  • Peter Neuner, Théologie œcuménique : la quête de l'unité des Églises chrétiennes, Cerf, 2005
  • Georges-Henri Ruyssen, Eucharistie et Œcuménisme, Cerf, 2008
  • Bernard Sesboüé, Pour une théologie œcuménique, Cerf, 1990
  • Bernard Sesboüé, La Patience et l'Utopie : jalons œcuméniques, Paris, DDB, 2005
  • Georges Tavard, L'Œcuménisme, Que sais-je ? Predloga:Numéro, PUF
(angleško)

Skupne izdaje

[uredi | uredi kodo]
  • Conseil œcuménique des Églises, Commission Foi et Constitution, Baptême, eucharistie, ministère, 1982-1990, 1993
  • Groupe des Dombes, Pour la communion des Églises. L’apport du groupe des Dombes 1937-1987, Paris, Centurion, 1988
  • Groupe des Dombes, Pour la conversion des Églises. Identité et changement dans la dynamique de communion, Paris, Centurion, 1991

Monografije

[uredi | uredi kodo]
  • Jean-Claude Escaffit, Moïz Rasiwala: Histoire de Taizé. Paris 2008, Éditions du Seuil, 215 str. isbn=978-2-02-095341-2
  • Lorenz Jaeger, Le Décret de Vatican II sur l'œcuménisme, Coll Église vivante, Tournai, Casterman, 1965
  • Jacques Maury, W.A. Visser 't Hooft, pionnier de l'œcuménisme, Paris, Cerf, 2001 ISBN 2204067997
  • Richard Stauffer, Moïse Amyraut : un précurseur français de l'œcuménisme, Les bergers et les mages, 1962
  • Willem Visser 't Hooft, Le Temps du rassemblement (Mémoires), Paris, Seuil, 1975
(angleško)
  • Philip Potter, Willem Visser 't Hooft, J. G. M. Willebrands, The Gospel for All Realms of Life: Reflections on the Universal Christian Conference on Life and Work, Stockholm 1925, World Council of Churches, ISBN 2-8254-0522-1

Članki

[uredi | uredi kodo]
(francosko)
(špansko)
  • Juan Bosch, Para comprender el ecumenismo. Editorial Verbo Divino, 1991, ISBN 978-84-7151-725-8
  • Jutta Burggraf, Conocerse y comprenderse: una introducción al ecumenismo. Ediciones Rialp 2008, ISBN 978-84-321-3456-2
(angleško)
  • Edward Cassidy, Edward Idris, Ecumenism and interreligious dialogue: Unitatis redintegratio, Nostra aetate (Rediscovering Vatican II). Paulist Press, Mahwah, New Jersey (EE. UU.) 2005, ISBN 0-8091-4338-0

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]
(slovensko)
  • Fran Grivec: Vzhodno cerkveno vprašanje. Samozaložba, Maribor 1909.
(angleško)
  • Amess, Robert. One in the Truth?: the Cancer of Division in the Evangelical Church. Eastbourne, Eng.: Kingsway Publications, 1988. ISBN 0-86065-439-7.
  • Avis, Paul. Reshaping Ecumenical Theology: The Church made Whole? Edinburgh: T & T Clark, 2010.
  • Balmer, Randall Herbert (2004). Encyclopedia of Evangelicalism. Waco: Baylor University Press. ISBN 978-1-932792-04-1.
  • Bartholomew I. Patriarchal and Synodal Encyclical on Orthodoxy Sunday 2010. Prot. No. 213. Istanbul: Ecumenical Patriarchate, 2010.
  • van Beek, Huibert, ed. A Handbook of Churches and Councils: Profiles of Ecumenical Relationships. Geneva: World Council of Churches, 2006
  • Borkowski, James D. "Middle East Ecumenism from an Anglican Perspective" Cloverdale Books (2007) ISBN 978-1-929569-23-6. [1]
  • Bray, Gerald L. Sacraments & Ministry in Ecumenical Perspective, in series, Latimer Studies, 18. Oxford, Eng.: Latimer House, 1984. ISBN 0-946307-17-2.
  • Briggs, John; Mercy Amba Oduyoye and Georges Tsetsis, eds. A History of the Ecumenical Movement, volume 3, 1968–2000 (Geneva: World Council of Churches, 2004).
  • Cunningham, Lawrence, ed. Ecumenism: Present Realities and Future Prospects. Papers Read at the Tantur Ecumenical Center, Jerusalem 1997. Notre Dame, IN: University of Notre Dame Press, 1999.
  • Episcopal Church (U.S.A.). Ecumenical Relations Office. About the Concordat: 28 Questions about the Agreement between the Episcopal Church and the Evangelical Church of America [i.e. the Evangelical Lutheran Church in America]. Cincinnati, Ohio: Forward Movement Publications, [1997?]. 43 p. Without ISBN
  • Fey, Harold E. The Ecumenical Advance: A History of the Ecumenical Movement, volume 2, 1948–1968 (London: S.P.C.K., 1970).
  • Florovsky, Georges Vasilievich, et al. La Sainte église universelle: confrontation oécuménique, in series, Cahiers théologiques de l'Actualité protestante, hors série, 4. Neuchâtel, Switzerland: Delachaux et Niestlé, 1948.
  • Goosen, Gideon. Bringing Churches Together: A Popular Introduction to Ecumenism, 2nd ed. Geneva: WCC Publications, 2001.
  • Harrison, Simon. Conceptions of Unity in Recent Ecumenical Discussion: A Philosophical Analysis. Oxford, Peter Lang, 2000
  • Hawkey, Jill. Mapping the Oikoumene: A Study of Current Ecumenical Structures and Relationships. Geneva: WCC Publications, 2004
  • Headlam, Arthur Cayley, Bp. Christian Unity. London: Student Christian Movement Press, 1930. 157 p. N.B.: This study's orientation is Anglican (Church of England).
  • Hedegard, David. Ecumenism and the Bible. Amsterdam: International Council of Christian Churches, 1954.
  • Hein, David. "The Episcopal Church and the Ecumenical Movement, 1937–1997: Presbyterians, Lutherans, and the Future." Anglican and Episcopal History 66 (1997): 4–29.
  • Hein, David. "Radical Ecumenism." Sewanee Theological Review 51 (June 2008): 314–328. Proposes that mainline Protestants, such as Episcopalians, have much to learn from heirs of the Radical Reformation, including the Amish.
  • John Paul II, Encyclical Letter Ut Unum Sint ("That they may be one"), 25 May 1995.
  • Kasper, Walter, That They May All Be One: The Call to Unity Today (London: Burns & Oates, 2004).
  • Kasper, Walter, Harvesting the Fruits: Aspects of Christian Faith in Ecumenical Dialogue (New York: Continuum, 2009).
  • Kinnamon, Michael. Can a Renewal Movement be Renewed? Questions for the Future of Ecumenism. Grand Rapids: William B. Eerdmans, 2014.
  • Kinnamon, Michael. The Vision Of The Ecumenical Movement And How It Has Been Impoverished By Its Friends. St Louis: Chalice Press, 2003
  • Lossky, Nicholas, et al., Dictionary of the Ecumenical Movement. Grand Rapids: William B. Eerdmans, 2002
  • Mackay, John A., Ecumenics: The Science of the Church Universal (Englewood Cliffs, N.J.: Prentice-Hall, Inc.: 1964).
  • Mascall, Eric Lionel. The Recovery of Unity: a Theological Approach. London: Longmans, Green, and Co., 1958.
  • Mastrantonis, George. "Augsburg and Constantinople : The Correspondence between the Tübingen Theologians and Patriarch Jeremiah II of Constantinople on the Augsburg Confession." Holy Cross Orthodox Press (1982), reprinted (2005). ISBN 0-916586-82-0
  • Meyer, Harding. That All May Be One: Perceptions and Models of Ecumenicity. Grand Rapids: William B. Eerdmans, 1999.
  • McSorley, Harry J., C. S. P., Luther: Right or Wrong? An Ecumenical-Theological Study of Luther's Major Work, The Bondage of the Will, Minneapolis, Minnesota, Augsburg Publishing House, 1968.
  • Metzger, John Mackay, The Hand and the Road: The Life and Times of John A. Mackay (Louisville, Kentucky: Westminster John Knox Press, 2010).
  • Noll, Mark A. (2004). The Rise of Evangelicalism: The Age of Edwards, Whitefield and the Wesleys. Inter-Varsity. ISBN 978-1-84474-001-7.
  • O’Gara, Margaret. No Turning Back: The Future of Ecumenism. Glazier Press, 2014.
  • Riggs, Ann; Eamon McManus, Jeffrey Gros, Introduction to Ecumenism. New York: Paulist Press, 1998.
  • Rouse, Ruth and Stephen Charles NeillA History of the Ecumenical Movement 1517–1948 (Philadelphia: Westminster Press, 1954).
  • Second Vatican Council, Unitatis Redintegratio: Decree on Ecumenism, 21 November 1964.
  • Visser ’t Hooft, Willem Adolf, "Appendix I: The Word ‘Ecumenical’ – Its History and Use," in A History of the Ecumenical Movement 1517–1948, edited by Ruth Rouse and Stephen Charles Neill (Philadelphia: Westminster Press, 1954), 735–740.
  • Waddams, Herbert. The Church and Man's Struggle for Unity, in series and subseries, Blandford History Series: Problems of History. London: Blandford Press, 1968. xii, 268 p., b&w ill.
  • Weigel, Gustave, S.J., A Catholic Primer on the Ecumenical Movement (Westminster, Maryland: Newman Press, 1957).
(madžarsko)
  • Ökumenizmus.lap.hu
  • Keresztények Egységét Előmozdító Pápai Tanács: II. ÖKUMENIKUS DIREKTORIUM AZ ÖKUMENIZMUS ELVEINEK ÉS SZABÁLYAINAK ALKALMAZÁSÁRÓL
  • A Magyarországi Egyházak Ökumenikus Tanácsa (MEÖT)
  • Magyar Ökumenikus Segélyszervezet
  • Egység a szeretet köteléke Isten Szelleme által (Keresztény Honlap)
  • Juhász Gergely, "Az anglikán–római katolikus párbeszéd", in Vigilia 59 (1994), 835-847.
  • Tőkés László: Temesvár szellemében. Ökuménia és megbékélés; Királyhágómelléki Református Egyházkerület, Nagyvárad, 1996
  • Liptay Lothar: A keresztyénség viszonya más vallásokhoz. A téma megközelítésének típusai korunk keresztyén teológiájában; Kalligram, Pozsony, 2003
  • Zamfir Korinna: A katolikus-protestáns egyháztani párbeszéd eredményei; Presa Universitara Clujeană, Cluj-Napoca, 2007 (A katolikus-protestáns egyháztani párbeszéd és erdélyi recepciójának korlátai a 20. századi felekezetközi viszony tükrében)
  • Ökumenikus teológiai szótár; szerk. Negyela László, Hevér László; Vajdasági Keresztény Ifjúság, Szabadka, 2008
  • Az ökumenikus és vallásközi párbeszéd útja. Hivatalos egyházi megnyilatkozások; szerk. Nagypál Szabolcs; BGÖI, Pannonhalma, 2009 (Békés Gellért ökumenikus könyvek)
  • Az Iskcon és a vallásközi párbeszéd. A Krisna-hívők kapcsolata más vallású istenhívőkkel; Magyarországi Krisna-tudatú Hívők Közössége Társadalmi Kapcsolatok és Sajtóiroda, Bp., 2009
  • Kránitz Mihály: Együtt az úton. Ökumenikus és vallásközi párbeszéd; Szt. István Társulat, Bp., 2013
  • Bővülő keresztény egység. Konferencia az Evangélikus Hittudományi Egyetemen "A szembenállástól a közösségig" című dokumentumról; szerk. Szentpétery Péter; Luther, Bp., 2016
  • Ulrich Wilckens–Walter Kasper: Felhívás az ökumenére. Úton a keresztények egysége felé; ford. Kerényi Dénes; Vigilia, Bp., 2017 (Mai keresztény gondolkodók)
  • Reformáció és ökumenikus párbeszéd. Teológiai tanulmányok; szerk. Puskás Attila, Perendy László, Hoványi Márton; Szt. István Társulat, Bp., 2018 (Varia theologica)
  • A püspök és a keresztény egység. Ökumenikus vademecum; ford. Orova Csaba; Görögkatolikus Metropólia, Debrecen, 2020
  • Úton az egység felé. A római katolikus-evangélikus párbeszéd dokumentumai, 1972–2013; szerk. Reuss András, Görföl Tibor; Luther–Vigilia, Bp., 2021
  • A püspök és a keresztények egysége. Ökumenikus vademecum / A Keresztény Egységet Előmozdító Pápai Tanács; ford. Kránitz Mihály; Szt. István Társulat, Bp., 2021 (Római dokumentumok)
  • Kurt Koch: Megfontolások az ökumenéről; ford. Mártonffy Marcell; Pannonhalmi Főapátság Közhasznú Alapítvány, Pannonhalma, 2021
  • Isten és a világ. Vendégségben az Ige asztalánál. Ökumenikus konferencia; szerk. Dejcsics Konrád; Pannonhalmi Főapátság; Pannonhalmi Főapátság–Bencés, Pannonhalma, 2022

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Ekumensko gibanje.
Wikinavedek vsebuje navedke o temi: Ekumensko gibanje
(angleško)
(špansko)
Stub icon

Ta članek o religiji je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Ekumensko_gibanje&oldid=6270130«