Danajci

Denjeni/Danajci so bili domnevno eno od Ljudstev z morja.

Izvor

Danajci so omenjeni že v Amarnskih pismih iz poznega 14. stoletja pr. n. št. in so morda povezani z "deželo Danuna" pri Ugaritu.^[1] Kasneje so jih Egipčani opisovali kot eno od Ljudstev z morja.^[2]

Hetitsko cesarstvo

Denjeni so se istovetili s prebivalci Adane v Kilikiji v poznem Hetitskem cesarstvu. Naselili naj bi se tudi na Cipru.

Hetitsko besedilo^[3] omenja Mopsa, enega od dveh grških mitoloških vidcev. Njegovo ime je omenjeno tudi na dvojezični Karatepski steli v Kilikiji, napisani v 7. stoletju pr. n. št. V hieroglifski luvijščini je zapisano kot Moksos, v feničanščini pa kot Mopsos (mps). Denjeni so se imenovali Dananijim^[4] in živeli v Mopsukereni (Mopsov izvir) in Mopsuhestiji (Mopsovo srce) v Kilikiji.

Pohodi v Egipt in naselitev

Denjeni so bili med napadalci, ki so v vzhodnosredozemskem srednjem veku okoli leta 1207 pr. n. št. v zavezništvu z Libijci in drugimi Ljudstvi z morja med vladanjem Ramzesa III. napadli Egipt.^[2] Faraoni Dvajsete egipčanske dinastije so jim dovolili naselitev v Kanaanu. Večino Kanaana so še v 11. stoletju pr. n. št. obvladovala Ljudstva z morja.^[2]

Egejsko morje

Lončenina iz pozne helade IIIC 1b, odkrita v Kilikiji, dokazuje tesne stike Kilikije z Egejskim morjem. Nekateri zgodovinarji omenjajo tudi povezavo Denjenov z grškimi Danajci (alternativno ime za Ahajce iz Homerjeve Iliade).

Grški mit omenja Danaja (grško Δαναός Danaós), ki je s svojimi petdesetimi hčerkami odšel iz Egipta in se naselil v Argosu. Danajeva hčerka Danaa je imela z Zevsom sina Perzeja, ki je zgradil Mikene.

Pleme Dan

Nekateri avtorji domnevajo, da so se Denjeni pridružili Hebrejcem in ustvarili eno od dvanajstih izvirnih izraelskih plemen. Za domnevo ni nobenega trdnega dokaza.

Prvi, ki je poskušal Denjene povezati s plemenom Dan, je bil Yigael Yadin. Njegove trditve, da so Denjene odpeljali v Egipt in jih kasneje naselili na sredozemsko obalo med kaforitske Filistejce in Tjekerje in da iz njih izvira pleme Dan, je po mnenju večine izraelskih zgodovinarjev v nasprotju z izraelsko zgodovino.^[5]

Najslavnejši Danit je bil Samson, za katerega nekateri zgodovinarji domevajo, da je posvojen iz starih denjenskih legend.^[6]

Sklici

↑ Aulus Gellius, René Marache. Les Belles lettres. Les nuits attiques. 1991. str. 39.
↑ ^2,0 ^2,1 ^2,2 Ian Shaw, Robert Jameson. A dictionary of archaeology. Wiley-Blackwell, 2002. str. 515. ISBN 0-631-23583-3, ISBN 978-0-631-23583-5.
↑ Burkert, Walter (1992). The Orientalizing Revolution: Near Eastern Influence on Early Archaic Greece. Cambridge:Harvard University Press. str. 52.
↑ The journal of Egyptian archaeology, Volumes 47-49. Egypt Exploration Fund, Egypt Exploration Society. 1961. str. 80
↑ Mark W. Bartusch. "Understanding Dan: an exegetical study of a biblical city, tribe and ancestor". Journal for the study of the Old Testament: Supplement series, Continuum International Publishing Group 379 (2003).
↑ Peter Lang (2006). Samson: the hero and the man: the story of Samson. str. 278-282. ISBN 3-03910-852-2, ISBN 978-3-03910-852-7.

[1] Aulus Gellius, René Marache. Les Belles lettres. Les nuits attiques. 1991. str. 39.

[ref2-2] 2,0 ^2,1 ^2,2 Ian Shaw, Robert Jameson. A dictionary of archaeology. Wiley-Blackwell, 2002. str. 515. ISBN 0-631-23583-3, ISBN 978-0-631-23583-5.

[3] Burkert, Walter (1992). The Orientalizing Revolution: Near Eastern Influence on Early Archaic Greece. Cambridge:Harvard University Press. str. 52.

[4] The journal of Egyptian archaeology, Volumes 47-49. Egypt Exploration Fund, Egypt Exploration Society. 1961. str. 80

[5] Mark W. Bartusch. "Understanding Dan: an exegetical study of a biblical city, tribe and ancestor". Journal for the study of the Old Testament: Supplement series, Continuum International Publishing Group 379 (2003).

[6] Peter Lang (2006). Samson: the hero and the man: the story of Samson. str. 278-282. ISBN 3-03910-852-2, ISBN 978-3-03910-852-7.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]