Bar Kohbova vstaja
| Bar Kohbova vstaja | |||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| Del judovsko-rimskih vojn | |||||||||
 Vhod v jamo, ki so jo uporabljali Bar Kohbovi uporniki | |||||||||
| |||||||||
| Udeleženci | |||||||||
 Rimsko cesarstvo | Judje pod Bar Kohbo | ||||||||
| Poveljniki in vodje | |||||||||
|
Hadrijan Kvint Tinej Ruf Sekst Julij Sever Publij Marcel Tit Haterij Nepos Kvint Lulij Urbik |
Simon Bar Kohba Eleazar Modiinski Akiva Ben Jožef Ješua Ben Galgula Jonatan Ben Baiin Mašah Ben Šimon Elazar Ben Kita Jehuda Bar Menaše Šimon Ben Matanja | ||||||||
| Moč | |||||||||
|
X. legija Fretensis VI. legija Ferrata III. legija Gallica III. legija Cirenaica XXII. legija Deiotariana X. legija Gemina Skupaj: 12 legij s 60.000–120.000 vojaki | 200.000-400.000[1] judovskih vstajnikov | ||||||||
| Žrtve in izgube | |||||||||
|
Ogromne: XXII. legija Deiotariana je bila uničena[2] IX. legija Hispana je bila verjetno uničena[3] |
Ogromne: ubitih 580.000 Judov, do tal porušenih 50 utrjenih mest in 985 vasi[2] | ||||||||
Bar Kohbova vstaja (hebrejsko מרד בר כוכבא, latinizirano: mered bar kohba) je bila vstaja Judov v rimski provinci Judeji proti rimski oblasti, ki je trajala od leta 132 do 136.[4] Vstaja je bila hkrati tudi zadnja od treh judovsko-rimskih vojn. Ime je dobila po njenem voditelju Simonu Bar Kohbi, ki je sam sebe imel za Mesijo in obnovitelja Izraela.
Ime
[uredi | uredi kodo]Bar Kohbova vstaja se imenuje tudi tretja judovsko-rimska vojna ali tretja judovska vstaja. Ker nekateri avtorji med judovsko-rimske vojne ne štejejo Kitosove vojne (115-117), ki se je začela v judovski diaspori v Cirenajki in se je samo v zadnji fazi dogajala tudi v Judeji, se vstaja imenuje tudi druga judovsko-rimska vojna ali druga judovska vstaja.
Potek
[uredi | uredi kodo]Vstajniki so bili sprva uspešni in so v delu Judeje ustanovili svojo državo. Po dveh letih je ogromna rimska vojska uspela zadušiti upor in ponovno vzpostaviti svojo oblast.[5] Rimljani so okoli leta 135 zavzeli mesto Betar, ubili Simona Bar Kohba in njegovo glavo odnesli v rimski tabor.[6] Judom so prepovedali vstop v Jeruzalem, razen na praznik Tiša beav.
Vstaja je zahtevala ogromne žrtve. Kasij Dion piše,[7] da je z orožjem v roki padlo 580.000 Judov. Ogromno žrtev so pobrale tudi lakota in bolezni. Popolnoma porušenih je bilo 50 mest in 985 vasi.[6]
Evzebij o tem piše:
- »Judovska mesta so opustela. V njih ni ostal noben staroselec in na njihovo mesto so prišla tuja ljudstva. Na tem mestu (Jeruzalem) se je potem zgradilo rimsko mesto z drugim imenom. V čast cesarju Hadrijanu so ga imenovali Aelia Capitolina.«[6]
Posledice
[uredi | uredi kodo]Vojna sama in dejstvo, da kristjani judovskega porekla Bar Kohbe niso sprejeli za Mesijo, sta imela pomembno vlogo v prepoznavanju krščanstva kot vere, ki se bistveno razlikuje od judaizma. Po vojni se jeruzalemski škofi niso več izhajali iz vrst »tistih, ki so obrezani«, se pravi kristjanov judovskega porekla.[6] Cerkveni očetje so tudi po opustošenju Jeruzalema nosili naslov jeruzalemskega škofa, čeprav so živeli v Peli.[6]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ rabinski viri
- ↑ 2,0 2,1 Cassius Dio, Roman History, 69, 12.1-14.3, prevod Earnest Cary, Loeb Classical Library v 9 knjigah, Harvard University Press, 1914 do 1927.
- ↑ »Legio VIIII Hispana«. livius.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. februarja 2015. Pridobljeno 26. junija 2014.
- ↑ W. Eck, The Bar Kokhba Revolt: The Roman Point of View, str. 87-88.
- ↑ RSY-Netzer - The Zionist Youth Movement for Reform Judaism Arhivirano 2011-06-16 na Wayback Machine.. Pridobljeno dne 30. julija 2014.
- ↑ 6,0 6,1 6,2 6,3 6,4 Evzebij, Zgodovina Cerkve.
- ↑ Kasij Dion, 69.14.
