Aravkarijevke
| Aravkarijevke Fosilni razpon: trias–recentno [1][2] | ||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
 | ||||||||||||
| Znanstvena klasifikacija | ||||||||||||
| ||||||||||||
| Araucaria Juss. | ||||||||||||
| Rodovi | ||||||||||||
|
Aravkarijevke (znanstveno ime Araucariaceae) so evolucijsko stara družina dreves iz debla iglavcev (Pinophyta). Družina je svojo največjo vrstno raznolikost doživela v obdobjih jure in krede, ko naj bi naseljevala skoraj vsa področja sveta. Večina aravkarijevk severne poloble je izginila po kredno-terciarnem izumrtju, danes pa se skoraj vse preživele vrste (razen nekaj vrst rodu Agathis, ki so v jugovzhodni Aziji) nahajajo na južni polobli.[4]
Značilnosti
[uredi | uredi kodo]Pripadniki družine aravkarijevk so običajno visoka vednozelena drevesa, ki dosegajo višine 60 metrov ali več.[5] Zanje so značilna debla večjih premerov; novozelandsko drevo vrste Agathis australis je imelo na višini 45,2 metrov deblo premera 491 centimetrov. Vsa prostornina lesa istega drevesa je bila preračunana na približno 516,7 m3[6], kar drevo uvršča na tretje mesto med iglavci (takoj za rodovoma sekvoja, (Sequoia sempervirens) in mamutovec, Sequoiadendron iz družine cipresovk).[5]
Debla so valjaste oblike in imajo relativno obsežen osrednji stržen[7], razvejanje je običajno vodoravno (horizontalno) in poteka v stopnjah (iz enega predela naenkrat izrašča od tri do sedem vej).[8] Listi so majhni, ukrivljeni in podobni iglicam, lahko pa so tudi sploščeni in nekoliko jajčaste oblike.[9] Navadno so razporejeni spiralasto in imajo vzporedno žilnatost (nervaturo).[5] Kot pri ostalih iglavcih tudi na aravkarijevkah nastajajo storži, pri čemer ima lahko posamično drevo storže obeh spolov (enodomne rastline) ali pa se na drevesu pojavljajo bodisi moški bodisi ženski storži (dvodomne rastline).[10]
Moški storži so v povprečju med največjimi storži iglavcev. So valjasti in nekoliko povešeni, spominjajo na mačičasto socvetje. Vsak storž vsebuje več sporofilov, ki so urejeni vrtinčasto ali spiralasto, pri čemer vsak sporofil vsebuje 20 podolgovatih pelodnih vrečk. Pelodna zrna so okrogla in nimajo razširjevalnih struktur (letalne tvorbe in z zrakom napolnjene kamrice niso prisotne).[5][8][9]
Tudi ženski storži so veliki, običajno sferične do jajčaste oblike. Na kratkih poganjkih, ki se nahajajo na koncih vej, so storži nameščeni pokončno. Plodne luske (plodni listi) in krovne luske (brakteje) so medsebojno zraščene, četudi občasno polovica dolžine ni spojena.[5][8][9] Luske imajo na svoji zgornji površini eno seme, kar je v nasprotju z borovkami, kjer sta semeni dve.[11] Semena aravkarijevk so velika, spadajo namreč med največja semena iglavcev. Veter je glavni razširjevalni dejavnik, saj imajo semena letalne strukture, ki omogočajo premostitev daljših razdalj od materinske rastline. Ob zrelosti ženski storži odpadejo[5][8][9], pri čemer zaradi svoje velikosti predstavljajo nevarnost mimoidočim ljudem. Storži vrste Araucaria bidwillii namreč tehtajo od 4,5 do 6,8 kilogramov, kar je skoraj toliko kot teža velikega ananasovega ploda. Zreli storži lahko odpadejo celo iz višine 23 metrov.[11]
Klasifikacija in rodovi
[uredi | uredi kodo]Družino Araucariaceae uvršamo v red Pinales, razred Pinopsida in deblo Pinophyta. V slednje poleg aravkarijevk spadajo vsi živeči iglavci. V novejšem času nekateri strokovnjaki družini aravkarijevk pripisujejo svoj red, Araucariales.[5]
V družini so trije živeči rodovi, ki skupaj vsebujejo okoli 41 vrst.[7]
- Araucaria Jussieu je rod, kamor spada 19 vrst, ki se nahajajo v Novi Kaledoniji (kjer je 13 endemičnih vrst), Norfolškem otoku, Avstraliji, Novi Gvineji, Argentini, Čilu in Braziliji.[7]
- Agathis Salisbury je rod, kamor uvrščamo 21 živečih vrst, ki rastejo na Novi Zelandiji, Avstraliji, Novi Kaledoniji, Novi Gvineji, Indoneziji, Maleziji, Filipinih in Vanuatu.[7]
- V rod Wollemia W.G. Jones, K.D. Hill & J.M. Allen spada le ena živeča vrsta, ki je avstralski endemit. Pred odkritjem prvega živeča primerka leta 1994 je bila vrsta znana le iz fosilnih ostankov.[7]
Filogenija
[uredi | uredi kodo]V spodnjem kladogramu je prikazana filogenija debla iglavcev, ki temelji na kladističnih analizah.[12]
| ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Spodnji kladogram ponazarja odnose med živečimi rodovi družine aravkarijevk. Razvidno je, da sta si med seboj najbolj sorodna rodova Wollemia in Agathis.[13]
| ||||||||||||||||
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Michael Knapp; Ragini Mudaliar; David Havell; Steven J. Wagstaff; Peter J. Lockhart (2007). »The drowning of New Zealand and the problem of Agathis«. Systematic Biology. 56 (5): 862–870. doi:10.1080/10635150701636412. PMID 17957581.
- ↑ S. Gilmore; K. D. Hill (1997). »Relationships of the Wollemi Pine (Wollemia nobilis) and a molecular phylogeny of the Araucariaceae«. Telopea. 7 (3): 275–290. doi:10.7751/telopea19971020.
- ↑ »IRMNG - Araucariaceae Henkel & W. Hochstetter, 1865«. irmng.org. Pridobljeno 24. februarja 2021.
- ↑ Poinar, George; Archibald, Bruce; Brown, Alex (1999). »New amber deposit provides evidence of early paleogene extinctions, paleoclimates, and past distributions«. The Canadian Entomologist (v angleščini). Zv. 131, št. 2. str. 171–177. doi:10.4039/Ent131171-2. ISSN 1918-3240.
- ↑ 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 5,5 5,6 »Araucariaceae (Araucaria family) description«. www.conifers.org. Pridobljeno 23. februarja 2021.
- ↑ »Agathis australis (kauri) description«. www.conifers.org. Pridobljeno 23. februarja 2021.
- ↑ 7,0 7,1 7,2 7,3 7,4 »Araucariaceae« (PDF). web.archive.org. 24. maj 2011. Arhivirano iz prvotnega dne 24. maja 2011. Pridobljeno 23. februarja 2021.
{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava) - ↑ 8,0 8,1 8,2 8,3 Eckenwalder, James E. (2009). Conifers of the world : the complete reference. Portland: Timber Press. ISBN 978-0-88192-974-4. OCLC 311779973.
- ↑ 9,0 9,1 9,2 9,3 Walters, S. M.; Cullen, J.; Royal Horticultural Society (1984–2000). The European garden flora : a manual for the identification of plants cultivated in Europe, both out-of-doors and under glass. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-24859-0. OCLC 9620041.
- ↑ »Non-Flowering Plant Families, UH Botany«. www.botany.hawaii.edu. Pridobljeno 23. februarja 2021.
- ↑ 11,0 11,1 Wayne P. Armstrong. "The Araucaria Family: Araucariaceae". Wayne's Word, Paloma College.
- ↑ A. Farjon and C. J. Quinn & R. A. Price in the Proceedings of the Fourth International Conifer Conference, Acta Horticulturae 2003; 615
- ↑ Escapa, Ignacio H.; Catalano, Santiago A. (Oktober 2013). »Phylogenetic Analysis of Araucariaceae: Integrating Molecules, Morphology, and Fossils«. International Journal of Plant Sciences (v angleščini). 174 (8): 1153–1170. doi:10.1086/672369. ISSN 1058-5893.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
