Aleksandar Vučić
| Aleksandar Vučić | |
|---|---|
.jpg) | |
| Predsednik Srbije | |
Trenutni nosilec naziva | |
| Začetek delovanja 31. maj 2017 | |
| Premier | Ivica Dačić (v. d.) Ana Brnabić |
| Predhodnik | Tomislav Nikolić |
| Predsednik vlade Srbije | |
| Na položaju 27. april 2014 – 31. maj 2017 | |
| Predsednik | Tomislav Nikolić |
| Namestnik | Ivica Dačić (prvi) Rasim Ljajić Zorana Mihajlović Kori Udovički Nebojša Stefanović |
| Predhodnik | Ivica Dačić |
| Naslednik | Ivica Dačić (v. d.) Ana Brnabić |
| Osebni podatki | |
| Rojstvo | 5. marec 1970[1][2] (54 let) Beograd |
| Narodnost | Srb |
| Zakonci | Ksenija Janković Tamara Đukanović |
| Otroci | 3 |
| Alma mater | Univerza v Beogradu |
| Poklic | politik, pravnik |
| Podpis |  |
Aleksandar Vučić (srbsko Александар Вучић), srbski politik, * 5. marec 1970, Beograd.
Vučić je bil predsednik srbske vlade v dveh mandatih: od 2014 do 2016 in od 2016 do 2017, ter podpredsednik vlade med letoma 2012 in 2014. Bil je tudi poslanec v srbskem parlamentu, minister za informiranje (1998 do 2000), med letoma 2012 in 2013 pa tudi minister za obrambo.[3] Aprila 2017 je bil izvoljen za predsednika države, in sicer z več kot 55 % glasov v prvem krogu.[4] Funkcijo je uradno prevzel 31. maja 2017 in na tem mestu nasledil Tomislava Nikolića. Svečano je bil inavguriran 23. junija 2017.
Vučić je kot minister za informiranje v vladi Slobodana Miloševića uvedel omejevalne ukrepe proti novinarjem, zlasti med vojno na Kosovu. V obdobju po Buldožer revoluciji je bil eden najvidnejših osebnosti opozicije. Od ustanovitve nove stranke leta 2008 se je od prvotne skrajno desne in trde evroskeptične platforme preusmeril k proevropskim, konservativnim in populističnim političnim pozicijam. Koalicija pod vodstvom Srbske napredne stranke (SNS) je zmagala na volitvah leta 2012 in prvič postala del vlade, kar je privedlo do vzpostavitve sistema dominantnih strank. Potem ko je leta 2014 postal predsednik vlade, je obljubil, da bo še naprej sledil procesu približevanja Evropski uniji s privatizacijo državnih podjetij in liberalizacijo gospodarstva.
Decembra 2015 je EU na pristopni konferenci s srbsko delegacijo pod vodstvom Vučića odprla prva poglavja. Bil je ena od ključnih osebnosti sodelovanja in dialoga med kosovsko in srbsko vlado ob posredovanju EU, ki se je zavzemal za uresničevanje bruseljskega sporazuma o normalizaciji medsebojnih odnosov. Po pogajanjih ob posredovanju Združenih držav Amerike je septembra 2020 podpisal sporazum o normalizaciji gospodarskih odnosov s Kosovom in tudi o selitvi srbskega veleposlaništva v Izraelu v Jeruzalem. Vučić je eden od pobudnikov Odprtega Balkana (prej znanega kot Mini Schengen Zone), ekonomske cone balkanskih držav, ki naj bi zagotavljala "štiri svoboščine". Opazovalci so Vučićevo vladavino opisali kot avtoritaren, avtokratski ali neliberalni demokratični režim, pri čemer so navedli okrnjeno svobodo tiska.[5][6][7][8]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Brockhaus Enzyklopädie
- ↑ Munzinger Personen
- ↑ »Biography«. The President of the Republic of Serbia. Pridobljeno 16. novembra 2019.
- ↑ »Aleksandar Vučić se seli v predsedniško palačo«. RTV 4D. Pridobljeno 16. novembra 2019.
- ↑ * Bieber, Florian (Julij 2018). »Patterns of competitive authoritarianism in the Western Balkans«. East European Politics. 38 (3): 337–54. doi:10.1080/21599165.2018.1490272.
- Günay, Cengiz; Džihić, Vedran (Oktober 2016). »Decoding the authoritarian code: exercising 'legitimate' power politics through the ruling parties in Turkey, Macedonia and Serbia«. Southeast European and Black Sea Studies. Austrian Institute for International Affairs. 16 (4): 529–549. doi:10.1080/14683857.2016.1242872. S2CID 157397873.
- Castaldo, Antonino; Pinna, Alessandra (2017). »De-Europeanization in the Balkans. Media freedom in post-Milošević Serbia«. European Politics and Society. University of Lisbon. 19 (3): 264–281. doi:10.1080/23745118.2017.1419599. hdl:10451/30737. S2CID 159002076.
- Tannenberg, Marcus; Bernhard, Michael; Gerschewski, Johannes; Lührmann, Anna; von Soest, Christian (2019). »Regime Legitimation Strategies (RLS), 1900 to 2018«. V-Dem Working Paper. 86: 1–36. doi:10.2139/ssrn.3378017. hdl:2077/60177. S2CID 159325131.
- Mujanović, Jasmin (2018). »The EU and the Crisis of Democracy in the Balkans«. Political Insight. 9 (1): 9–11. doi:10.1177/2041905818764698 – prek SAGE Publishing.
- Keil, Soeren (2018). »The Business of State Capture and the Rise of Authoritarianism in Kosovo, Macedonia, Montenegro and Serbia« (PDF). Southeastern Europe. Canterbury Christ Church University. 42 (1): 59–82. doi:10.1163/18763332-04201004. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 5. julija 2020. Pridobljeno 24. marca 2021.
- Voltmer, Katrin (2019). Media, Communication and the Struggle for Democratic Change: Case Studies on Contested Transitions. Springer Nature. str. 6. ISBN 978-3-030-16747-9.
- Link, Jacob. »The Road Not Yet Taken: An Assessment Of Aleksandar Vucic«. Harvard Political Review. Arhivirano iz spletišča dne 7. decembra 2015. Pridobljeno 18. novembra 2019.
- ↑ * Aleks Eror. »Two Decades After the Fall of Milosevic, Dictatorship Is Returning to Serbia«. World Politics Review. Arhivirano iz spletišča dne 14. maja 2019. Pridobljeno 26. oktobra 2019.
- »Serbia election: Pro-EU Prime Minister Vucic claims victory«. BBC. 24. april 2016. Arhivirano iz spletišča dne 24. aprila 2016. Pridobljeno 12. decembra 2018.
- »A Serbian Election Erodes Democracy«. The New York Times. 9. april 2017. Arhivirano iz spletišča dne 15. decembra 2018. Pridobljeno 12. decembra 2018.
- »Thousands march against Serbian president's autocratic rule«. The Washington Post. 8. december 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. decembra 2018. Pridobljeno 12. decembra 2018.
- Eror, Aleks (9. marec 2018). »How Aleksandar Vucic Became Europe's Favorite Autocrat«. Foreign Policy. Arhivirano iz spletišča dne 9. marca 2018. Pridobljeno 12. decembra 2018.
- »Freedom in the World 2018« (PDF). Freedom House. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 16. januarja 2018. Pridobljeno 12. decembra 2018.
- Verseck, Keno (2. april 2017). »Vucic, der Allmächtige«. Der Spiegel (v nemščini). Arhivirano iz spletišča dne 2. aprila 2017. Pridobljeno 5. januarja 2019.
- Milovanović, Ivan (3. februar 2018). »Vladavina neobuzdanog autokrate«. Danas (v srbščini). Arhivirano iz spletišča dne 14. decembra 2018. Pridobljeno 12. decembra 2018.
- Mihajlović, Branka (30. maj 2017). »Vučićeva ostavka na mestu premijera i predsednička mapa 'bolje' Srbije« (v srbščini). Radio Free Europe/Radio Liberty. Arhivirano iz spletišča dne 30. maja 2017. Pridobljeno 12. decembra 2018.
- Stojanović, Boban; Casal Bértoa, Fernando (4. april 2017). »Serbia's prime minister just became president. What's wrong with this picture?«. The Washington Post. Arhivirano iz spletišča dne 4. aprila 2017. Pridobljeno 18. novembra 2019.
- »Kmezić: Under Vučić presidency, Serbia will further consolidate as an illiberal democracy«. European Western Balkans. 1. junij 2017. Arhivirano iz spletišča dne 1. septembra 2017. Pridobljeno 18. novembra 2019.
- »Framing a Critical Juncture in Serbian-Croatian Relations« (PDF). The South East European Network for Professionalization of Media. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 17. avgusta 2017. Pridobljeno 18. novembra 2019.
- ↑ Jovanović, Srđan Mladenov (2019). »'You're Simply the Best': Communicating Power and Victimhood in Support of President Aleksandar Vučić in the Serbian Dailies Alo! and Informer«. Journal of Media Research. Polish Academy of Sciences. 11 (2): 22–42. doi:10.24193/jmr.31.2.
- ↑ »Hungary no longer a democracy, Freedom House says«. Politico. 6. maj 2020. Arhivirano iz spletišča dne 9. maja 2020. Pridobljeno 8. maja 2020.
'Years of ... strongman tactics employed by Aleksandar Vučić in Serbia and Milo Đukanović in Montenegro have tipped those countries over the edge,' it says. 'For the first time since 2003, they are no longer categorized as democracies.'
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
| Drugo | |
