Epiornis
Aepyornis Fosilni razpon: pleistocen | ||||||||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
lobanja ene od vrst Epiornis
| ||||||||||||||
Znanstvena klasifikacija | ||||||||||||||
| ||||||||||||||
Vrste | ||||||||||||||
glej besedilo |
Epiornis (znanstveno ime Aepyornis) je izumrl rod orjaških neletečih ptičev, sorodnih nojevcem, katerega predstavniki so živeli na Madagaskarju. Vanj uvrščamo štiri vrste:[1][2]
- Aepyornis gracilis Monnier, 1913
- Aepyornis hildebrandti Burckhardt, 1893
- Aepyornis maximus E. Geoffroy Saint-Hilaire, 1851
- Aepyornis medius Milne-Edwards & Grandidier, 1866
Predstavniki največje vrste, Aepyornis maximus, so merili 3 m v višino in tehtali skoraj pol tone. Imeli so sorazmerno majhno glavo na dolgem vratu, ogromne noge s po tremi prsti in zakrnele peruti. Njihova jajca so največja znana jajca kakšne živali, ohranjeni primerki imajo prostornino 9 litrov kar ustreza prostornini 150 kurjih jajc. Fosilni ostanki epiornisov so pogosti, med njimi so tudi ohranjene kosti zarodkov še v jajcu.[3] Ta vrsta je dobila ljudsko ime »slonji ptič«, kar domnevno izvira iz Polovega opisa mitološke ujede roka, ki naj bi bil tako velik, da je lahko odnesel slona v svojih krempljih.[4]
Vse vrste epiornisov so izumrle tekom zadnjega tisočletja, torej so precej časa sobivali z ljudmi. Natančen vzrok ni znan, je pa verjeten krivec človek, ki jih je bodisi iztrebil z lovom,[4] bodisi povzročil njihovo izumrtje posredno.[5]
Sklici in opombe
[uredi | uredi kodo]- ↑ Brodkorb, Pierce (1963). »Catalogue of Fossil Birds Part 1 (Archaeopterygiformes through Ardeiformes)« (PDF). Bulletin of the Florida State Museum, Biological Sciences. Zv. 7, št. 4. Gainesville, FL: University of Florida. str. 179–293.
- ↑ Brands, Sheila J. (1989). »The Taxonomicon : Taxon: Order Aepyornithiformes«. Zwaag, Nizozemska: Universal Taxonomic Services. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. aprila 2008. Pridobljeno 21. januarja 2010.
- ↑ »Aepyornis (extinct bird)«. Britannica Online. Pridobljeno 24. decembra 2012.
- ↑ 4,0 4,1 Pearson, Mike Parker; Godden, K. (2002). In search of the Red Slave: Shipwreck and Captivity in Madagascar. Stroud, Gloucestershire: The History Press. ISBN 0-7509-2938-3.
- ↑ Goodman, S. M.; Rakotozafy, L. M. A. (1997). »Subfossil birds from coastal sites in western and southwestern Madagascar«. V Goodman, S. M.; Patterson, B. D. (ur.). Natural Change and Human Impact in Madagascar. Washington, DC: Smithsonian Institution Press. str. 257–279. ISBN 1-56098-683-2.