Pojdi na vsebino

Rimski diktator

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Antični Rim

Članek je del serije:
Politika in uprava
antičnega Rima

Obdobja
Rimsko kraljestvo
753 pr. n. št. – 510 pr. n. št.

Rimska republika
510 pr. n. št. – 27 pr. n. št.
Rimsko cesarstvo
27 pr. n. št. – 476

Principat
Zahodno cesarstvo

Dominat
Vzhodno cesarstvo

Redni magistrati

Konzul
Pretor
Kvestor
Promagistrat

Edil
Tribun
Cenzor
Guverner

Izredni magistrati

Korektor
Diktator
Magister equitum
Konzulski tribun

Rex
Triumvir
Decemvir

Naslovi
Imperator

Legat
Dux
Oficij
Prefekt
Vikarij
Vigintisxsvir
Liktor

Magister militum
imperator
Princeps senatus
Pontifex maximus
Avgust
Cezar
Tetrarh

Politične institucije in pravo
Rimska ustava

Rimski senat
Cursus honorum
Rimske skupščine
Kolegijalnost

Rimsko pravo
Rimsko državljanstvo
Auctoritas
Imperium

prikaži • pogovor • uredi • zgodovina
Ne zamenjajte za Diktator.

Diktator je bil magistrat Rimske republike, ki je dobil popolna in izključna pooblastila za reševanje izrednih vojnih razmer ali kakšnih drugih posebnih nalog. Njegovemu imperiju so bili podrejeni vsi drugi magistrati. Pravica plebejskih tribunov do veta na njegove odločitve in dejanja je bila izredno omejena. Da diktatura ne bi ogrozila same države, so bile njegove pristojnosti zelo omejene, saj je lahko deloval le v okviru svojih vnaprej določenih pristojnosti in bil dolžan odstopiti s položaja, ko je bila njegova naloga izpolnjena ali najkasneje po šestih mesecih. Diktatorji so bili pogosto imenovani od najzgodnejšega obdobja republike do druge punske vojne (218–201 pr. n. št.). Po njej je bila magistratura za več kot stoletje potisnjena v ozadje, dokler je nista bistveno preoblikovala najprej Sula med letoma 82 in 79 pr. n. št. in nato Julij Cezar med letoma 49 in 44 pr. n. št. Po Cezarjevi smrti je bil položaj magistrata uradno ukinjen in v cesarstvu ni oživel.[1][2][3]

Izvor

[uredi | uredi kodo]

Z ukinitvijo rimske monarhije leta 509 pr. n. št. je bila izvršna oblast kralja (imperium) razdeljena med dva letno izvoljena magistrata – pretorja. Pretorja sta se sčasoma preimenovala v konzula, vendar verjetno ne pred letom 367 pr. n. št., ko je bil ustanovljen položaj tretjega (mlajšega) pretorja.[4] Noben konzul ni bil nadrejen drugemu. Na odločitve enega od njuju se je drugi lahko pritožil (provocatio). Njuni insigniji sta bili toga praetexta in kurulski stol. V javnost ju je spremljalo po danajst liktorjev, ki so morali znotraj pomerija, svetih meja Rima, iz snopov palic odstraniti sekire. Konzula sta s tem pokazala, da sta človeka in ne konzula - suverena.[5]

Po nekaj letih[i] sta strah pred bližajočo se vojno tako s Sabinci kot z Latinsko ligo in široko razširjen sum, da je eden ali oba konzula naklonjen obnovi monarhije, privedla do uvedbe vrhovnega pretorja (praetor maximus) ali diktatorja (dobesedno "tisti, ki ukazuje"). Položaj bi bil podoben vrhovnemu magistratu v drugih latinskih mestih. Po mnenju večine poznavalcev je bil prvi diktator Tit Larcij leta 501 pr. n. št., ki je za svojega magistra equitum imenoval Spurija Kasija.[7][ii]

Čeprav nekaj znakov kaže, da se je naslov praetor maximus morda uporabljal že v najzgodnejšem obdobju republike,[iii] je bil uradni naslov diktatorja v celi zgodovini republike magister populi ali gospodar pehote. Njegov poročnik, magister equitum, je bil gospodar konj, se pravi konjenice.[iv]. Kljub temu se zdi, da se je za magistra populi že zelo zgodaj začel uporabljati naziv diktator.[2][11]

Imenovanje

[uredi | uredi kodo]

Imenovanje diktatorja je potekalo v treh korakih. Senat je moral najprej objaviti odlok, imenovan senatus consultum, s katerim je pooblastil enega od konzulov, da predlaga diktatorja. Tehnično gledano je bil senatus consultum priporočilo in ne zakon, vendar so ga v praksi vedno izpolnili.[v] Pravico do predlaganja diktatorja sta imela oba konzula. Če sta predlagala isto osebo, je bila ta imenovana za diktatorja. Če sta bila predloga različna, so diktatorja izbrali konzuli.[13] Na koncu procedure je bila sklicana comitia curiata, ki je sprejela zakon lex curiata de imperio, s katerim je diktatorju podelila imperij.[1][2][11]

Diktatorja so lahko imenovali iz različnih razlogov (causa). Ena od treh najpomembnejših je bila rei gerundae causa, zadeva, ki se mora opraviti. Uporabili so jo v primerih, ko je bil diktator imenovan za vojaškega poveljnika v vojni proti določenemu nasrotniku. Comitiorum habendorum causa se je uporabila za sklic comitiae ali izvedbo volitev, ko konzuli tega niso mogli storiti. Clavi figendi causa je bil pomemben verski obred, ki je vključeval zabijanje žeblja v zid templja Jupitra Optima Maksima za zaščito pred kugo.[2][11][vi] Med druge razloge sta spadala seditionis sedandae causa - zadušitev upora in ferarium constituendarum – organiziranje verskega praznika kot odziv na grozljivo znamenje[vii] Ludorum faciendorum causa je bil namenjen izvedbi rimskih iger, ki so bile hkrati verski praznik. Quaestionibus exercendis je pomenil preiskavo določenih dejanj.[17] V posebnem primeru se je uporabil senatus legendi causa - zapolnitev vrst senatorjev po bitki pri Kanah.[18][19] Ti razlogi bi lahko bili združeni v kategorijo seditionis sedandae et rei gerundae causa - razlogi za ublažitev upora in ukrepanje, vendar niso bili vedno zapisani in raztolmačeni, zato se o njihovi vsebini lahko samo sklepa.[20]

V zgodnjem obdobju republike je bil za diktatorja običajno predlegan nekdo, ki je bil po konzulovem mnenju trenutno najboljši vojaški poveljnik. Pogosto je bil to nekdanji konzul, vendar konzulstvo ni bilo pogoj za imenovanje. Po letu 360 pr. n. št. so bili diktatorji običajno konzuli.[2][viii] Običajno je bil naenkrat samo en diktator, vendar je bil po njegovem odstopu lahko imenovan nov diktator.[ix] Če so odkrili napako v okoliščinah, v katerih je bil imenovan, so diktatorja lahko prisilli, da odstopi s položaja, ne da bi izpolnil svojo nalogo ali odslužil mandat.[23][24]

Znamenja časti in oblasti

[uredi | uredi kodo]

Tako kot drugi kurulski magistrati je bil tudi diktator upravičen do togae praetextae in kurulskega stola. Dobil je ceremonialnega telesnega stražarja, ki je bil edinstven v rimskem izročilu: "Njegovo kvazi kraljevsko oblast je razkazovalo štiriindvajset liktorjev, čeprav je bila bolj koncentracija konzularne oblasti kot omejena oživitev kraljestva".[2][x]

Opazna izjema v rimski nepripravljenosti, da bi ponovno vzpostavila kraljeve simbole, diktatorjevi liktorji nikoli niso odstranili sekir iz snopov palic (fasces), niti v pomeriju. Diktatorji so s tem simbolizirali svojo moč nad življenjem in smrtjo. Sekire diktatorjevih liktorjev so ga ločevale od vseh drugih magistratov.[1] V znak izrednega spoštovanja so v njegovi prisotnosti liktorji drugih magistratov odstranili sekire iz svojih fasces.[25]

Ker so se kralji običajno pojavljali na konju, je bila ta izključna pravica diktatorju prepovedana, razen če je vnajprej dobil dovoljenje comitiae.[11][26][27]

Pooblastila in omejitve

[uredi | uredi kodo]
Rimski diktator Kvint Fabij Maksim Verukoz

Poleg tega, da je bil vojaški poveljnik in izvajal naloge, ki mu jih je zaupal senat, je diktator lahko sklical sejo senata ali ene od zakonodajnih skupščin rimskega ljudstva. Celoten obseg diktatorjeve moči je bil precejšen, vendar ne neomejen. Omejevali so ga pogoji njegovega imenovanja, rimska zakonodaja in njegova sposobnost sodelovanja z drugimi magistrati. Omejitve njegove oblasti niso bile natančno določene, ampak predmet razprav, prepirov in špekulacij skozi celo rimsko zgodovino.[28]

Diktatorjeva oblast v okviru causae je bila skoraj absolutna, vendar je praviloma trajala samo do izteka njegovega mandata. Njegovo vojaško poveljevanje ni smelo biti v nasprotju z željami senata.[xi][xii] Nekaj diktatorjev, imenovanih za vojaške poveljnike, je hkrati opravljalo tudi druge službe. Vodili so na primer komisijo ali zabijalo žebelj v Jupitrovem templju. Domneva se, da so to počeli s soglasjem senata.[31][32]

Imenovanje diktatorja ni omejilo imperijev drugih magistratov. Svoje naloge so pod nadzorom diktatorja opravljali do konca leta, se pravi do izteka svojega mandata. V tem času je diktatorj običajno že odstopil.[2][25] Tega, da je diktatorjev imperij trajal tudi po izteku njegovega mandata, ni mogoče zanesljivo trditi. Mommsen je prepričan, da se je njegov mandat končal skupaj z mandatom aktualnih magistratov, drugi pa, da se je nadaljeval v naslednje civilno leto. Fasti Capitolini omenjajo štiri leta, v katerih je diktator brez konzulov nadaljeval svoj mandat v naslednje leto: 333, 324, 309 in 301 pr. n. št. Večina znanstvenikov zavrača avtentičnost teh diktatorskih let.[11][33][34][35]

Oblast diktatorja sprva ni bila predmet izpodbijanja (provocatio), pravice magistratov do pritožbe na njegovo odločitev, in veta plebejskih tribunov.[1][2][25][36][37] Lex Valeria, ki je uveljavljal pravico do pritožb, z imenovanjem diktatorja ni bil razveljavljen. Po letu 300 pr. n. št. je bil diktator podvržen izpodbijanju vsaj v mestu Rimu.[2][2][38] Obstajajo tudi dokazi, da oblast plebejskih tribunov z diktatorjevimi ukazi ni bila oslabljena. Leta 210 pr. n. št. so tribuni celo grozili, da bodo preprečili izvolitev diktatorja Kvinta Fulvija Flaka, če ne umakne svojega imena s seznama kandidatov za konzula.[25][39][40][xiii]

Po uspešno zaključeni nalogi, za katero je bil imenovan, ali po preteku šestih mesecev, je moral diktator odstopiti.[1][2] Namen teh strogih omejitev je bil preprečiti, da bi diktatura preveč spominjala na absolutno moč rimskih kraljev.[2]

Večina poznavalcev meni, da diktator po odstopu s funkcije ni mogel odgovarjati za svoja dejanja na položaju diktatorja. Izjemna primera sta pregon Marka Furija Kamila, ki je prisvojil plen Vejev, in morda pregon Lucija Manlija Kapitolina leta 362 pr. n. št., [xiv] ki je bil opuščen samo zato, ker je njegov sin Tit[xv] zagrozil, da bo ubil tribuna, ki je vodil preiskavo.[1][42] Nekateri znanstveniki trdijo, da je bil diktator imun pred pregonom samo med svojim mandatom. Teoretično bi lahko bil preganjan samo zaradi korupcije.[25]

Magister equitum

[uredi | uredi kodo]

Diktatorjev poročnik je bil magister equitum ali "gospodar konj". Imenoval ga je diktator takoj po imenovanju njega samega. Če v odloku senata ni bilo določeno, koga mora imenovati, ga je lahko izbral sam po svoji presoji.[1][2] Magistra equitum je imenoval tudi takrat, ko njegovo imenovanje ni imelo vojaške vsebine. Pred Julijem Cezarjem je bil edini diktator, ki je odklonil imenovanje magistra equitum, Mark Fabij Buteo leta 216 pr. n. št. Buteo je ostro nasprotoval tudi svoji nominaciji, ker je bil za te naloge imenovan že nek drug diktator.[18]

Tako kot diktator je bil tudi magister equitum kurulski magistrat s pravico do togae pretextae in korulskega stola (sella curulis). Njegov imperij je bil enakovreden pretorskemu. Spremljalo ga je šest liktorjev, se pravi pol manj kot senatorje. Tako kot diktator je lahko sklical senat in verjetno tudi ljudske skupščine. Magistra equitum ni bilo mogoče odpoklicati, četudi je moral diktator zaradi napak v svojem delu odstopiti. Od magistra equitum so pričakovali, da bo odstotil, ko bo novoimenovani diktator vzpostavil svoj imperij in imenoval svojega magistra equitum.[28]

Teoretično je bil magister equitum poveljnik konjenice, vendar njegova pooblastila niso bila omejena samo na to funkcijo. Diktator in magister equitum nista vedno odšla skupaj na teren. V nekaterih primerih je bil magister equitum dodeljen obrambi mesta, medtem ko je diktator odšel z vojsko na bojišče. V drugih primerih je v Rimu ostal diktator, da bi opravil kakšno pomembno nalogo, in je vojsko na bojišču zaupal magistru equitum.[2] Magister equitum je bil podrejen diktatorju, kar pa ni vedno preprečilo njunih nesoglasij.[28][xvi]

Upadanje in izginotje

[uredi | uredi kodo]

V prvih dveh stoletjih Rimske republike je diktatura služila kot primerno sredstvo, s katerim je bilo mogoče hitro ustvariti močno magistraturo za reševanje izrednih stanj.[11] Položaj, ustvarjen za nujne vojaške primere, se je lahko uporabil tudi za zatiranje uporov in preprečevanje naraščajočemu številu plebejevcev, da bi pridobili večjo politično moč.[11] V rimskih razrednih bojih je diktator praviloma podpiral patricijsko aristokracijo, ker je bil vedno tudi sam patricij, tako kot konzuli, ki so ga imenovali. Po sprejetju zakona Lex Licinia Sexsta, ki je dal plebejcem pravico do letnega konzulstva, je bila imenovana vrsta diktatorjev, zadolženih za izpeljavo volitev z navideznim cijem izvoliti dva patricijska konzula, kar je pomenilo kršitev licinijskega zakona.[43][xvii]

Po drugi samnitski vojni je bila diktatura skoraj izključno namenjena domačim dejavnostim. Med tretjo samnitsko vojno ni bil imenovan noben diktator, ker je bila šestmesečna omejitev diktatorjevih pooblastil nepraktična za kampanje zunaj italijanskega polotoka.[2][28] Leta 249 pr. n. št. je diktator Avl Atil Kalatin postal edini diktator, ki je vodil vojsko zunaj Italije, ko je napadel Sicilijo. Bil je tudi edini diktator, ki je poveljeval med prvo punsko vojno.[44] Zadnja diktatorja, ki sta poveljevala rimski vojski na bojnem polju, sta bila Kvint Fabij Maksim Verukoz leta 217 pr. n. št. in Mark Junij Pera leta 216 pr. n. št. v zgodnih fazah druge punske vojne.[45] Vsi drugi diktatorji, imenovani med to vojno, so ostali v Rimu, da bi vodili comitio.[xviii] Zadnji diktator, imenovan po ustaljenem postopku, je bil Gaj Servilij Gemin leta 202 pr. n. št.[48][49][xix]

Oživitev diktatorstva

[uredi | uredi kodo]
Doprsni kip (verjetno) rimskega diktatorja Lucija Kornelija Sule

V naslednjem stoletju so vse rimske kampanje uspešno izvedli magstrati in promagistrati. Institucija diktatorja ni bila potrebna in je ugasnila. Leta 82 pr. n. št. je Sula nenadoma oživil diktaturo. Sula, sicer uspešen general, je šest let prej vkorakal v Rim in odvzel oblast svojim političnim nasprotnikom. Ko je dovolil izvolitev magistratov za leto 87 pr. n. št., je odšel na pohod na vzhod, ker so republiko spet napadli Perzijci. Leta 83 pr. n. št. se je osredotočil na ponovno pridobitev Rima. Ko je naslednje leto odločno premagal svoje nasprotnike, so ga senat in ljudstvo imenovali za diktatorja "zaradi reforme zakonov in ustave" (latinsko diktator legibus faciendis et rei publicae Constituendae), kar je dalo Suli časovno neomejena pooblastila za pisanje nove rimske ustave.[51][xx]

Suline reforme ustave so podvojile velikost senata s 300 na 600 senatorjev in dopolnile njegove vrste s Sulinimi podporniki. Sula je nato zelo omejil moč tribunov, omejil veto in bivšim magistratom prepovedal opravljati visoke magistrature. Sula je leta 81 pr. n. št. odstopil s položaja diktatorja in leta 80 pr. n. št. prevzel mesto konzula, toda njegove reforme so oslabile rimsko državo in postavile precedens koncentracije oblasti brez učinkovitih omejitev.[51]

Diktatorsko oblast je nato dobil Julij Cezar, ko se je leta 49 pr.n.št. vrnil v Rim s svojih pohodov v Galiji in prisili na beg pobegnil Pompejevo vojsko. Po enajstih dneh je odstopil s položaja diktatorja in naslednje leto vodil comitio, ki je njega samega izvolila za konzula. Konec leta 48 pr. n. št. je bil Cezar ponovno imenovan za diktatorja "zaradi izpolnitve naloge" (latinsko rei gerundae causa) za obdobje enega leta. Dobil je časovno neomejeno tribunsko oblast. Poskrbel je za obtožbo dveh tribunov, ki sta ga poskušala ovirati, ker mu ni bil podeljen položaj cenzorja pa je povečal število senatorjev na 900 in prazna mesta dopolnil s svojimi podporniki. Leta 47 pr. n. št. je bil imenovan za diktatorja za deset let. Tik pred atentatom leta 44 pr. n. št. je bil Cezar imenovan za diktatorja "za vedno zaradi reforme ustave" (latinsko dictator perpetuo rei publicae Constituendae). Dobil je pooblastilo, da po svoji volji imenuje magistrate.[52][53][54]

Ukinitev

[uredi | uredi kodo]

Cezarja so leta 44 pr. n. št. umorili zarotniki, ki so se predstavljali kot rešitelji republike. Da bi ohranili podporo prebivalstva, so Cezarjevi privrženci zelo skrbno kazali svojo zavezanost ohranjanju rimske države. Mesec po atentatu je Mark Antonij, ki je bil leta 47 pr. n. št. Cezarjev magister equitum, predlagal vrsto zakonov, ki so potrjevali Cezarjeva dejanja, vendar so dopuščali pritožbe in uradno odpravili diktatorstvo. Predlogi so bili sprejeti kot leges Antoniae.[55]

Ko je Cezarjev nečak in dedič Avgust leta 23 pr. n. št. dobil popoln nadzor nad državo, je senat ponudil, da ga imenuje za diktatorja, a je to zavrnil, hkrati pa je za vse življenje sprejel prokonzularni imperij in tribunistično oblast. Avgust je s tem ohranil videz spoštovanja republikanskih institucij, čeprav je sam prevzel večino pooblastil rimske države.[56] Po njegovem zgledu noben naslednji rimski cesar ni privzel naziva diktator. Ko se je Konstantin (kot avgust vladal 324-337 n. št.) odločil oživiti starodavni koncept poveljnika pehote, je položaj imenoval magister peditum in ne magister populi, kot se je uradno naslavljal diktator.[57]

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Datum ni zanesljiv, tako kot podrobnosti o drugih dogodkih. Večina zgodovinarjev se strinja, da je to bilo leta 501 pr. n. št.[6]
  2. ↑ Livij omenja, da je bil prvi diktator Manij Valerij Maksim.[7] Sodobni zgodovinarji delijo Livijevo mnenje, ki ni v nasprotju z dejstvom, da je bil za diktatorja imenovan Manij Valerij, ne da bi bil pred tem konzul.[8]
  3. ↑ Lintott meni, da dokazi, da je bil praetor maximus prvotno ime magistrata, niso prepričljivi, saj so odvisni od razlage starodavnega zakona, ki pozival uradnika s tem naslovom, da zabije žebelj v zid templja Jupitra Optima Maksima. Zdi se, da je zakon izhajal iz obdobja monarhije, v republiki pa so ga razlagali tako, da sta nalogo morala opraviti tako diktator kot vrhovni magistrat. Prvi, ki je to dolžnost opravil po strmoglavljenju monarhije je bil konzul Mark Horacij Pulvil. Kljub temu se zdi, da zakon potrjuje obstoj takšnega magistrata že v času kraljev in bi ga lahko imeli za predhodnika poznejšega gospodarja ljudstva (magister populi). [9][10]
  4. ↑ Izraz equites se pogosto prevaja kot vitezi.
  5. ↑ Pomembna izjema se je zgodila leta 431 pr. n. št., ko sta bila za predlagatelja diktatorja imenovana oba konzula - Tit Kvint Cincinat in Gaj Julij Menton. To se je zgodilo verjetno potem, ko sta bila poražena v poskusu izgona Ekvov in Voloskov iz njihovih trdnjav na gori Algid. Konzula sta se kljub temu čutila sposobna obdržati vojaško poveljstvo in ga tudi obdržala, dokler niso ljudski tribuni zagrozili, da ju bodo aretitali, če ne bosta imenovala diktatorja.[12]
  6. ↑ Obred je potekal vsako leto in zahteval prisotnost konzulov. Livij omenja starodavni zakon, ki je zahteval, da obred izvede pretor maximus, očitno najvišji magistrat v obdobju kraljev. Vsaj enkrat je bil pri obredu prisoten diktator, kar so razlagali tako, da ga mora izvesti diktator, ki je bil magistrat z največjim imperijem.[14]
  7. ↑ Leta 344 pr. n. št. je "z neba, ki ga je sredi dneva zakrila tema, padala toča kamenja".[15] Pojav so imeli za ponovitev znamenja v času vladavine tretjega rimskega kralja Tula Hostilija. Po vojni, v kateri je Hostilij uničil staro latinsko mesto Alba Longa, je na goro Alban padala toča kamenja, da je moral svoje ljudi preseliti v Rim. V odgovor na omen je bil določen devetdnevni verski praznik z namenom, da se kaj takega ne ponovi.[16]
  8. ↑ Največja izjema je bil pod nesrečno zvezdo rojeni Mark Klavdij Glicija, osvobojenec Publija Klavdija Pulherija. Pulherij ga je imenoval za diktatorja v užaljenosti, ker mu je senat odvzel poveljstvo, potem ko je ignoriral zla znamenja in bil poražen v bitki pri Drepani. Senat je prisilil Glicija, da odstopi, še preden je lahko imenoval svojega magistra equitum.[21][22]
  9. ↑ Največja izjema se je zgodila leta 216 pr. n. št. ko je bil za diktatorja imenovan Mark Fabij Buteo, da bi zapolnil senatske vrste po bitki pri Kanah, četudi je vojaško poveljstvo proti Hanibalu obdržal diktator Mark Junij Pera.[18]
  10. ↑ Lintott domneva, da je v mestu diktatorja spremljalo samo dvanajst liktorjev.[25]
  11. ↑ Lucij Manlil Kapitolin, na primer, je bil imenovan clavi figendi causa, vendar je poskušal napasti Hernike. Začel je zbirati vojsko, vendar je bil še pred pohodom prisiljen k odstopu. Naslednje leto je bil za svoje dejanje postavljen pred sodišče.[29]
  12. ↑ Senat je lahko pooblastil diktatorja tudi za nekaj drugega, kot je bilo prikazano v javnosti. Gaj Julij Jul, na primer, je bil leta 352 pr. n. št. navidezno imenovan za izvedbo vojne proti Etruščanom, čeprav etruščanske grožnje sploh ni bilo. V resnici je bil imenovan za izvolitev dveh patricijskh konzulov, ki je pomenila kršitev lex Licinia Sextia.[30]
  13. ↑ V nastalem zastoju sta se stranki dogovorili, naj o tem odloča senat. Senat je odločil, da bi bilo zaradi njegovih ogromnih izkušenj, pred diktaturo je bil trikrat konzul, pretor, cenzor in magister equitum, bolje dovoliti, da Fulvij kandira za položaj konzula.[39]
  14. ↑ Vsebina obtožnice je v različnih virih različna. Broughton našteva štiri razloge, omenjene v antičnih virih: "1. ostal je diktator, ko je opravljal svoje verske dolžnosti; 2. ostal je na položaju po izteku mandata; 3. preveč je zvišal dajatve; 4. grdo je ravnal s svjojim sinom Titom Manlijem Torkvatom."[41]
  15. ↑ Tit Manlij Torkvat je trikrat postal diktator (leta 353, 349 in 320 pr. n. št.) in dvakrat konzul (leta 344 in 340 pr. n. št.). Vzdevek Manlij si je prislužil, ko je v boju mož na moža premagal galskega velikana in mu vzel vratni obroč. Manlilovo spoštovanje očeta je bilo kljub očetovemu slabemu ravnanju tako veliko, da je ukazal, da njegovega najstarejšega sina, ki ni upošteval ukazov in se pomeril v enojnem boju z vodjo latinske konjenice, ga premagal in ubil, bičajo in obglavijo.
  16. ↑ Leta 325 pr. n. št. je bil diktator Lucij Papirij Kurzor tako jezen, da je nameraval bičati in obglaviti svojega magistra equitum Kvinta Fabija Maksima Rulijana, ki je kljub njegovim izrecnim ukazom napadel sovražnika in v bitki celo zmagal. Kazen je preprečil Fabijev beg v Rim, kjer je v njegovem imenu posredovalo celo rimsko prebivalstvo in prosilo diktatorja, naj se usmili. Stoletje kasneje je Fabijevemu vnuku, diktatorju Kvintu Fabiju Maksimu Verukozu, odkrito nasprotoval njegov magister equitum Mark Minucij Ruf. V strahu pred smrtjo je pobegnil v Rim in prepričal senat, da mu je podelil imperij, enak diktatorjevemu. V tem primeru je diktator reševal svojega upornega magistra equitum, ki je neprevidno začel bitko in jo skoraj izgubil.
  17. ↑ Leta 352 pr. n. št., na primer, je bil nominiran diktator Gaj Julij Jul, ki naj bi vodil vojno proti Etruščanom, čeprav iz Etrurije ni bilo dejanske grožnje. Dejansko je bil nominiran zato, da bi preprečil izvolitev plebejskega konzula, kar mu ni uspelo. Dve leti kasneje je diktatorju Luciju Furiju Kamilu uspelo preprečiti izvolitev dveh patricijev.[43]
  18. ↑ Tit Manlil Torkvat je vodil tudi rimske igre leta 208 pr. n. št.[46][47]
  19. ↑ Pred bližajočim se koncem druge punske vojne se je v Italiji zgodilo več neprijetnih čudežev. V Kumah se je sredi dneva nebo zatemnilo, na Palatinu v Rimu pa je padla ploha kamenja. Podobni slabi znamenji sta se zgodili med vladanjem tretjega rimskega kralja Tula Hostilija, ki je vodil devetdnevni verski festival, in leta 344 pr. n. št. V odgovor na drugi dogodek je bil za diktatorja imenovan Publij Valerij Popolikola. Za tretji dogodek je bil leta 202 pr. n. št. za organiziranje devetdnevnega verskega praznovanja imenovan diktator Servil, sicer zadolžen za vodenje comitiae.[50]
  20. ↑ Zakon je uvedel Lucij Valerij Flak, ki je bil na Sulino zahtevo imenovan za interrexa, ker sta bila oba konzula mrtva. Sula je Flaka imenoval za svojega magistra equitum.[51]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 Harper's Dictionary of Classical Antiquities, str. 509.
  2. ↑ 2,00 2,01 2,02 2,03 2,04 2,05 2,06 2,07 2,08 2,09 2,10 2,11 2,12 2,13 2,14 Oxford Classical Dictionary, str. 339 ("Dictator").
  3. ↑ Lintott, str. 109–113.
  4. ↑ Oxford Classical Dictionary, str. 286 ("Consul").
  5. ↑ Oxford Classical Dictionary, str. 429 ("Fasces"), 609 ("Lictores"), 639 ("Magistracy, Roman"), 1080 ("Toga").
  6. ↑ Broughton, vol. I, str. 9.
  7. ↑ 7,0 7,1 Livij, ii. 18.
  8. ↑ Broughton, vol. I, str. 9, 14.
  9. ↑ Lintott, str. 104 (op. 47).
  10. ↑ Livy, vii. 3.
  11. ↑ 11,0 11,1 11,2 11,3 11,4 11,5 11,6 Lintott, str. 110.
  12. ↑ Livy, iv. 26.
  13. ↑ Livy, iv. 27.
  14. ↑ Livy, vii 3"
  15. ↑ Livy, vii. 28, prevod Betty Radice.
  16. ↑ Livy, i. 31.
  17. ↑ Livy, ix. 27.
  18. ↑ 18,0 18,1 18,2 Livy, xxiii. 23.
  19. ↑ Broughton, vol. I, str. 112, 132, 150, 152, 248.
  20. ↑ Broughton, vol. I, str. 112.
  21. ↑ Dictionary of Greek and Roman Biography and Mythology, vol. II, str. 276.
  22. ↑ Broughton, vol. I, str. 215.
  23. ↑ Livy, viii. 15, 17, 23.
  24. ↑ Broughton, vol. I, str. 139, 140, 145.
  25. ↑ 25,0 25,1 25,2 25,3 25,4 25,5 Lintott, str. 111.
  26. ↑ Livy, xxiii. 14.
  27. ↑ Plutarch. Life of Fabius Maximus, 4.
  28. ↑ 28,0 28,1 28,2 28,3 Lintott, str. 112.
  29. ↑ Livy, vii. 3–5.
  30. ↑ Broughton, vol. I, str. 125.
  31. ↑ Livy, xxxiii. 14.
  32. ↑ Broughton, vol. I, str. 248.
  33. ↑ Mommsen. Römisches Staatsrecht, ii. 133–172.
  34. ↑ Broughton, vol. I, str. 140, 141, 147–149, 162, 163, 169–171.
  35. ↑ Lendering, Jona (2008). "Varronian Chronology". Livius.Org.
  36. ↑ ^ Livy, ii. 18, iii. 20.
  37. ↑ Dionysius, vi. 58.
  38. ↑ Livy, viii. 29–35.
  39. ↑ 39,0 39,1 Livy, xxvii. 6.
  40. ↑ Plutarch. Life of Fabius Maximus, 9.
  41. ↑ Broughton, vol. I, ref. 118.
  42. ↑ Livy, vii. 4, 5.
  43. ↑ 43,0 43,1 Broughton, vol. I, str. 125, 128.
  44. ↑ Broughton, vol. I, str. 215.
  45. ↑ Broughton, vol. I, str. 243, 248.
  46. ↑ Livy, xxvii. 34.
  47. ↑ Broughton, vol. I, str. 290.
  48. ↑ Livy, xxx. 39.
  49. ↑ Broughton, vol. I, str. 316.
  50. ↑ Livy, xxx. 38.
  51. ↑ 51,0 51,1 51,2 Oxford Classical Dictionary, str. 1022 ("Sulla").
  52. ↑ Dictionary of Greek and Roman Biography and Mythology, vol. I, str. 139–155 ("Caesar", no. 18).
  53. ↑ Oxford Classical Dictionary, str. 189, 190 ("Caesar").
  54. ↑ Lintott, str. 113.
  55. ↑ Oxford Classical Dictionary, str. 601 ("Lex").
  56. ↑ Dictionary of Greek and Roman Biography and Mythology, vol. I, str. 428 ("Augustus").
  57. ↑ Oxford Classical Dictionary, str. 638 ("Magister Militum").

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Titus Livius. Ab Urbe Condita (Zgodovina Rima).
  • Dionysius of Halicarnassus. Romaike Archaiologia.
  • Plutarh. Vzporedna življenja.
  • Theodor Mommsen Römisches Staatsrecht, S. Hirzel, Leipzig (1876).
  • Harper's Dictionary of Classical Antiquities|Harper's Dictionary of Classical Literature and Antiquities. Second Edition, Harry Thurston Peck, ur., Harper & Brothers Publishers, New York (1898).
  • Thomas Robert Shannon Broughton. The Magistrates of the Roman Republic, American Philological Association (1952).
  • Oxford Classical Dictionary. N. G. L. Hammond in H. H. Scullard, ur. Clarendon Press, Oxford. Second Edition, 1970.
  • Andrew Lintott. The Constitution of the Roman Republic, Oxford University Press (1999), str. 109 ff.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Rimski_diktator&oldid=5598451«