Protipapež Klemen VIII.

Za druge pomene glej Papež Klemen.

Klemen VIII.
Grob Klemena VIII. v stolnici v Palma de Mallorca
Izvoljen	10. junij 1423
Začetek papeževanja	19. maj 1426
Konec papeževanja	26. julij 1429 (odstopil kot papež)
Predhodnik	Benedikt XIII.
Nasprotnik	Martin V. (rimska veja) Benedikt XIV. (Jean Carrier) (aragonska veja)
Redovi
Položaj	36. protipapež
Osebni podatki
Rojstvo	Gil Sanchez Muñoz y Carbón 1370 Teruel
Smrt	28. december 1447 Majorka
Pokopan	Palma de Maiorca (Aragonsko kraljestvo)
Narodnost	Španec
Starši	Pedro II. Sanchez Muñoz y Liñán Catalina Sanchez de Carbón
Drugi papeži z imenom Klemen Catholic-hierarchy.org

Klemen VIII., rojen kot Gil Sánchez Muñoz y Carbón protipapež katoliške Cerkve (avinjonska oziroma aragonska veja); * 1369 Teruel (Aragonsko kraljestvo, danes Španija); † 28. december 1446 (Aragonsko kraljestvo, danes Španija).

Življenjepis

Klemen VIII. je bil protipapež avinjonske oziroma aragonske veje. Vladal je od 10. junija 1423 do 26. julija 1429.
Rodil se je v Teruelu v Aragonskem kraljestvu 1369 kot Gil Sánchez Muñoz y Carbón. Oče je bil Pedro II. Sanchez Muñoz y Liñán, baron v Escrichu, mati pa Catalina Sanchez de Carbón – oba torej plemiškega rodu.

Bil je prijatelj in svetovalec Pedra de Luna, ki je postal papež Benedikt XIII. avinjonske veje; postal je tudi član tamkajšnje kurije. Leta 1396 je odpotoval kot njegov odposlanec k valencijskemu nadškofu Jakobu Aragonskemu , oziroma k njegovemu nasledniku Hugo de Lupia y Bagésu, da bi pridobil špansko podporo za avinjonsko papeško vejo, kar se mu je tudi posrečilo.

Protipapež

Benedikt je na svoji smrtni postelji imenoval štiri kardinale; trije med njimi so 10. junija 1423 v Peñíscoli izvolili Egidija za papeža. Četrti, Jean Carrier – ki je bil v tem času odsoten –, je razglasil volitve za neveljavne in je naknadno izvolil svojega protipapeža, ki si je nadel ime Benedikt XIV.. Zato ga je protipapež Klemen VIII. izobčil. V tem primeru se jasno pokaže, da vztrajanje v protipapeški smeri vodi »ad absurdum« (do nesmisla).

Usoda Klemena VIII. je povezana s prizadevanjem Alfonza V. , ki se je potegoval za neapeljsko krono ter je zato podpiral Klemena VIII. Njegova kraljica Marija Kastiljska in aragonski škofje so podprli Martina V.. Poleti 1423 je Alfonz prepričal Siensko republiko, da je priznala Klemena, kar je zagotovilo priznanje avinjonske papeške veje tudi v mestu Pavia, ki je spadalo k tej republiki; tam je rimski papež Martin V. sklical cerkveni zbor.
Ko je kralj Alfonz dosegel svoje politične namene, je poslal 1428 delegacijo pod vodstvom Alfonza Borgia, prihodnjega Kalista III., da bi prepričala Klemena, naj prizna rimskega papeža Martina. Klemen je razglasil svoj odstop 26. julija 1429. Zbral je svoje kardinale, naj izvolijo za papeža Oda Colonna, da bi s tem potrdili njegovo apostolsko nasledstvo, kar se je tudi zgodilo sredi avgusta. Klemen se je moral »in forma« podvreči spokorno Martinu V., ki mu je zajamčil škofijo na Mallorci.

Nadaljevanje razkola po Benediktovi smrti

Papež Benedikt je nasprotoval odstavitvi Konstanškega koncila in se je zabarikadiral v trdnjavo Peñíscola blizu Valencije. Sam kralj Sigismund ga je v Perpignanu zaman skušal pregovoriti k odstopu. On je sebe smatral za edinega zakonitega papeža, ker ga je za kardinala imenoval Gregor XI. še pred začetkom razkola. Vsi drugi kardinali iz tega obdobja so že pomrli; imenovane med razkolom je imel vse skupaj za nezakonite. Odstopil ni niti tedaj, ko ga je 26. julija 1417 odstavil Konstanški koncil.
Benedikt je razglašal, da je njegova utrdba kot »Noetova barka prave Cerkve«. Tam je tudi umrl pozabljen od sveta.
Tik pred smrtjo je še imenoval štiri kardinale, ki naj bi volili njegovega naslednika in nadaljevali razkol in sicer so bili naslednji:

1. Jean Carrier, arhidiakon v Rodezu in kaplan grofa Jeana IV. d'Armagnac z naslovom S. Stefano a Monte Celio.
2. Julián Lobera y Valtierra, Aumônier; pisar apostolskih pisem ter apostolski administrator škofije Tarazona, škof škofije Ostia e Velletri.
3. Ximeno Dahe, avditor apostolske kurije z naslovom S. Lorenzo in Lucina.
4. Domingo de Bonnefoi, O.Carth - prior samostana Montealegre v Tiani pri Barceloni z naslovom S. Pietro in Vincoli.

Toda tudi med njimi je prišlo do razkola: trije so se zbrali na konklave 10. junija 1423 ter izvolili Gil Sánchez Muñoz-a, ki si je nadel ime Klemen VIII. (1423-1429).

Četrti, Jean Carrier – arhidiakon Rodeza blizu Toulousa – pa je bil ravno tedaj kot Benediktov odposlanec na poti. Ko se je vrnil, je oporekal izvolitvi in sam izvolil Bernarda Garniera – zakristana v Rodezu –, ki si je privzel ime Benedikt XIV. (1424-1429) - in je tako postal protipapežev protipapež. Po njegovi smrti pa je postal novi naslednik protipapeža Benedikta XIII. sam Jean Carrier, - ki je volil samega sebe; enako z imenom Benedikt XIV., oziroma Benedikt XIV. (1430-1437). Z njegovo smrtjo pa je bil zahodni razkol dokončno presežen.

Glej tudi

• Seznam španskih kardinalov
• Seznam protipapežev
• Seznam papežev
• Papeška država
• Sveto rimsko cesarstvo
• Seznam vladarjev
• Seznam francoskih kraljev
• Avignonsko papeštvo
• Zahodni razkol

Nadaljnje branje

(slovensko)

• M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.

(nemško)

• F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
• J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage.
• Michael Borgolte: Petrusnachfolge und Kaiserimitation. Vandenhoeck & Ruprecht, Göttingen, 1989.

(angleško)

• Michael J. Walsh (1998). Lives of the popes: Illustrated biographies of every Pope from St Peter to the present. Barnes & Noble Books, New York. ISBN 0760708029.
• De Cormenin, Louis Marie; Gihon, James L., A Complete History of the Popes of Rome, from Saint Peter, the First Bishop to Pius the Ninth (1857)
• Horace K. Mann: The Lives of the Popes in the Middle Ages, Vol 9 (1925).
• Brusher, Rev. Joseph Stanislaus (1980) [1959 Van Nostrand]. »The Great Schism«. Popes through the Ages (3. izd.). Neff-Kane. ISBN 978-0-89141-110-9.
• John-Peter Pham: Heirs of the Fisherman: Behind the Scenes of Papal Death and Succession. Oxford University Press, New York 2004.

(italijansko)

• F. Gligora, B. Catanzaro, E. Coccia: I papi della Chiesa da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
• Juan M. Laboa: La storia dei papi tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: A. Tombolini, E. Villa, A. Serralunga).

(francosko)

• Noël Valois: La France et le grand schisme d'Occident. 4 deli. Picard et fils, Paris 1896-1902)

(špansko)

• P. O'Callagham: Terminación del Cisma de Occidente y concilio provincial de Tortosa. Tortosa 1911.
• S. Puig y Puig: Pedro de Luna, ultimo papa de Aviñón 1388-1430. Barcelona 1920.

(madžarsko)

• F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.

Zunanje povezave

(nemško)

• Kichengeschichte bei Vatican History: Gegenpapst Benedikt XIII

(francosko)

• Benoît XIII (antipape) Auteur: Jean-Paul Coudeyrette. Référence publication: Compilhistoire.

(italijansko)

• Benedetto XIII antipapa. Enciclopedia Italiana (1930) di Giorgio Falco

(angleško)

• "Pedro de Luna." The Catholic Encyclopedia. Vol. 9. New York: Robert Appleton Company, 1910.

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik:  Beneditk XIII. (avinjonska veja)	Protipapež 1423–1429 (aragonska veja)	Naslednik:  Benedikt XIV.
Predhodnik:  Luis de Pradés y de Árenós (1407-1429)	Škof na Maiorki 1429-1446 (postavljen od rimskega papeža)	Naslednik:  dominikanec Juan García de Aragón