Svetnik je človek, ki je tako prevzet od Božje lepote in njegove popolne resnice, da ga to postopno spreminja. (papež Benedikt XVI. 23. oktobra 2005 ob svoji prvi kanonizaciji)[1]
Za Pavla sledi prizadevanje za osebno svetost neposredno iz posvečenja, ki ga daje Bog (Rim 6,22). To lahko primerjamo z veliko glasbeno nadarjenostjo. Te si ne moremo pridobiti z naporom, ker je človeku podarjena. A da se lahko razvije, je potrebno veliko vaje in truda. Tudi nadarjenost za svetost je treba gojiti. Pri tem je človeku – tako Pavel – naloženo nenehno poglabljanje vere in zorenje v ljubezni (Gal 5,6). (Klaus Einspieler, Michael Kapeller, Waltraud Kraus Gallob)[2]
Les za svetnike. – Tako pravijo o nekaterih ljudeh: da so iz lesa, iz katerega se delajo svetniki. – Ne glede na to, da svetniki niso bili iz lesa, samo les ni dovolj. Potrebna je velika pokorščina duhovnemu voditelju in velika poslušnost milosti. – Kajti če Božji milosti in duhovnemu voditelju ne dopustimo, da opravita svoje delo, se ne bo nikoli prikazal kip, ki je Jezusova podoba, v katerega se spremeni vsak svetnik. In »les za svetnika«, o katerem smo govorili, bo ostal brezoblično, neobdelano poleno, za na ogenj... za dober ogenj, če je bil dober les.[3]
Svetnik brez molitve? ... – Ne verjamem v takšno svetost.[4]
Ne opuščaj duhovnega branja. – Branje je napravilo veliko svetnikov.[5]
Svetniki niso bili iznakaženi ljudje, primeri, ki bi si zaslužili posebnega zdravnikovega proučevanja. Bili so in so še normalni: iz mesa, kot ti. – In so zmagali.[6]
Zdi se mi, da nosiš srce na dlani, kot bi ponujal kako blago, rekoč: kdo ga hoče? – Če ga noče nihče, ga boš predal Bogu. Misliš, da so tako delali svetniki?[7]
Ne reci: ta človek me utruja. – Misli si: ta človek me posvečuje.[8]
Kako zelo se ljudje bojijo pokore! Če bi to, kar delajo, da bi bili všeč svetu, počeli s čistim namenom, zaradi Boga ... kako sveti bi bili nekateri in nekatere![9]
Rekel si mi in molče sem te poslušal: »Da, svetnik hočem postati.« Čeprav se mi ta trditev, ki je tako nedoločna in posplošena, navadno zdi neumnost.[10]
Protislovje: bolj dosegljivo je biti svetnik kot modrec, a laže je biti modrec kot svetnik.[11]
Spreobrnjenje je stvar trenutka. – Posvečevanje je delo celega življenja.[12]
Poboljšaj se. – Vsak dan malo. – To je tvoja stalna naloga, če hočeš zares doseči svetost.[13]
Tvoja dolžnost je, da se posvetiš. – Tudi ti. – Kdo pravi, da je to le naloga duhovnikov in redovnikov?[14]
Skrivnost. – Javna skrivnost: te svetovne krize so krize svetnikov. – Bog želi imeti peščico »svojih« ljudi v vsaki človeški dejavnosti. – Nato ... »pax Christi in regno Christi« – Kristusov mir v Kristusovem kraljestvu.[15]
Res je bil grešnik. – Toda ne ustvari si o njem togega mnenja. – Naj bo tvoje srce usmiljeno in ne pozabi, da še vedno lahko postane nov Avguštin, medtem ko se ti ne premakšneš iz povprečnosti.[16]
Si res želiš postati svetnik? – Izpolnjuj majhne dolžnosti vsakega trenutka. Stori, kar moraš storiti, in bodi v tem, kar delaš.[17]
Sijati kot zvezda ... hrepenenje po višini in sijaju nebes? Bolje: skrivaj goreti kot bakla in vneti vse, česar se dotakneš. – To je tvoj apostolat. Zaradi tega si na zemlji.[18]
Sprašuješ me ... in ti odgovarjam: tvoja popolnost je v tem, da živiš popolno na mestu, poklicu in položaju, kamor te je Bog postavil s pomočjo nadrejenih.[19]
Svetniki se vedno izkažejo kot "neprijetni" za druge.[20]
Nihče naj ne dvomi, pa naj bo še tako beden; dokler živi, more vsak postati velik svetnik, kajti velika je moč božje ljubezni. Le mi ne smemo zavračati božjega delovanja.[21]
Nekoč sem spoznala nekoga, ki je nameraval storiti velik greh. Prosila sem Gospoda, naj mi pošlje največje trpljenje, da bi se ta duša rešila. Nenadoma sem na svoji glavi začutila strahotno bolečino trnove krone. Bolečina je trajala dolgo, ta oseba pa je ostala v božji milosti. Moj Jezus, kako lahko se je posvetiti – potrebno je le nekoliko dobre volje. Če Jezus opazi v duši iskro dobre volje, pohiti, da se ji daruje, in nič ga ne more zadržati – ne napake ne padci – prav nič. Jezus bo hitro pomagal tej duši, in če je duša zvesta božji milosti, lahko hitro dospe do najvišje svetosti, kakršno more doseči ustvarjeno bitje na tej zemlji. Bog je zelo radodaren in nikomur ne odreka svoje ljubezni. Daje več, kakor ga mi prosimo. Zvestoba v izpolnjevanju navdihov Svetega Duha je najkrajša pot.[22]
Kdor iskreno želi napredovati v popolnosti, se mora natančno držati danih nasvetov duhovnega voditelja. Toliko svetosti – kolikor odvisnosti.[23]
[Jezusove besede]: »Če premišljuješ o tem, kar ti govorim v globini tvojega srca, boš imela več koristi, kakor če bi prebrala veliko knjig. O če bi ljudje hoteli poslušati moj glas, ko govorim v globini njihovega srca, bi v kratkem času prišli do vrhunca svetosti.«[24]
Jezus se je sklonil k meni, me dobrohotno pogledal in mi govoril o volji nebeškega Očeta. Povedal mi je, da je oseba, ki uresničuje Očetovo voljo, najpopolnejša in sveta, vendar je takšnih oseb zelo malo. [S] posebno ljubeznijo gleda na osebo, ki živi po njegovi volji.[25]
Razumela sem, da vsakršno prizadevanje za popolnost in vsa svetost [temelji] na uresničevanju božje volje. Popolno uresničevanje božje volje je dozorelost v svetosti, tu ni prostora za dvom. Prejeti božje razsvetljenje, spoznati, kaj Bog od nas zahteva, a tega ne storiti, to je velika žalitev božjega veličastva. Takšna duša zasluži, da bi jo Bog popolnoma zapustil; podobna je Luciferju, ki je imel veliko razsvetljenje, toda ni uresničeval božje volje.[26]
Bilo bi veliko več svetih duš, če bi bilo več izkušenih in svetih duhovnih voditeljev. Marsikdo, ki si iskreno prizadeva za svetost, si sam ne zna pomagati, ko pride čas skušnjav, in opusti pot popolnosti. Jezus, daj nam vnetih in svetih duhovnikov![27]
Med današnjim premišljevanjem mi je Bog dal notranje razumevanje svetosti in spoznanje, na čem temelji. Čeprav sem to pri nagovorih že velikokrat slišala, vendar duša to razume drugače, ko to spozna v božji luči, ki jo osvetljuje. Ne milosti ne razodetja ne zamaknjenja, kakor tudi ne drugi darovi, podeljeni duši, je ne morejo napraviti popolne. Popolnost lahko dosežem le z notranjim zedinjenjem moje volje z božjo voljo. Bog nikoli ne dela nasilja nad našo svobodno voljo. Od nas je odvisno, ali hočemo sprejeti božjo milost ali ne; ali bomo z njo sodelovali ali pa jo zapravili.[28]
[Jezusove besede]: »Tvoj trdni sklep, da postaneš sveta, mi je izredno drag. Blagoslavljam tvoja prizadevanja in bom poskrbel za priložnost, da se posvetiš. Bodi pazljiva, da bi ti ne ušla nobena priložnost za posvetitev, ki ti jo poda moja previdnost. Če se ti ne posreči uporabiti dane priložnost, se ne vznemirjaj, ampak se pred menoj globoko ponižaj in se vsa z velikim zaupanjem potopi v moje usmiljenje. Tako boš več pridobila kot izgubila, kajti ponižnemu človeku radodarno dajem več, kakor on sam prosi...«[29]
Moj Jezus, ti veš, da sem že od najzgodnejših let želela postati velika svetnica, to je, želela sem te ljubiti s tako veliko ljubeznijo, s kakršno te do zdaj še nihče ni ljubil. Na začetku so bile to moje skrite želje, za katere je vedel samo Jezus. Danes jih moje srce ne more več zadržati v sebi, vsemu svetu bi želela vzklikati: »Ljubite Boga, ker je dober in je veliko njegovo usmiljenje.«[30]
Minljivost nas uči živeti v polnosti, nauči nas, kaj je svetost življenja. (Tatjana Fink, vodja hiše Hospic)[31]
Odločno hodite proti svetosti. Ne zadovoljite se s povprečnim krščanskim življenjem. Vaša pripadnost naj bo zlasti za vas spodbuda, da bi bolj ljubili Kristusa. (pridiga pri maši za bratovščine, 5. maj 2013)[32]
Svetniki niso supermeni niti niso bili rojeni kot popolni. Podobni so nam, vsakemu izmed nas. So ljudje, ki so, preden so dosegli nebeško slavo, živeli normalna življenja z radostmi in bridkostmi, boji in upanji. Kaj je spremenilo njihova življenja? Ko so spoznali Božjo ljubezen, so ji sledili z vsem svojim srcem, brez zadržkov in hinavščine. /.../ Svetniki niso nikoli sovražili. Pomnite to dobro: ljubezen je od Boga; od koga potem prihaja sovraštvo? Sovraštvo ne prihaja od Boga, ampak od hudiča! In svetniki so se odmaknili od hudiča. /.../ Biti svet ni privilegij peščice, kakor če bi kdo podedoval veliko dediščino. V krstu smo vsi prejeli dediščino, da lahko postanemo svetniki. Svetost je poklic za vsakogar. Tako smo vsi poklicani, da hodimo po poti svetosti, in ta pot ima svoje ime in svoj obraz; obraz Jezusa Kristusa. On nas uči, kako postati svetnik. /.../ [Svetniki] nam pravijo: »Zaupajte v Gospoda, saj on ne razočara.« On nikoli ne razočara, je dober prijatelj, ki je vedno na naši strani. Skozi svoje pričevanje nas svetniki opogumljajo, naj se ne bojimo iti proti toku ali biti nerazumljeni ali zasmehovani, ko govorimo o njem ali evangeliju.[33]
Svetniki niso bili popolni zgledi, ampak ljudje, ki jih je zaznamoval Bog. Primerjamo jih lahko z vitražnimi okni v cerkvi, ki dovajajo svetlobo v različnih barvnih odtenkih.[34]
Današnji svet za svojo rešitev ne potrebuje veliko politikov, znanstvenikov in umetnikov, ampak potrebuje predvsem delavnih svetnikov. Vsak kongreganist [Marijine kongregacije] je torej najprej sam poklican k osebni svetosti. A biti svet sam zase ne zadostuje za tvorce novega rodu, ampak moramo hoteti pokristjaniti in posvetiti ves svet... Današnji čas, naša Mati Marija, sv. oče in naša nesrečna domovina pričakujejo od nas nenavadno veliko. Ali bomo odrekli svojo pripravljenost, bratje? Ali se bomo ustrašili teh velikih nalog? Slabi smo, a mogočno Mater imamo. Zato hočemo. Hočemo iz sebe izklesati svete katoličane, nepopustljive v načelih in delavne! (Lojze Grozde)[35]
Mar si niso celo apostoli nasprotovali, ko sta se Pavel in Barnaba sprla glede Janeza, imenovanega Marko? Toda ostala sta prijatelja in šele plovba je ločila tadva, ki ju je združil Kristusov evangelij. Mar se ni taisti Pavel uprl Petru v obraz, ker ta ni hodil pravilno, v skladu z resnico evangelija? A vendar ga je imenoval svojega predhodnika in steber Cerkve ter mu predložil svoje oznanilo, da bi morda ne tekel ali da ne bi bil tekel v prazno. Saj se v vprašanju vere celo otroci ne strinjajo s starši in žene ne z možmi, pa vendar ne na račun družinske ljubezni. (sveti Hieronim o prepirih med svetniki, Zagovor proti Rufinu 3,2)[36]
Pisano je namreč: »Družite se s svetimi, kajti tisti, ki se z njimi družijo, bodo postali sveti« (Prg 13,20). In spet na drugem mestu (Pismo) pravi: »S človekom brez krivde boš tudi ti brez krivde, z izvoljenim boš izvoljen, s sprijenim pa se boš spridil« (2 Sam 22,26-27, Ps 18,26-27). Pridružimo se ljudem, ki so brez krivde in pravični; to so namreč Božji izvoljenci. (papež Klemen I.)[38]
Bodite veseli, prosim vas, imejte pogum in nikakor ne pozabite, da ne bomo nikdar brez napak, dokler tu doli živimo. (Jacinta Marescotti)[39]
Svet se ne prenovi, če ljudje ne pojmujejo svetosti kot izpolnjevanja dolžnosti svojega stanu. Delavec bo posvečen na svojem delovnem mestu, vojak bo postal svet v vojski. Bolnik bo posvečen v bolnišnici, študent s študijem, kmet na kmetiji, duhovnik pri opravljanju svoje službe, uradnik v svoji pisarni. Vsak korak naprej na poti k svetosti je korak v žrtvovanju izpolnjevanja lastne dolžnosti. (Marija Magdalena Gospodovega trpljenja)[40]
»Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji« (Mt 6,10). V tem je princip svetosti. (Ivan Merz)[41]
Nekdo, ki je grešil, vendar svojo preteklost obžaluje, danes more postati svet; če ne še danes, pa morda jutri. Še več, tak človek lahko celo hitreje napreduje po poti svetosti kakor jaz. Medtem ko zapravljam svoj čas in svoje moči s kritiziranjem in govorjenjem čez druge, so se tisti, ki so se mi zdeli daleč za menoj, odločno podali na pot svetosti in sedaj hitro napredujejo. Utegne se zgoditi, da me bodo zelo kmalu prehiteli. (François Xavier Nguyễn Văn Thuận)[42]
Ko sem imel svetnike v študiju, sem videl, da svetost ni nikoli v izrednih dogodkih. Svetost je vedno v naravnem odnosu, v življenju pravzaprav »nič posebnega«, pa vendar je ta naravnost nekaj posebnega in izrednega. (Viktor Papež o delu na Kongregaciji za zadeve svetnikov; čez njegove roke je šlo okoli 120 kandidatov za svetnike iz evropskih držav)[43]
»Elija je bil človek kakor mi in podvržen istim strastem kakor mi«, pravi sveti [Jakob], da bi odvrnil kristjane od te krive predstave, ki nas sili, da zavračamo zgled svetnikov, ker ne gre v sklad z našim stanjem. »To so bili svetniki,« govorimo, »to ni za nas.« (Blaise Pascal premišljuje Jak 5,17)[44]
Za pravo krščansko življenje še ni dovolj, samo hudega se varovati pa Božjo službo opravljati. To je šele cvetje! Iz cvetja mora sad dozoreti, To pa so dobra dela. Presodimo danes, koliko je v nas pravega krščanstva![45]
Če želimo po stezi popolnosti hoditi, moramo z malim začeti, ne hrepeneti po čudežih velike svetosti, ampak se v vsakdanjih krepostih vaditi. Če hočeš v visok stolp priti, moraš od ene stopnice do druge stopati. Kdor naenkrat previsoko stopi, mu rado spodleti. Toliko majhnih priložnosti imamo: prestati kakšno zoprnost, požreti žal besedo, kakšno sitnost voljno potrpeti, nespamet bližnjemu ne zameriti. To so reči, ki jih vsakdo lahko stori.[46]
Hočeš druge vneti, moraš sam goreti. Mrtvo oglje se ne vžge.[47]
Marsikdo bi se rad poboljšal, ali prizadevati si noče. Priden bi rad bil, ali delati mu mrzi. Svet bi rad bil, ali sveto živeti se mu ne ljubi. Nekateri v poboljšanje le na pol stopijo. Tako ravnanje ni drugega kakor goljufija.[48]
Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet. (3 Mz 19,2)
Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hodi za menoj! (Jezus Kristus, Mt 19,21)
Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici. (Jezus Kristus, Jn 17,17-19)
Zato se očistimo vseh madežev mesa in duha in v strahu Božjem dopolnjujmo svetost. (sveti Pavel, 2 Kor 7,1)
Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo. (sveti Pavel, 2 Tim 3,16-17)
Zli duh veliko škoduje s tem, da dušam, predanim notranji molitvi, vceplja napačno mnenje o ponižnosti, da bi preprečil njen nagel razvoj. Dopoveduje nam, da smo prevzetni, da gojimo visoke želje, če hočemo posnemati svetnike in hrepenimo po mučeništvu. Prišepetava nam in nas prepričuje, da dela svetnikov pač moramo občudovati, ne smemo jih pa kot grešniki posnemati.[49]
Poznam osebe, ki so v svojih delih svete in ki premorejo toliko, da se jih svet čudi. Toda, moj Bog, zakaj take duše kljub temu še leže na tleh? Zakaj še niso dosegle vrhunca popolnosti? Kaj je krivo? Kaj še zadržuje tiste, ki toliko storijo za Boga? Ah, zapletli so se v zanke časti, in kar je najhuje, tega nočejo priznati. Včasih je kriv tudi zli duh, ki jim prišepetava, da so se dolžni braniti za svojo čast. Pri Bogu naj mi verjamejo, meni, mravlji, po kateri jim govori Gospod: če te gosenice ne bodo uničili, jim sicer ne bo snedla celega drevesa, ker bo še vedno ostalo nekaj najedenega listja – ostanki kreposti; a táko drevo ni lepo; ne uspeva in tudi drevesom poleg sebe ne dá uspevati; sad dobrega zgleda, ki ga táko drevo obrodi, ni zdrav in trpežen.[50]
Bog ne potrebuje dveh Božjih Mater, ne dveh sv. Jožefov, ne kopije kateregakoli svetnika, ampak, kakor nas ustvarja, kot izvirnike. Bog ne potrebuje kopij, ampak izvirnike, vsak mora hoditi po poti lastne svetosti. (Stanislav Zore)[51]
