Uporabnik:Nokturno/peskovnik

Gnojilo insektov

Gnojila insektov (angleško: insect frass) so v bistvu kakci insektov, ki se uporabljajo za pognojitev rastlin. Gre za povsem naravni ekosistem pri čemer se insekte hrani izključno z zelenjavo in , da se ohrani naravni krog brez uporabe kemičnih preparatov ali kakršnih koli od človeka narejenih snovi. Tako se zelenjava, ki jo pojejo insekti pretvori v hrano za zelenjavo. Popoln naravni krog. Tako gnojilo sestoji iz vseh potrebnih snovi, ki hranijo rastline. Vsebuje tudi hitin, ki utrjuje zgradbo rastline in je ključen pri njeni imunski obrambi.

Hrana insektom

Za hrano insektom od katerih se pridobiva gnojilo se uporablja izključno doma pridelano zelenjavo, sadje in druga živila kot so otrobi in pšenični kruh. Edino kupljeno živilo so mačji briketi, ki pa ne vsebujejo nobenih nevarnih snovi. Uporaba iztrebkov

Hitin

Hitin ali angleško Chitin, C8H13O5N, je snov, ki se med drugim nahaja tudi v ščurkovem oklepu. Ko le ta odpade ga ščurek poje in s tem se hitin prenese v iztrebek. Za rastline je izrednega pomena saj pri njih sproži avto imunski odziv v katerem pričnejo proizvajati obrambne toksine, ki delujejo proti njenim naravnim škodljivcem.

Luka Dončić

Št. 7 – Real Madrid
Položaj	krilo
Liga	Liga ACB Evroliga
Osebni podatki
Rojstvo	28. februar 1999 Ljubljana, Slovenija
Narodnost	slovenska
Višina	201 cm
Teža	99 kg
Informacije o karieri
Pro. kariera	2014–danes
Pregled kariere
2014-15	Real Madrid B

Luka Dončić, slovenski košarkar, * 28. februar 1999, Ljubljana, Slovenija.

Luka je igralec košarke, ki lahko igra na različnih igralnih položajih. Tako je lahko branilec, ki se znajde tudi kot organizator, njegova višina pa mu omogoča igranje tudi kot krilo.

V svojih najstniških letih velja za enega največjih talentov v celi Evropi. Še zelo mlad je zaigral v močni španski ligi in tudi v najmočnejšem evropskem klubskem tekmovanju, Evroligi.

Igralna kariera

Klubska

Začetki

Svojo košarkarsko pot je začel na OŠ Milana Jarca v Ljubljani. Njegov prvi klub pa je bil Union Olimpija.

Od 2014: Real Madrid

V prvi španski ligi je 30. aprila 2015 opravil krstni nastop v starosti 16 let, 2 meseca in 2 dni. Pri tem je enkrat zadel za tri točke. S tem je postal tretji najmlajši igralec v zgodovini prve španske lige, ki je zaigral v njej in najmlajši iz madridskega Reala.

Decembra 2016 je prvič zablestel tudi v evroligi. Bil je tudi izbran za najboljšega igralca kroga in pri 17 letih postal najmlajši igralec, ki mu je to uspelo. Zasluga gre njegovemu nastopu na tekmi 21. decembra proti nemškemu Bambergu, kjer je zbral 16 točk, 6 skokov, 5 podaj in še tri ukradene žoge. Vse to ob statističnemu indeksu 25.

Reprezentanca

Zaradi njegovega velikega talenta so ga poskušali pridobiti v svoje vrste s strani španske reprezentance. Tako nekaj časa ni bilo jasno za koga bo nastopil, dokler se septembra 2016 ni dokončno izjasnil, da bo vendarle igral za Slovenijo.

Decembra 2014 je nastopil na prijateljskem turnirju v Szekesfehervarju na Madžarskem za selekcijo Slovenije v starostni kategoriji do 16 let. Tam je v treh srečanjih, igrali so proti Romuniji, Češki in Poljski, dosegal povprečno 35,3 točke in 7,6 skoka ter imel 81 odstoten met za dve in 57 odstoten met za tri točke. Največ točk, 45, je dosegel proti Poljakom.

Osebno

Njegov oče je Saša Dončić, slovenski košarkarski reprezentant srbskih korenin, ki je tekmoval okoli leta 2000 in je trener. Mati je Mirjam Poterbin.

Dosežki

Individualne nagrade

• 2012: izbran za najboljšega igralca na turnirju Lido di Roma v kategoriji do 13 let, z Union Olimpijo
• 2013: izbran za najboljšega igralca na turnirju Ciutat de l’Hospitalet v kategoriji do 14 let,
• 2014: najboljši igralec španskega kadetskega prvenstva v kategoriji do 16 let
• 2015: izbran v najboljšo peterko turnirja Ciutat de l’Hospitalet (ANGT: Adidas Next Generation Tournament)
• 2015: najboljši igralec španskega mladinskega prvenstva v kategoriji do 18 let

Klubske

Real Madrid

• prvaki Španije - Liga ACB: 2015, 2016
• španski pokal - Copa del Rey: 2016

Zunanje povezave

(Angleščina)

• Luka Dončić: profil na realmadrid.com
• Luka Dončić: profil na eurobasket.com
• Luka Dončić: profil na euroleague.net

(Španščina)

• Luka Dončić: profil na acb.com

Rojeni leta 1999 Živeči ljudje Slovenski košarkarji

2015-16: Luka navdušuje s svojimi igrami v dresu Reala, pa čeprav ima samo 16 let (28. februarja bo star 17 let). In seveda, Luka igra za člansko ekipo Reala tako v španskem prvenstvu kot v evroligi. Kako odličen košarkar je oziroma kako velik talent je, dokazuje podatek, da je v španski ligi na tekmi z Bilbaom dosegel španski rekord po indeksu za igralce, ki še niso dopolnili 17 let (indeks 22; 15 točk, šest skokov, štiri asistence).

Saša Dončić

krilo
Osebni podatki
Rojstvo	14. junij 1974 Šempeter pri Gorici
Narodnost	slovenska
Višina	201 cm
Informacije o karieri
Pro. kariera	1993–2010
Pregled kariere
Kot košarkar:
1993-94	Ilirija
1994-95	Postojna
1995-96	Idrija
1996-99	Pivovarna Laško
1999-00	Loka Kava
2000-01	Krka
2001	Loka Kava
2001-02	Sloga Telekom Srbija
2002	ALM Évreux
2002-03	Slovan
2003-04	Pivovarna Laško
2004-06	Slovan
2006-07	Domžale
2007-08	Union Olimpija
2008-09	Slovan
2010	Avantgard Radovljica
Kot trener:
2010–11	Avantgard Radovljica
2012–2013	Škofja Loka
2015	Slovenija B (pomočnik)
2015–	Ilirija

Saša Dončić, slovenski košarkar in trener, * 14. junij 1974, Šempeter pri Gorici.

Saša je igral košarko na mestu krila ali visokega branilca. Kot igralec je bil aktiven od 1993 in do 2010. Potem se je posvetil treniranju drugih.

Igralna kariera

Klubska

Začel je v ljubljanski Iliriji, nadaljeval v Postojni in Idriji, prebil višje pa se je z dobrimi igrami pri Pivovarni Laško v letih 1996 in 1999. Zatem je zamenjal številne klube, bil med drugim pri Krki in Slovanu, nato eno sezono, 2007-08, tudi pri Olimpiji in tam slavil naslov slovenskih prvakov.

Reprezentanca

Leta 2004 je odigral dve tekmi za Slovenijo v kvalifikacijah za EP 2005. To sta bila njegova edina nastopa za državno selekcijo.

Trener

Leta 2010 je po dveh desetletjih aktivnega igranja zaključil igralsko kariero in se posvetil treniranju. V 2012-13 je bil trener v Škofji Loki, toda po nizu porazov je bil zamenjan. V letu 2015 je bil trener pomočnik v slovenski B reprezentanci. Od leta 2015 trenira košarkarje Ilirije. Tam so začeli na dnu, in se v prvem letu preko tretje prebili v drugo slovensko ligo. Pri tem ima pomoč izkušenih košarkarjev kot so Goran Jagodnik, Stipe Modrić in Jasmin Hukić.

Osebno

Poročen je z Mirjam Poterbin. Leta 1999 se jima je rodil sin Luka Dončić, ki je tudi košarkar. Preden je nadaljeval s treniranjem se je lotil tudi gostinstva in nekaj časa vozil celo taksi.

Zunanje povezave

(Angleščina)

• Saša Dončić: profil na euroleague.net
• Saša Dončić: profil na fibaeurope.com

Rojeni leta 1974 Živeči ljudje Slovenski košarkarji Slovenski košarkarski reprezentanti

Prva liga Jugoslavije v košarki

Šport	Košarka
Ustanovitev	1945
Ukinitev	1992
Države	SFR Jugoslavija
Celina	FIBA Evropa (Evropa)
Največ naslovov	Crvena Zvezda (12)
Izpad v	Yugoslav 1. B League
Povezana tekmovanja	Jugoslovanski košarkarski pokal

Prva liga Jugoslavije v košarki se je pod imenom »prva zvezna liga« (srbohrvatski: prva savezna liga) igrala med letoma 1945 in 1991 in je bila klubsko tekmovanje najvišjega ranga v državi. Ustanovljena je bilo leta 1945 in je trajala 47 zaporednih sezon vse do razpada skupne države v letu 1991.

Vsega skupaj se je z naslovom prvaka okitilo deset klubov in ena selekcija. Po številu naslovov je bil najuspešnejši klub iz Beograda KK Crvena zvezda z 12. naslovi.

Zgodovina

Tekmovanje je trajalo 47 zaporednih sezon.

1945 - tekmovanje selekcij

Po vojni leta 1945 v Jugoslaviji še ni bilo delujočih košarkarskih klubov. Zato so za prvo tekmovanje sestavili različne selekcije, ki so se pomerile med seboj v prvenstvu, ki je trajalo vsega nekaj tekem. V finalu sta se pomerili selekciji vojske JLA in srbije. Zmagala je prva z rezultatom 21 proti 18. V postavi zmagovite selekcije je bil med drugimi igralec Aleksandar Nikolić, ki se je kasneje z velikimi črkami zapisal pri razvoju košarke v Jugoslaviji.

1946 - 1955: Prevlada Crvene zvezde

Z letom 1946 se prične resnejše klubsko tekmovanje v katerem sprva osem sodelujočih ekip odigra vsak po le sedem tekem. Najboljši je bil tisti, ki jih je dobil največ. Istočasno se začne prevlada Crvene zvezde, ki je dobila zaporedoma deset naslovov prvaka. Med ključne ljudi v zvezdi velja omeniti več košarkarjev, ki so kasneje odigrali odločilne vloge pri razvoju košarke v Jugoslaviji in njeni uveljavitvi med svetovne velesile. Najprej je tu Nebojša Popović, ki je obdobje zvezdine prevlade začel kot igralec, ga nadaljeval kot igralec in trener ter zaključil kot izključno trener. Kasneje je bil pomemben funkcionar v krovni zvezi. Naslednji po vrsti je Borislav Stanković, ki je po igralski karieri ostal v košarki najprej kot trener nato pa kot funkcionar in prišel celo do vodenja FIBE ter je bil sprejet v oba največja košarkarska hrama slavnih, tako po FIBA kot Naismithov košarkarski hram slavnih. Za oba omenjena je značilno to, da sta se poleg aktivnega igranja košarke posvečala tudi izobrazbi in končala fakulteto.

Do konca zvezdine prevlade je prišlo v letu 1956, ko je slavil srbski Proleter iz Zrenjanina. Prvo peterko ekipe so sestavljali Vilmoš Loci, Lajoš Engler, Ljubomir Katić, Dušan Radojčić in Milutin Minja. Zrenjaninska ekipa je bila v tistem času med najboljšimi tudi v drugih sezonah, bili so drugi kar štirikrat, nazadnje v letu 1957.

Šestdeseta: Nadaljnji razvoj

Konec petdesetih in v prvi polovici 1960. let sta bila redno pri vrhu Olimpija in [[|KK OKK Beograd|OKK Beograd]]. Slednji je imel v svojih vrstah eno prvih mednarodnih zvezd jugoslovanske košarke, to je bil Radivoj Korač. Medtem je bil vodilni igralec pri Olimpiji še ena reprezentančna zvezda iz tistega obdobja, Ivo Daneu. Olimpija je v letih 1957, 1959, 1961 in 1962 osvojila svoje prve štiri naslove.

1965-68: Zadar in Olimpija

V štirih sezonah od vključno 1965 dalje sta bili v boju za vrh predvsem dve moštvi. To sta hrvaški Zadar in ljubljanska Olimpija.

Sedemdeseta: Leta hude konkurenčnosti

V 1970. letih se je formirala skupina klubov kot lokalnih centrov moči, ki so vsa imela v svojih vrstah reprezentanta ali dva, okoli njih pa še več dobrih košarkarjev. Tako je namesto enega ali dveh močnih klubov, ki bi imela primat, obstajalo več njih in posledično je obstajala znotraj lige izredno huda konkurenca v boju za naslov prvaka in za mesta, ki so vodila na mednarodna tekmovanja. Posledično je v teh letih bilo tudi več različnih klubov, ki so se okronala z naslovi. Poleg tega pa je zaradi hude domače tekmovalnosti in številnih težkih tekmah znotraj lige se povečala tudi moč jugoslovanskih klubov v mednarodnih tekmovanjih in prišla so do svojih prvih velikih uspehov tudi zunaj. Velja omeniti, da je bil ravno to načrt krovne zveze, da se preko lokalnih centrov moči razvije moč klubov na višjo raven in to je zvezi v celoti tudi uspelo. Posledično se je povečal tudi mednarodni ugled jugoslovanske košarke, saj so klubi tako sledili reprezentančnim uspehom, ki so bili tedaj že tako na zelo visoki ravni.

Tako velja omeniti številne klube, ki so se vsi borili za vrh. Leta 1970 je Olimpija izkoristila še zadnje moči v športni pokoj odhajajočega Daneua in s tem osvojila svoj zadnji naslov. Potem ni bila več v najožji konkurenci. V 1971 je svoj prvi naslov osvojila splitska Jugoplastika. Za njih je bil to prvi od dveh naslovov v tem obdobju, drugega so osvojili v letu 1977, poleg tega pa so si priborili še tri pokalne titule. V letu 1972 je beograjska Crvena Zvezda osvojila svoj dvanajsti in tudi zadnji naslov. V celih sedemdesetih je le enemu klubu uspelo osvojiti dva zaporedna naslova. V letih 1974 in 1975 je to dosegel Zadar, ki je imel v svojih vrstah izjemnega Čosića. Leta 1976 je Partizanova naveza Dalipagić - Kićanović Beograjčanom prinesla prvega od dveh naslovov v sedemdesetih. Jugoplastika, Zadar in Partizan so edini z dvema naslovoma v tem obdobju.

Moštva po uspešnosti

Klub	Bivši nazivi	Mesto	Prvak	Podprvak	Skupaj
Skupaj prvaki in podprvaki (1945. - 1991.)
Crvena Zvezda		Beograd	12	7	19
Olimpija	AŠK	Ljubljana	6	8	14
Split	Jugoplastika POP 84	Split	6	6	12
Zadar		Zadar	6	3	9
Partizan		Beograd	4	10	14
OKK		Beograd	4	1	5
Cibona	Lokomotiva	Zagreb	3	4	7
Bosna		Sarajevo	31	1	4
Proleter		Zrenjanin	1	4	5
Radnički		Beograd	1		1
Selekcija JLA			1		1
Šibenik	Šibenka	Šibenik		11	1
Mladost		Zagreb		1	1
Selekcija Srbije				1	1

Naslovi po republikah

Republika	Naslovov
SR Srbija	23
SR Hrvaška	15
SR Slovenija	6
SR BiH	3

Le republiki SR Črna Gora in SR Makedonija nista dobili nobenega naslova. Kar pa ne pomeni, da nista imeli dobrih igralcev. Črnogorska KK Budučnost je vrsto let igrala nemajhno vlogo v prvi ligi in proizvedla več dobrih košarkarjev. V prvi polovici 1980. let je iz njenih vrst izšlo nekaj odličnih košarkarjev,

Pri košarkarski zvezi Jugoslavije so načrtno delali tudi z Makedonijo, saj so se zavedali njenega velikega zaostanka za ostalimi. Zato so se trudili pomagati tej bratski republiki in tudi od tam so proti koncu skupnosti začeli prihajati dobri igralci. Petar Naumoski je primer zelo dobrega makedonskega igralca. Dodaten problem v teh dveh republikah je bil v njunem ekonomskem zaostanku za drugimi, tako so perspektivni košarkarji že zelo zgodaj odhajali v bolje razvita področja države, kjer so jim lahko več nudili. To je bila težava predvsem za njihove klube, ki so posledično težko zadržali doma svoje igralce.

Finala končnice

Sezona	Prednost domačega igrišča	Rezultat	Home court disadvantage	Prvi po redni sezoni	Zmage-Porazi
1981-82	Partizan	0–2	Cibona	Partizan	18–4
1982-83	Šibenka	1–2	Bosna	Šibenka	16–6
1983-84	Cibona	2–1	Crvena Zvezda	Cibona	16–6
1984-85	Cibona	2–1	Crvena Zvezda	Cibona	19–3
1985-86	Cibona	1–2	Zadar	Cibona	21–1
1986-87	Partizan	2–0	Crvena Zvezda	Cibona	22–0
1987-88	Jugoplastika Split	2–1	Partizan	Jugoplastika Split	21–1
1988-89	Partizan	0–2	Jugoplastika Split	Partizan	16–6
1989-90	Jugoplastika Split	3–1	Crvena Zvezda	Jugoplastika Split	19–3
1990-91	Pop 84 Split	3–0	Partizan	Pop 84 Split	19–3

Glej tudi

• Liga ABA
• 1. A slovenska košarkarska liga

Zunanje povezave

• Seznam prvenstev 1945-1991

Opomba namenjena urejevalcem za ravnanje z zložljivostjo polja:

• Uporabi {{Nokturno|state=collapsed}} – navpolje se bo v vsakem primeru startalo v zaprtem (skritem) stanju.
• Uporabi {{Nokturno|state=expanded}} – navpolje se bo v vsakem primeru startalo v odprtem (v celoti vidnem) stanju.
• Uporabi {{Nokturno|state=autocollapse}} – navpolje bo zaprto (skrito), če obstajata vsaj dve navpolji na isti strani, če pa je edino, se bo startalo v odprtem stanju. To je tudi običajno prednastavljena vrednost.

Kategorija:Košarkarska tekmovanja Kategorija:Športne prireditve, ustanovljene leta 1945

Prva liga Jugoslavije v košarki 1990-91 je bila 47. državna klubska sezona najvišjega ranga po vrsti in hkrati zadnja, ki se je organizirala v nekdaj skupni državi. Tekmovanje je potekalo pod imenom »prva zvezna liga« (srbohrvatski: prva savezna liga) in je potekalo v drugi polovici leta 1990 in do pomladi 1991. Igralo se je v dveh delih. Najprej redni del, sezona 1990-91, nato zaključni del, tako imenovana končnica na izpadanje v pomladi leta 1991. V rednem delu je tekmovalo 12 ekip po sistemu vsak z vsakim tako doma kot v gosteh. V končnico so se uvrstila štiri najboljša moštva rednega dela in v njej odigrala najprej polfinalne dvoboje. Zmagovalca sta se nato med seboj pomerila v finalnem obračunu, ki se je igralo na tri dobljene tekme. Po sezonskem delu je bil najboljši POP 84 (še leto prej pod imenom Jugoplastika) pred Partizanom, Cibono in Zadrom. Prvak je na koncu postal POP 84, ki je v finalu zmagal proti Partizanu in tako slavil še četrtič zapored.

Uvrstitve po rednem delu sezone 1990-91

	Moštva	Tekem	Zmage	Porazi		−	Točk	Kvalificiranje
1.	POP 84 Split	22	19	3	1.947	1.679	41	Uvrstitev v končnico za prvaka
2.	Partizan Beograd	22	18	4	2.148	1.901	40
3.	Cibona Zagreb	22	15	7	1.971	1.853	37
4.	Zadar	22	13	9	1.924	1.885	35
5.	Vojvodina Novi Sad	22	10	12	1.888	1.902	32
6.	IMT Beograd	22	10	12	1.857	1.892	32
7.	Olimpija Ljubljana	22	10	12	1.944	1.986	32
8.	Bosna Sarajevo	22	8	14	1.882	1.990	30
9.	Crvena zvezda Beograd	22	8	14	1.943	2.047	30
10.	Budućnost Titograd	22	7	15	1.771	1.943	29
11.	Šibenka	22	7	15	1.821	1.907	29	Izpad v drugo ligo
12.	Čelik Zenica	22	7	15	1.785	1.930	29

Končnica

V končnico in s tem v igranje za naslov prvaka so se uvrstila prva štiri moštva. Tabela končnice:

	Polfinale					Finale
	1	POP 84	2
	4	Zadar	1
						1	POP 84	3
						2	Partizan	0
	2	Partizan	2
	3	Cibona	1

Polfinale

Polfinalna para se je določilo po sistemu prvi po rednem delu proti četrtouvrščenemu ter drugi proti tretjemu. Tako je prišlo do naslednjih polfinalnih parov:

• POP 84 - Zadar
• Partizan - Cibona

POP 84 je v hrvaškem polfinalnem dvoboju proti ekipi Zadra napredoval po treh dokaj izenačenih tekmah, ki jih je dobil z 2 proti 1 v zmagah. Splitčani so izkoristili prednost domačega igrišča in slavili na obeh tekmah pred svojimi gledalci. Pri Zadru se je najbolj izkazal mladi Arijan Komazec, omeniti velja še odličnega centra Stojka Vrankovića.

V drugem polfinalu je Partizan prav tako izkoristil dve tekmi na domačem igrišču, ki ju je obe tudi dobil, medtem ko je v Zagrebu zmagala Cibona. Pri slednji velja omeniti naslednje igralce: Ivan Sunara, Cvjetičanin, Radulović, Mršić,... Na Cibonini klopi je poveljeval trener Mirko Novosel. V odločilni tretji tekmi je Partizan zmagal s tesnimi 75-72, predvsem po zaslugi dveh odličnih igralcev, Žarko Paspalj je prispeval 20, Aleksandar Đorđevič pa 19 točk.

Finale

Finalni par za naslov jugoslovanskega prvaka v letu 1991 je bil:

• POP 84 - Partizan:
  • 1. tekma: POP 84 - Partizan: 85-74
  • 2. tekma: Partizan - POP 84: 91-95
  • 3. tekma: Partizan - POP 84: 64-86

Slavil je tako POP 84 s 3 proti 0 v zmagah. Nekoliko presenetljivo so Splitčani slavili na vseh treh zaporednih tekmah. Na prvi so vodili tudi za dvajset pik in nepričakovano zlahka zmagali. Edino na drugi tekmi, ki se je igrala v Beogradu, je bilo bolj izenačeno in zmagovalec se je odločil šele v zaključku srečanja. Tudi tretja tekma je bila v Beogradu, toda na njej Partizan ni imel možnosti in je moral priznati premoč gostom. Najbolj zaslužni, da je naslov šel ponovno v Split, so bili igralci kot Toni Kukoč, Velimir Perasović in Zoran Savić. Trener prvakov je bil Željko Pavličević, ki je ravno pred sezono zamenjal Božidarja Maljkovića in je klub vodil prvič.

Najboljši strelec

Najboljši strelec prvenstva je bil hrvaški igralec Zadra Arijan Komazec, ki je dosegal povprečno 29,2 točke na srečanje.

Prvak

Prvak Jugoslavije v košarki 1991
POP 84 Split 6. naslov

Postava moštva prvakov

Št.	Pozicija	Igralec	Višina
	Organizator	Zoran Sretenović	191
	Branilec	Velimir Perasović	195
	Krilo	Toni Kukoč	207
	Organizator	Petar Naumoski	195
		Edi Vulić
	Krilo	Velibor Radović	202
	Center	Zoran Savić	206
	Krilni center	Aramis Naglić	203
	Center	Žan Tabak	213
		Paško Tomić
	Krilo	Teo Čizmić	205
	Organizator	Luka Pavićević	185
	Trener	Željko Pavličević

Viri

Literatura

• Hinojo, Juanan (2011): Ukradene sanje - jugoslovanska košarka, 1. del, ISBN 978-961-6591-11-9

Zunanja povezava

• Seznam prvenstev 1945-1991

Prva liga Jugoslavije v košarki 1989-90 je bilo 46. državno klubsko tekmovanje najvišjega ranga po vrsti. Organizirano je bilo pod imenom »prva zvezna liga« (srbohrvatski: prva savezna liga) in je trajalo od druge polovice leta 1989 do konca pomladi 1990. Sodelovalo je 12 moštev. Igralo se je v dveh delih. Najprej redni del, sezona 1989-90, nato zaključni del, tako imenovana končnica na izpadanje v pomladi leta 1990. V rednem delu je tekmovalo 12 ekip po sistemu vsak z vsakim tako doma kot v gosteh. Po sezonskem delu je bila najboljša splitska Jugoplastika pred Crvena zvezda Beograd, tretji je bil Zadar. V končnico se je uvrstila kot četrtouvrščena še Cibona Zagreb. Sloboda Dita Tuzla in Zorka Šabac sta kot zadnjeuvrščena izpadla v nižjo ligo. V finalu je slavila Jugoplastika in postala prvak še tretjič zapored.

Uvrstitve po sezoni 1989-90

	Moštva	Tekem	Zmage	Porazi		−	Točk	Kvalificiranje
1.	Jugoplastika Split	22	19	3	2.118	1.734	41	Uvrstitev v končnico za prvaka
2.	Crvena zvezda Beograd	22	17	5	2.026	1.961	39
3.	Zadar	22	13	9	1.999	1.873	35
4.	Cibona Zagreb	22	13	9	2.114	1.968	35
5.	Vojvodina Novi Sad	22	12	10	1.851	1.851	34
6.	Bosna Sarajevo	22	12	10	1.922	1.888	34
7.	Smelt Olimpija Ljubljana	22	10	12	1.950	1.929	33
8.	Partizan Beograd	22	9	13	1.872	1.968	31
9.	Novi Zagreb	22	8	14	1.737	1.808	30
10.	IMT Beograd	22	7	15	1.814	1.976	29
11.	Sloboda Dita Tuzla	22	7	15	1.796	1.990	29	Izpad v drugo ligo
12.	Zorka Šabac	22	5	17	1.844	2.008	27

Končnica

V končnico in s tem v igro za naslov prvaka so se uvrstila prva štiri moštva. Tabela končnice:

	Polfinale					Finale
	1	Jugoplastika Split
	4	Cibona
						1	Jugoplastika Split	3
						2	Crvena Zvezda	1
	2	Crvena Zvezda
	3	Zadar

Polfinale

Polfinalna para se je določilo po sistemu prvi po rednem delu proti četrtouvrščenemu ter drugi proti tretjemu. Tako je prišlo do naslednjih polfinalnih parov:

• Jugoplastika - Cibona
• Crvena Zvezda - Zadar

Finale

Finalni par za naslov jugoslovanskega prvaka v letu 1990 je bil:

• Jugoplastika - Crvena zvezda:
  • 1. tekma: Jugoplastika - Crvena zvezda 98-70
  • 2. tekma: Crvena zvezda - Jugoplastika 69-67
  • 3. tekma: Crvena zvezda - Jugoplastika 63-93
  • 4. tekma: Jugoplastika - Crvena zvezda 113-89

Po štirih tekmah je slavila Jugoplastika s 3 proti 1 v zmagah.

Najboljši strelec

Najboljši strelec prvenstva je bil hrvaški igralec Zadra Arijan Komazec, ki je dosegal povprečno 31,3 točke na srečanje.

Prvak

Prvak Jugoslavije v košarki 1990
Jugoplastika Split 5. naslov

Postava moštva prvakov

Št.	Pozicija	Igralec	Višina
	Organizator	Zoran Sretenović	191
	Branilec	Velimir Perasović	195
	Krilo	Toni Kukoč	207
	Organizator	Petar Naumoski	195
	Center	Zoran Savić	206
	Center	Goran Sobin	206
	Krilo	Velibor Radović	202
	Krilni center	Aramis Naglić	203
	Center	Žan Tabak	213
	Organizator	Duško Ivanović	196
	Krilni center	Dino Rađa	212
		Paško Tomić
	Krilni center	Teo Čizmić	205
	Organizator	Luka Pavićević	185
	Trener	Božidar Maljković

Viri

Literatura

• Hinojo, Juanan (2011): Ukradene sanje - jugoslovanska košarka, 1. del, ISBN 978-961-6591-11-9

Zunanja povezava

• Seznam prvenstev 1945-1991

Prva liga Jugoslavije v košarki 1988-89 je bilo 45. državno klubsko tekmovanje najvišjega ranga po vrsti. Tekmovanje je potekalo pod imenom »prva zvezna liga« (srbohrvatski: prva savezna liga) in je potekalo v drugi polovici leta 1988 in do pomladi 1989. Udeleženih je bilo 12 moštev. Tekmovanje se je odvilo v dveh delih, najprej redni del po sistemu vsak z vsakim tako doma kot v gosteh in nato še končnica za prvaka na izpadanje. Za razliko od prejšnjega leta so se v končnico tokrat prvič uvrstila samo štiri najboljša moštva rednega dela in v njej odigrala najprej polfinalne dvoboje. Zmagovalca sta se nato med seboj pomerila v finalnem obračunu, ki se je igralo, kar je bila tudi novost, na tri dobljene tekme. V finalu je slavila Jugoplastika in postala prvak še drugič zapored.

Uvrstitve po sezoni 1988-89

	Moštva	Tekem	Zmage	Porazi		−	Točke	Kvalificiranje
1.	Partizan Beograd	22	16	6	2.096	1.879	38	Uvrstitev v končnico za prvaka
2.	Jugoplastika Split	22	16	6	1.940	1.729	38
3.	Bosna Sarajevo	22	15	7	1.911	1.776	37
4.	Crvena zvezda Beograd	22	14	8	1.921	1.843	36
5.	Zadar	22	14	8	1.920	1.710	36
6.	Olimpija Ljubljana	22	14	8	2.059	1.799	36
7.	Cibona Zagreb	22	12	10	1.936	1.919	34
8.	IMT Beograd	22	10	12	2.016	2.081	32
9.	Vojvodina Novi Sad	22	9	13	1.902	1.932	31
10.	Šibenka	22	6	16	1.906	2.172	28	Izpad v drugo ligo
11.	Prvi partizan Užice	22	3	19	1.707	2.125	25
12.	Borac Čačak	22	3	19	1.844	2.277	25

Končnica

V končnico in s tem v igro za naslov prvaka so se uvrstila prva štiri moštva. Tabela končnice:

	Polfinale					Finale
	1	Partizan
	4	Crvena Zvezda
						1	Partizan	0
						2	Jugoplastika Split	2
	2	Jugoplastika Split
	3	Bosna

Polfinale

Polfinalna para se je določilo po sistemu prvi po rednem delu proti četrtouvrščenemu ter drugi proti tretjemu. Tako je prišlo do naslednjih polfinalnih parov:

• Partizan - Crvena Zvezda
• Jugoplastika - Bosna

Finale

Finalni par za naslov jugoslovanskega prvaka v letu 1989 je bil:

• Partizan - Jugoplastika
  • 1. tekma:
  • 2. tekma:
  • 3. tekma:

Po treh tekmah je slavila Jugoplastika s 2 proti 1 v zmagah.

Najboljši strelec

Najboljši strelec prvenstva je bil hrvaški igralec Zadra Arijan Komazec, ki je dosegal povprečno 23,5 točke na srečanje.

Prvak

Prvak Jugoslavije v košarki 1989
Jugoplastika Split 4. naslov

Postava moštva prvakov

Št.	Pozicija	Igralec	Višina
	Organizator	Zoran Sretenović	191
	Branilec	Velimir Perasović	195
	Krilo	Toni Kukoč	207
	Center	Goran Sobin	206
		Ivica Burić
	Center	Žan Tabak	213
	Organizator	Duško Ivanović	196
	Krilni center	Dino Rađa	212
		Petar Vučica
		Paško Tomić
	Krilni center	Teo Čizmić	205
	Organizator	Luka Pavićević	185
	Trener	Božidar Maljković

Viri

Literatura

• Hinojo, Juanan (2011): Ukradene sanje - jugoslovanska košarka, 1. del, ISBN 978-961-6591-11-9

Zunanje povezave

• Seznam prvenstev 1945-1991

Prva liga Jugoslavije v košarki 1987-88 je bilo 44. državno klubsko tekmovanje najvišjega ranga po vrsti. Tekmovanje je potekalo pod imenom »prva zvezna liga« (srbohrvatski: prva savezna liga) in je trajalo v drugi polovici leta 1987 in do pomladi 1988. V njem je bilo udeleženih 12 moštev. Tekmovanje se je odvilo v dveh delih, najprej redni del in nato še končnica na izpadanje. V finalu je slavila Jugoplastika in s tem osvojila svoj skupno tretji naslov.

Uvrstitve po rednem delu sezone 1987-88

	Moštva	Tekem	Zmage	Porazi		−	Točke	Kvalificiranje
1.	Jugoplastika Split	22	21	1	2.025	1.764	43	Uvrstitev v končnico za prvaka
2.	Cibona Zagreb	22	17	5	2.235	2.007	39
3.	Partizan Beograd	22	15	7	2.066	1.973	37
4.	Smelt Olimpija Ljubljana	22	14	8	2.018	1.943	36
5.	Zadar	22	10	12	2.050	1.974	32
6.	Crvena zvezda Beograd	22	10	12	1.937	1.997	32
7.	IMT Beograd	22	9	13	2.042	2.106	31
8.	Šibenka	22	9	13	1.976	2.020	31
9.	Bosna Sarajevo	22	8	14	1.992	2.028	30
10.	Borac Čačak	22	7	15	1.839	2.002	29
11.	MZT Skopje	22	6	16	1.858	2.046	28	Izpad v drugo ligo
12.	Budućnost Titograd	26	6	16	1.915	2.093	28

Končnica

V končnico in s tem v igro za naslov prvaka se je uvrstilo prvih osem moštev. Tabela končnice:

	Četrtfinale					Polfinale					Finale
	1	Jugoplastika Split
	8	Šibenka
						1	Jugoplastika Split	2
						4	Smelt Olimpija	0
	4	Smelt Olimpija
	5	Zadar
											1	Jugoplastika Split	2
											3	Partizan	1
	2	Cibona
	7	IMT Beograd
						2	Cibona	2
						3	Partizan	1
	3	Partizan
	6	Crvena Zvezda

Finale

Finalni par za naslov jugoslovanskega prvaka v letu 1988 je bil:

• Jugoplastika - Partizan
  • 1. tekma: Jugoplastika - Partizan 101-79
  • 2. tekma: Partizan - Jugoplastika 86-80
  • 3. tekma: Jugoplastika - Partizan 88-67

Po treh tekmah je slavila Jugoplastika z 2 proti 1 v zmagah. Prvo tekmo so Splitčani dobili zanesljivo saj je pri nasprotniku manjkal eden njihovih ključnih igralcev, Vlade Divac. Le ta je bil potem prisoten na preostalih dveh srečanjih in na drugi tekmi doprinesel k izenačenju v zmagah na 1-1, potem ko je dosegel 24 točk in imel kar 17 skokov. Na odločilni tretji tekmi v Splitu pa je storil pet osebnih napak, potem ko je bila tekma do sredine neodločena. Po Divčevi odsotnosti so pri Jugoplastiki razliko močno povečali v svojo korist in zmagali na koncu prepričljivo. Pri Jugoplastiki, ki jo je vodil trener Božidar Maljković, so se najbolj izkazali slednji igralci: Toni Kukoč, Dino Rađa, Duško Ivanović, Goran Sobin, Velimir Perasović,... Pri Partizanu velja omeniti poleg Divca vsaj še ime njihovega organizatorja Aleksandra Đorđevića.

Najboljši strelec

Najboljši strelec prvenstva je bil hrvaški igralec Cibone Dražen Petrović, ki je dosegal povprečno 37,6 točke na srečanje.

Prvak

Prvak Jugoslavije v košarki 1988
Jugoplastika Split 3. naslov

Viri

Literatura

• Hinojo, Juanan (2011): Ukradene sanje - jugoslovanska košarka, 1. del, ISBN 978-961-6591-11-9

Zunanje povezave

• Seznam prvenstev 1945-1991

Marjan Fabjan

Osebni podatki
Vzdevek	Fabi, "Zlatarstvo Fabjan"
Rojstvo	3. maj 1958 Celje, Slovenija
Šport
Država	Jugoslavija,  Slovenija
Šport	Judo
Klub	Judo klub Z’ dežele Sankaku Celje

Marjan Fabjan, slovenski judoist in trener, * 3. maj 1958, Celje

Marjan Fabjan ali Fabi, kot ga nazivajo bližnji, je pravi guru slovenskega judoističnega športa. Že kot tekmovalec je bil zelo uspešen tako na nacionalni kot mednarodni ravni. Je ustanovitelj in glavni trener kluba Judo klub Z'dežele Sankaku Celje, ki je proizvedel vrsto mednarodno zelo uspešnih tekmovalcev v judu. Leta 2003 je prejel Bloudkovo plaketo za pomemben prispevek pri razvoju juda v Sloveniji. Leta 2012 pa je dobil še bolj cenjeno Bloudkovo nagrado.

Tekmovalna kariera

Marjan je nastopal v glavnem v kategoriji do 78 kg in je bil aktiven med letoma 1973 ter 1994. Z samim judom se je začel ukvarjati pri enajstih letih v domačem klubu Ivo Reya Celje.

Med kadeti

Leta 1973 je nastopil na republiškem prvenstvu Slovenije v Mariboru in osvojil tretje mesto v kategoriji do 65 kg. Dve leti kasneje je na tekmovanju v Ljubljani v kategoriji do 75 kg osvojil naslov republiškega kadetskega prvaka.

Mladinci

Med mladinci je dvakrat osvojil naslov jugoslovanskega prvaka v kategoriji do 78 kg, in sicer v letih 1977 ter 1978. V tem drugem letu je dosegel enega svojih največjih uspehov, ko je na kontinentalnem tekmovanju mladincev Evrope osvojil bronasto medaljo.

Članska tekmovanja

Kategorija do 78 kg

Na turnirjih med člani je tekmoval od leta 1977 in 1992 v kategoriji do 78 kg. Še kot mladinec je leta 1977 postal republiški prvak Slovenije in podprvak Jugoslavije. Naslednjega leta, 1978, je prvič postal jugoslovanski prvak na tekmovanju v Mariboru. Dosežek, ki ga je kasneje ponovil še trikrat, in sicer v letih 1979, 1981 in zadnjič, četrtič leta 1984. Poleg tega je bil še dvakrat podprvak, leta 1980 in 1986. Torej skupno štirikratni prvak in trikratni viceprvak Jugoslavije. K temu pa je dodal še dvakrat tretje mesto v letih 1983 in 1985.

Avstrija

Konec osemdesetih se je Fabjan preselil v Avstrijo in bil tudi tam uspešen. Najprej je leta 1988 osvojil tretje mesto nato pa bil dvakrat zapored v letih 1989 in 1990 prvak.

Slovenija

V času okoli slovenske osamosvojitve se je Marjan vrnil v domovino in v svojem tekmovalnem zenitu dosegel še nekaj uspehov. Tako je leta 1992 na turnirju v Ptuju postal državni prvak. Naslov, ki je postal njegov zadnji uspeh v kategoriji do 78 kg.

Kategorija do 86 kg

V letih 1993 in 1994 je nastopal v konkurenci do 86 kg. To je bil tudi njegov zaključni čas aktivnega nastopanja saj se je tedaj že nekaj časa ukvarjal z treniranjem in delom v njegovem judo klubu. Sledili so zadnji tekmovalni uspehi na slovenski ravni. Tako je najprej leta 1993 osvojil bron, naslednje leto pa srebro na državnem tekmovanju.

Leta 1994 je Fabjan zaključil tekmovalno kariero in se povsem posvetil delovanju z drugimi judoisti v svojem klubu. Delovanju, ki mu je prineslo veliko nadaljnih uspehov.

Trenerstvo in lasten klub

Še pred zaključkom aktivnega nastopanja se je začel posvečati treniranju drugih. Ker pa v lokalnem okolju ni našel skupne besede glede posluha in pristopa do juda, je leta 1990 ustanovil lasten klub v katerem se je lahko posvetil delu glede na lastna prepričanja. V prvih letih je klub deloval v dokaj skromnih razmerah toda počasi se je z fabijevim delom in vztrajnostjo začelo postavljati temelje za kakovostno delo z mladimi judoisti željnimi znanja in treniranja tega zahtevnega športa.

Leta 1992 je nastal tako imenovani Budokan Fabjan, vadbeni objekt na lokaciji Lopata, Celje, poimenovan po njem. Od istega leta se klub imenuje Sankaku (japonsko: trikotnik) kasneje pa so še pridodali ime sponzorja, "Z'dežele", po blagovni znamki Celjskih mesnin.

Kot glavni trener in mentor je vzgojil celo vrsto mednarodno uspešnih judoistk in judoistov; Urška Žolnir, Petra Nareks, Lucija Polavder, Rok Drakšič, Tina Trstenjak in Ana Velenšek so med najuspešnejšemi poleg številnih drugih. Vsi priznavajo Marjanovo delo z njimi za enega ključnih elementov na njihovi poti do uspeha.

Osebno

Rojen je bil kot četrti otrok očeta Mirka Fabjana in matere Jožefe. Oče je bil po rodu slovenski primorec iz Štanjela na Krasu, in je na celjsko pribegnil potem, ko je dezertiral iz italijanske vojske v kateri se kot Slovenec ni počuti domače. Mati je bila gospodinja, oče pa čevljar, ki se je zaposlil na Zavodu za rehabilitacijo invalidov. Oba je izgubil že zelo zgodaj kar ga je utrdilo v življenju.

"Zlatarstvo Fabjan"

Po poklicu je zlatar in je bil zaposlen v Zlatarni Celje. V intervjuju po osvojeni zlati olompijski medalji Tine Trstenjak se je zato pošalil češ, da je zlatar in da zlato sodi k njegovemu poklicu.

Učil se in prijateljeval je z srbskim judoistom Radomirjem Kovačevićem, ki je za Jugoslavijo osvojil bron na OI 1980 v Moskvi. Kovačević je preživel več let v domovini juda na japonskem in se je tam dogovoril za bivanje tudi za Marjana vendar se le ta ni odločil za pot tja.

Živi skupaj z svojo življensko spremljevalko Simono Lotrič, ki mu je leta 2011 rodila sina Jana.

Dokumentarec o Fabjanu

Leta 2013 je TV SLO v režiji Zvezdana Martiča posnela dokumentarni film z naslovom »Mehek kot skala - zgodba o Marjanu Fabjanu«. Dokumentarec pripoveduje življensko zgodbo Marjana Fabjana vse od njegovega otroštva do osvojene zlate olimpijske kolajne Urške Žolnir leta 2012.

Zunanje povezave

(Angleščina)

• Profil: Marjan Fabjan na judoinside.com

(Slovenščina)

• Marjan Fabjan na radiu Fantasy - youtube.com
• Marjan Fabjan, osebnost mojega kraja Življenska zgodba skozi šolsko raziskovalno nalogo; Celje 2014

Judo klub Z'dežele Sankaku Celje je slovenski športni klub iz Celja, ki deluje na področju juda. Ustanovitelj in glavni trener je Marjan Fabjan. Iz kluba je prišla vrsta judoistov, ki so dosegli množico mednarodnih uspehov.

Zgodovina

Peter Slatnar, slovenski smučarski skakalec in podjetnik, * ?.

Peter je iz Cerkelj na gorenjskem. Deluje kot samostojni podjetnik pod blagovno znamko Slatnar in izdeluje športno opremo namenjeno smučarskim skokom. Velja za inovatorja na področju smučarsko skakalnih vezi in čevljev. Leta 2016 je prevzel še izdelavo skakalnih smuči.

Osebno

Podjetnik je bil že njegov oče, prav tako Peter, ki je imel doma delavnico. Peter je bil v svoji mladosti tudi sam smučarsko skakalni tekmovalec, nastopal je do leta 1987. Septembra 2014 sta Petrova starša Marija in Peter praznovala petdeset letnico poroke.

Tekmovalec

Ukvarjati s smučarskimi skoki se je začel kot osnovnošolec pri kranjskem klubu SSK Triglav. Aktivno je nastopal štirinajst let in ima osebni skakalni rekord pri daljavi 132 metrov. Kasneje je tekmoval tudi občasno na veteranskih prireditvah in leta 2008 v Nemčiji osvojil naslov svetovnega prvaka.

Podjetje Slatnar

Podjetje je registrirano z imenom Peter Slatnar S.p., Kovinostrugarstvo v Cerkljah.

Rumpler 6B je bil

Rumpler C.III
Vloga	Izvidniško letalo
Proizvajalec/-ci	Rumpler Flugzeugwerke
Oblikovalec	Edmund Rumpler
Predstavljen	1916
Glavni uporabnik	Nemčija v 1. SV
Izdelovan	1916 - 1917

Rumpler C.III je bilo dvosedežno izvidniško letalo iz časa prve svetovne vojne nemškega proizvajalca Rumpler. V uporabo je prišlo konec leta 1916. V proizvodnji ga je hitro nadomestil naslednji model Rumpler C.IV, ki je imel boljši motor.

Zgodovina

Razvoj

Nastal je kot naslednik modela Rumpler C.I pod tovarniško oznako »6 A5«. Opremljen je bil z motorjem Benz Bz.IV in je bil v proizvodnji le malo časa, izdelovali so jih le v zimi 1916-17, nato je bil zamenjan z novejšim Rumpler C.IV, ki je imel vgrajen motor Mercedes D.IVa.

Bojna uporaba

V enote na fronti je začel prihajati decembra 1916. Kmalu po začetnem nastopu na zahodni fronti so vsa letala C.III in tudi prve C.IV, umaknili iz uporabe ter jih poslali nazaj v tovarno, da so opravili na njih trdnostne izboljšave. Težava je bila v tem, da je motor proizvajal preveč vibracij za tako krhko letalo. Predvsem je bila pod vprašajem trdnost zadnjega dela trupa kamor so se prenesle vibracije in posledično so z tem letalom doživeli nekaj nesreč. Ko so težavo odpravili so ponovno nastopili na bojišču. Ker je bil model C.III hitro zamenjan z C.IV jih je bilo na bojišču v uporabi relativno malo. Največ jih je bilo naštetih februarja 1917, in sicer 42, potem je to število le še upadalo.

Specifikacija: Rumpler C.III

Karakteristike:

• Posadka: dva (pilot in opazovalec)
• Dolžina: 8,20 m
• Razpon kril: 12,66 m
• Teža praznega letala: 839 kg
• Največja teža: 1.264 kg
• Motor: 1 × Benz Bz.IV z močjo 220 KM (160 kW)

Zmogljivosti:

• Največja hitrost: 136 km/h
• Vrhunec: 4,000 m

Oborožitev:

• 1 × trdno vgrajena sinhronizirana strojnica spredaj - LMG 08/15 kalibra 7,92 mm
• 1 × premična strojnica zadaj - Parabellum MG14 kalibra 7,92 mm

Viri

Literatura

• Cowin, Hugh W. (2000): German And Austrian Aviation Of World War I - Aviation Pioneers 04, Osprey Publishing, Ltd. ISBN I 84176 069 2
• Grosz, Peter (1992): Rumpler C.IV - Windsock Datafile 035, Albatros productions, Ltd. ISBN 0 948414 43 X

Reference

Rumpler C.V je bilo dvosedežno izvidniško letalo iz časa prve svetovne vojne nemškega proizvajalca Rumpler. Nastalo je leta 1917 iz modela Rumpler C.IV.

Zgodovina

Razvoj

Rumpler C.VII je bilo dvosedežno izvidniško letalo nemškega proizvajalca Rumpler iz časa prve svetovne vojne. Nastalo je na podlagi nadaljnega razvoja že tako uspešnega modela Rumpler C.IV.

Zgodovina

Razvoj

Maybach Mb.IVa

Specifikacija: Rumpler C.VII

Karakteristike:

• Posadka: dva (pilot in opazovalec)
• Dolžina: 8,20 m
• Razpon kril: 12,66 m
• Višina: 3,20 m
• Teža praznega letala: 1.050 kg
• Največja teža: 1.485 kg
• Motor: 1 × Maybach Mb.IVa z močjo 245 KM (180 kW)

Zmogljivosti:

• Največja hitrost: 175 km/h
• Doseg: 585 km
• Vrhunec: 7,300 m

Oborožitev:

• 1 × premična strojnica zadaj - Parabellum MG14 kalibra 7,92 mm

Zunanje povezave

(Angleščina)

• Rumpler C.VII - The virtual aviation museum

Rumpler C.IX
Vloga	Izvidniško letalo
Proizvajalec/-ci	Rumpler Flugzeugwerke
Oblikovalec	Edmund Rumpler
Predstavljen	1917
Glavni uporabnik	Nemčija v 1. SV
Izdelovan	1917 - 1918

Rumpler C.IX je bilo dvosedežno izvidniško letalo iz časa prve svetovne vojne nemškega proizvajalca Rumpler. V uporabo je prišlo sredi leta 1917 in ostalo v proizvodnji do konca vojne. Namenjeno je bilo za daljše ogledniške polete in se je pri tem zelo obneslo.

Zgodovina

Razvoj

Letalo je bilo v svoji osnovi narejeno na modelu Rumpler C.IV in predvsem C.VII opremljeno z dodatnim rezervoarjem za gorivo, da je lahko opravljalo daljše polete.

Specifikacija: Rumpler C.IX

Karakteristike:

• Posadka: dva (pilot in opazovalec)
• Dolžina: 8,20 m
• Razpon kril: 12,66 m
• Višina: 3,20 m
• Teža praznega letala: 1. kg
• Največja teža: 1. kg
• Motor: 1 × Maybach Mb.IVa z močjo 245 KM (180 kW)

Zmogljivosti:

• Največja hitrost: 175 km/h
• Doseg: km
• Vrhunec: 7,300 m

Oborožitev:

• 1 × premična strojnica zadaj - Parabellum MG14 kalibra 7,92 mm

Rumpler C.X je bilo dvosedežno izvidniško letalo iz časa prve svetovne vojne nemškega proizvajalca Rumpler.

Rumpler G.I je bilo bombniško letalo nemškega proizvajalca Rumpler za časa prve svetovne vojne.

Zgodovina

Razvoj

Nastalo je pod tovarniško oznako Rumpler 4 A15.

Variante

• 4 A15 - neoborožen prvi prototip za preizkuse, opremljen z motorjema Benz Bz.III
• 5 A15 - G.I: serijska varianta oborožena z eno strojnico, 60 izdelanih opremljenih z motorjema Benz Bz.III ali Mercedes D.III
• 5A16 - G.II: druga serija opremljena z dvema strojnicama in motorjema Benz Bz.IV, 72 izdelanih
• 6G2 - G.III: zadnja serija opremljena z motorjema Mercedes D.IV, okoli 90 izdelanih

Specifikacija: Rumpler G.III

Karakteristike:

Oborožitev:

• 1 × premična strojnica zadaj v trupu Parabellum MG14 kalibra 7,92 mm
• 1 × premična strojnica spredaj v nosu Parabellum MG14 kalibra 7,92 mm
• 250 kg bomb na zunanjih nosilcih

LVG

Panoga	Letalska industrija
Ustanovitev	Marec 1910
Ukinitev	1920
Sedež	Berlin, Nemčija
Produkti	Vojaška letala
Št. zaposlenih	300(1913) - 3500(Maj 1918)

Luftverkehrsgesellschaft m.b.H. (L.V.G. ali LVG) je bil nemški proizvajalec letal. Podjetje je nastalo leta 1910 in je nato za časa prve svetovne vojne izdelalo več uspešnih letal.

LVG je bil v času velike vojne drugi največji nemški proizvajalec letal, zaostal je le za največjim Albatrosom. Bil je med večjimi že pred vojno, saj so v letu 1913 z okoli 300 zaposlenimi izdelali 60 letal, vrhunec pa dosegli v maju 1918, ko je približno 3 500 zaposlenih proizvedlo 174 letal.

Zgodovina

Zemljevid Letališča Johannisthal iz leta 1913.

Podjetje je v marcu leta 1910 ustanovil berlinski poslovnež Arthur Müller, ki je investiral tudi v druga podračja v letalstvu. Med drugim je bil tudi lastnik podjetja za izdelavo letalskih hangarjev. Družba LVG se je nahajala v predelu Berlina, kjer je Letališče Johannisthal v takoimenovanem centru Adlershof (nemško: Motorflugplatz Johannisthal-Adlershof). Zraven se je nahajalo še več drugih podjetij, med njimi Albatros, Rumpler in Fokker.

Podjetje je najprej izdelovalo tuja letala po licenci, vendar brez večjega uspeha.

Za razvoj družbe je nadvse pomemben prihod švicarskega inženirja Franza Schneiderja v podjetje. Le ta je 1. decembra 1911 postal tehnični direktor in bil s tem odgovoren za razvoj novih projektov. Schneider je bil ob prihodu v LVG že izkušen konstruktor saj je pred tem uspešno delal za francoski Nieuport. Vsekakor pomeni njegov prihod za prelomno točko na poti do uspeha za LVG.

Prvi uspeh: LVG razreda B

LVG B.I je bil prvi večji projekt Franza Schneiderja po njegovem prihodu v podjetje. Letalo je doživelo številne uspehe tako po nekaj rekordnih poletih, ki jih je postavilo kot tudi po številnih naročilih, ki jih je dobilo od nemškega letalstva. Vsekakor pomeni letalo B.I prvi finančni uspeh za LVG in z njim so se prebili med večje proizvajalce letal v Nemčiji.

Napredek do razreda C

Prve vojne izkušnje so nakazale potrebo po še močnejših dvosedežnih letalih opremljenih z strojnico in sposobnih nositi bombe. Tovrstnim letalom so v Nemčiji dali oznako letala razreda C.

Viri

Literatura

• Grosz, Peter (2003): »LVG B.I«, Windsock Datafile 098, Albatros productions, Ltd. ISBN 1-902207-53-X

Zunanje povezave

Kategorija:Letalska podjetja Nemčije Kategorija:Podjetja, ustanovljena leta 1910

LVG B.I je bil dvosedežni izvidniški dvokrilni avion, ki je nastal tik pred prvo svetovno vojno. B.I se je uporabljal le v začetnem obdobju velike vojne, najprej kot bojiščni oglednik, nato pa kot šolsko letalo. Ob svojem prihodu na svet leta 1913 je bil med

Zgodovina

Ob pričetku prve svetovne vojne avgusta 1914 je imelo nemško armadno letalstvo (Fliegertruppe) v svojih vrstah letala dveh razredov. V razredu A so bila predvsem letala Taube, v novejši razred B pa so sodila nekoliko močnejša izvidniška letala treh glavnih proizvajalcev. To so bili Albatros, Aviatik in LVG. In ravno LVG B.I je bil med njimi najštevilnejši. Le ta je nasatal v letu 1913 na podlagi potrebe, ki jo je izkazalo nemško letalstvo po modernemu dvosedežnemu izvidniku.

Variante

• LVG B.I -
• LVG B.II -
• LVG B.III -

LVG C.II
LVG C.II
Vloga	reconnaissance/light bomber
Izvor	Germany
Proizvajalec/-ci	LVG
Oblikovalec	Franz Schneider
Predstavljen	1915
Glavni uporabnik	Luftstreitkräfte
Število izdelanih	~300
Razvit iz	LVG B.I

LVG C.II je bilo dvosedežno izvidniško letalo nemškega proizvajalca LVG za časa prve svetovne vojne.

Zunanje povezave

(Nemščina)

• LVG C.II na luftfahrtarchiv.eu

LVG C.V je bilo dvosedežno izvidniško letalo nemškega proizvajalca LVG za časa prve svetovne vojne.

Zunanje povezave

LVG C.VI je bilo dvosedežno izvidniško letalo nemškega proizvajalca LVG za časa prve svetovne vojne.

Zunanje povezave

LFG Roland Zeppelin-Lindau